Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

reakcija (51-69)


  1.      preobčutljívosten  -tna -o prid. (í) izvirajoč iz preobčutljivosti: preobčutljivostno vnetje kože / preobčutljivostna reakcija ♪
  2.      prótiákcija  -e ž (ọ̑-á) z akcijo izzvana nasprotna akcija: protiakcija je spremenila vse načrte / vojaška protiakcija / knjiž. akcija in protiakcija reakcija ♪
  3.      razcèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije; svetovnonazorski razcep; razcep stranke; razcep sveta na bloke; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil; razcep škoduje ugledu stranke 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu // kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ● knjiž., redko razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje ◊ anat. razcep arterije, sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija ♪
  4.      razdražíti  in razdrážiti -im, in razdrážiti -im dov. (ȋ á; á ā) 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: alkohol je rano še bolj razdražil; oko se mu je zasolzilo, ker ga je razdražila premočna svetloba; hrup ji je razdražil živce / spolno razdražiti // razvneti, podžgati: njegovo pripovedovanje jim je razdražilo domišljijo 2. spraviti v razburjenost, jezo: neprimerne pripombe so ga razdražile; pazi, da ga ne razdražiš; z lažjo jih je zelo razdražila / razdražiti psa, sršene 3. redko nahujskati, naščuvati: razdražili so jo proti staršem razdražíti se in razdrážiti se, in razdrážiti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: za vsako malenkost se razdraži razdrážen -a -o: biti, postati razdražen; razdražen je odšel; razdražena žival; prisl.: razdraženo odgovoriti ♪
  5.      reagènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kem. snov, s katero se po značilnih reakcijah ugotavljajo vrste sestavin kake snovi: dodati raztopini reagent / kemični reagenti ♦ mont. flotacijski reagent ki se pri flotaciji dodaja vodi ♪
  6.      rédoks  neskl. pril. (ẹ̑) kem., kratica redukcijski in oksidacijski hkrati: redoks reakcija / redoks sistem ♪
  7.      refléks  -a m (ẹ̑) 1. nehoten odgovor organizma na dražljaj: izzvati refleks; refleks mišice, žleze; meriti hitrost refleksa ∙ ekspr. imeti dober refleks biti sposoben zelo hitro odgovoriti, reagirati na kaj 2. knjiž. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsev: gledati reflekse luči na vodi // izraz, odraz: njegovo stališče je refleks javnega mnenja; ta pesem je refleks trenutnega razpoloženja / v Cankarjevi prozi so opazni refleksi krščanske tradicije sledovi, vplivi 3. lingv. glas kot pojavna oblika določenega drugega, razvojno predhodnega glasu: refleksi jata, nosnika ◊ biol. brezpogojni refleks nehotna, prirojena reakcija na dražljaj brez sodelovanja velikih možganov; obrambni refleks pri katerem se organizem z zelo hitrim gibom brani grozečih poškodb; pogojni refleks pridobljena reakcija na dražljaj s sodelovanjem velikih možganov; fot. refleks na fotografiji svetlobna lisa, nastala zaradi odboja svetlobe; med. kolenski refleks ♪
  8.      reverzibílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. obrnljiv, povračljiv: reverzibilen pojav; čas, ki je povezan z življenjskimi procesi, ni reverzibilen ♦ fiz. reverzibilna sprememba sprememba, katere časovni potek se da obrniti brez opravljanja dodatnega dela; kem. reverzibilna reakcija reakcija, ki lahko poteka v obe smeri ♪
  9.      samogíben  -bna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samogibne naprave / kupiti samogibni avtomobilček / samogibna sprožitev 2. nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samogibne kretnje / to je samogibna reakcija na žalitev samogíbno prisl.: ta priprava deluje samogibno; hoditi brez misli, samogibno; samogibno je segel po pištoli ♪
  10.      strélen  -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na streljanje: dobre strelne razmere / kopati strelne jarke strelske jarke; strelna lina odprtina v obrambnem zidu, steni, skozi katero se strelja; priti v strelno razdaljo; strelno orožje / obvezati strelne rane ∙ star. strelni prah smodnik ♦ lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
  11.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
  12.      têrmonukleáren  -rna -o prid. (ȇ-ȃ) nanašajoč se na toploto, ki nastane pri razpadu atomskega jedra: termonuklearna energija / termonuklearno orožje ♦ fiz. termonuklearna reakcija jedrska reakcija v zelo vroči snovi, pri kateri se zlivajo lahka atomska jedra in sprošča energija ♪
  13.      tuberkulínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tuberkulin: tuberkulinska reakcija na koži / tuberkulinski preizkus preizkus za ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z vbrizgavanjem tuberkulina v kožo, nanašanjem tuberkulina na kožo, sluznico ♪
  14.      umljív  -a -o prid., umljívejši (ȋ í) knjiž. razumljiv, jasen: umljiva razlaga; vse besede so mi umljive; zapleten, težko umljiv / sama po sebi umljiva stvar // razumljiv, logičen: taka reakcija je umljiva umljívo prisl.: zelo umljivo razlagati / v povedni rabi: umljivo je, da nekaterih ni; zdaj mi je vse umljivo / elipt. uspeha so bili veseli, umljivo ♪
  15.      verížen  -žna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na veriga 1: verižni člen / verižni pasji ovratnik; verižna zapestnica 2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste: verižna eksplozija; verižno trčenje; verižno zvišanje cen / verižna tatvina ● verižna trgovina trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži ◊ agr. verižni izkopalnik izkopalnik z brezkončno verigo; ekon. verižni indeks časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega obdobja; fiz. verižna jedrska reakcija jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje; gozd., les. verižna motorna žaga žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; grad. verižna hiša vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga druge; kem. verižna reakcija zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno snovjo; verižna molekula verigasta molekula; lit. verižna rima rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata s srednjim verzom predhodne enake kitice; mat. verižni račun niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute; obrt. verižna petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo; strojn. verižni zobnik zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo; verižno kolo kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga; teh. verižni boben boben za navijanje verige; verižno gonilo gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice ♪
  16.      Wássermannov  -a -o [vasermanov] prid. (á) med., navadno v zvezi Wassermannova reakcija in wassermannova reakcija reakcija pri preizkusu s serumom za dokazovanje prisotnosti za sifilis značilnih protiteles: Wassermannova reakcija je bila negativna ♪
  17.      zlítje  -a s (ȋ) glagolnik od zliti: zlitje potokov / zlitje barv / zlitje dveh glasov / zlitje z množico ♦ fiz. jedrska reakcija, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko maso in sprošča energija; lit. združitev dveh samoglasnikov pri izgovoru v en zlog ♪
  18.      znák  -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪
  19.      žgečkáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z rahlim premikanjem prstov po kakem delu telesa povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: žgečkati otroka; žgečkati po podplatih, pod nosom / žgečkati s slamico / brezoseb. mene ne žgečka // z rahlim dotikanjem povzročati tak občutek: njeni lasje so ga žgečkali po vratu; prijetno žgečkati / volna jo žgečka 2. ekspr. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: raznovrstna jedila so mu žgečkala nos / brezoseb. v grlu ga žgečka žgečkajóč -a -e: žgečkajoča trava ♪

   1 26 51



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA