Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rebro (100)
- rêbro -a s, v prvem pomenu stil. rebrésa; mn. rêbra in rébra (é) 1. vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino: pri padcu si je zlomil rebro; pod rebri ga zbada; drugi par reber; tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel zelo // mn. del telesa, kjer so te kosti: udariti konja čez rebra, po rebrih; vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal / poriniti komu nož med rebra / ekspr. dregnil ga je pod rebra, naj molči // nav. mn. ta del telesa za kuhanje in pečenje: kupiti rebra; jedli so koštrunova rebra / prekajena rebra 2. nav. mn. vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si delov ogrodja česa: obiti rebra z deskami; zgorelo letalo je kazalo svoja rebra; nova stavba že moli kvišku svoja rebra; gredelj in rebra / ladijska rebra 3. nav. mn. vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih
sledečih si vzboklin na površini česa: da ne drsi, ima pločevina rebra; na cesti so nastala rebra; rebra cilindra; rebra žameta 4. podolgovat del, člen česa: rebro radiatorja / odlomiti si rebro čokolade 5. glavna, debelejša listna žila: gosenice so obrale zelje do reber / listna rebra 6. nar. nagnjen svet, strmina: plaz je zdrsel po rebru navzdol 7. arhit. ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit: obok s štirimi rebri; gotska, šilasta rebra ● ekspr. kaže rebra zelo je suh; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra bi ga zelo pretepel; star. Adamovo rebro ženska; ekspr. rebra kozolca late ◊ anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber; prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo
niti s prsnico niti z nepravimi rebri; grad. nosilna rebra vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče; muz. rebro podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal; strojn. hladilna rebra ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje ♪
- rebróvje -a s (ọ̑) nav. ekspr. več reber, rebra: rebrovje medveda / rebrovje čolna / rebrovje obokov ♪
- cêrebrospinálen -lna -o prid. (ȇ-ȃ) anat. nanašajoč se na možgane in hrbtenjačo: cerebrospinalni živci; cerebrospinalna tekočina ♪
- prebrodítev -tve ž (ȋ) glagolnik od prebroditi: prebroditev reke / prebroditev krize, težav ♪
- prebrodíti -bródim dov. (ȋ ọ́) 1. brodeč priti čez kaj: prebroditi plitvino; prebroditi reko, močvirje // star. prehoditi, prepotovati: kot davčni izterjevalec je prebrodil vso okolico; prebrodil je vse trgovine, da je našel, kar je iskal 2. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega položaja, stanja: prebroditi krizo; prebroditi nevarnost / težko je prebrodil molk, ki je ležal med njima; prebroditi mrtvilo prebróden -a -o: prebrodene težave; reka je prebrodena ♪
- srebró -á s, daj., mest. ed. srêbru in srébru (ọ̑) 1. težka žlahtna kovina bele barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko: pridobivati srebro; zlitine srebra in drugih kovin; okrasje, posoda iz srebra; bleščati se kot srebro / s srebrom pretkana obleka s srebrnimi nitmi // pog. izdelki iz srebra: čistiti srebro; na mizi je porcelan, kristal, srebro // ekspr. srebrn denar: preštevati srebro; plačati v srebru, s srebrom 2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno srebru: srebro zvezd / srebro v njenih laseh sivi lasje 3. v zvezi živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve: hlapi živega srebra; rudnik živega srebra ●
publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. otrok je kot živo srebro živahen, nemiren; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove ◊ metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja ♪
- srebro... prvi del zloženk nanašajoč se na srebro: srebronosen, srebrorezec ♪
- srebronôsen -sna -o prid. (ó ō) ki vsebuje, daje srebro: srebronosno področje / srebronosna ruda ♪
- srêbrov -a -o prid. (é) nanašajoč se na srebro: srebrova ruda; srebrove spojine / srebrov rudnik ♦ kem. srebrov bromid; min. srebrov sijajnik temno siva rudnina srebrov sulfid; argentit; teh. srebrov lot ♪
- srebrovína -e ž (í) knjiž. srebrnina: ukradli so ji vso srebrovino; sneg je bil kot iz srebrovine iz srebra ♪
- živosrêbrov -a -o prid. (é) nanašajoč se na živo srebro: živosrebrova ruda / živosrebrov rudnik ♦ kem. živosrebrov fulminat, sulfid; min. živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinabarit ♪
- alkimíja -e ž (ȋ) v srednjem veku veda, ki je poskušala spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro: ukvarjal se je z alkimijo // knjiž. skrivnostna umetnost, čarovnija: alkimija besed, ustvarjanja ♪
- alpáka 2 -e ž (ȃ) zlitina bakra, cinka in niklja, novo srebro: pribor iz alpake; neskl. pril.: alpaka srebro ♪
- amalgám -a m (ȃ) kem. zlitina živega srebra s kovino: prevleči z amalgamom; zob so mu zalili z amalgamom; natrijev, srebrov amalgam ♪
- amalgamíranje -a s (ȋ) glagolnik od amalgamirati: amalgamiranje bakra / amalgamiranje stekla / etnično in socialno amalgamiranje ◊ mont. pridobivanje zlata, srebra tako, da se samorodna kovina iz zdrobljene rude pri mešanju z živim srebrom nanj veže in loči od jalovine ♪
- argentán -a m (ȃ) metal. zlitina bakra, cinka in niklja; novo srebro ♪
- argentít -a m (ȋ) min. temno siva rudnina srebrov sulfid, srebrov sijajnik ♪
- arzeníd -a m (ȋ) kem. spojina arzena s kovinami: ruda vsebuje arzenide; srebrov arzenid ♪
- bíserje -a s (ȋ) knjiž. dragoceni kamni, biseri: biserje, zlato in srebro se je lesketalo; ogrlica iz biserja; pren. biserje deževnih kapljic ♪
- bláto -a s (á) 1. razmočena zemlja: blata je do gležnjev; gaziti blato; noge se jim vdirajo v mehko blato; oškropiti z blatom; cestno blato; mastno blato; krtača za blato / ti sediš doma, jaz sem pa dve uri mešal blato po hribih hodil po blatu // ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: utoniti, valjati se v blatu 2. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: bolnikovo blato ima nenavadno barvo; bolnik težko iztreblja blato; pregledati blato; gosto, redko blato / iti na blato iztrebiti se 3. tudi mn., nar. močvirje: izsuševanje Kobariškega blata; V daljavi nekje proti Škocjanu so se svetila blata kot razlito srebro (I. Pregelj) ● ekspr. z združenimi močmi se bomo izvlekli iz blata rešili iz težkega položaja; ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. nasprotniki me obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo ◊
elektr. anodno blato ki se pri elektrolizi nabira pod anodo; med. zdravilno blato za zdravilne blatne kopeli ♪
- blesketáti se -ám se tudi -éčem se tudi blesketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) odbijati iskrečo se svetlobo: zlata verižica se mu blesketa na prsih; kako se vse blesketa; plitve lužice se blesketajo kot srebro blesketajóč se -a -e: blesketajoče se sablje ♪
- brokát -a m (ȃ) vzorčasta, včasih z zlatom ali srebrom pretkana težka svila: prevleči naslonjač z brokatom; zlat brokat; brokat za prešite odeje; večerna obleka iz brokata / cesarica, oblečena v svilo in brokat ♪
- bróm -a tudi bròm brôma m (ọ̑; ȍ ó) kem. kadeča se težka tekočina rjave barve, element Br: brom razkraja organske snovi // pog. pomirjevalno sredstvo, ki vsebuje brom; kalijev bromid: zdravnik mu je dal brom za pomirjenje; neskl. pril.: fot. brom papir fotografski papir, ki ima v svetlobno občutljivi plasti srebrov bromid ♪
- bromíd -a m (ȋ) kem. sol bromovodikove kisline: kalijev, srebrov, vodikov bromid ♪
- búčka -e ž (ú) 1. manjšalnica od buča: buče in bučke / toplomer ima stekleno bučko z živim srebrom; bučka žganja / bučka pletilke glavica 2. nav. mn. mlada, nedorasla jedilna buča: dušene, nadevane bučke ◊ obrt. bučke domače klekljane čipke z ornamentom, podobnim bučkam ♪
1 26 51 76