Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

reči (1.601-1.625)


  1.      zatakníti  in zatákniti -em dov. (ȋ á) 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku / zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol zatakníti se in zatákniti se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis ∙ star. trdno zataknjeno okno zaprto ♪
  2.      zategníti  in zatégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s potegom, potegi narediti a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti ∙ ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato 2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho // zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto 3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil 4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila // s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika zategníti se in zatégniti se ekspr. 1. s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: ranjena žival se je zategnila v grmovje // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zategnil se je na posteljo in zaspal / medved se čez zimo zategne v brlog 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: dela so se precej zategnila // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila zatégnjen -a -o: zategnjen pas; zategnjena govorica; zategnjene zavore ∙ ekspr. zategnjeni odnosi napeti; prisl.: pes je zategnjeno zalajal ♦ muz. zategnjeno označba za hitrost izvajanja lento ♪
  3.      zategováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s potegom, potegi delati a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategovati jermen, pas; zategovati vajeti / zategovati vijak privijati b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategovati vozel, zanko / zategovati si kravato 2. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov delati, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategovati končne glasove, tone / zategovati besede // ekspr. govoriti kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: pri recitiranju je preveč zategoval / zategovati po dolenjsko zategováti se ekspr. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: vojna se zateguje zategujóč -a -e: govoril je počasi, zategujoč vsako besedo; zategujoča dolenjščina ♪
  4.      zatikálo  -a s (á) navadno podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da prepreči gibanje, premikanje česa: vzmet zatikala / ključavnica na zatikalo ♦ obrt. okensko zatikalo priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila ♪
  5.      zatikljáj  -a m (ȃ) premor, prekinitev pri govorjenju: po zatikljaju je spoznal, da je hotela reči nekaj drugega ● knjiž. vse je teklo brez zatikljajev zapletov, ovir ♪
  6.      zatísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo; zatisnil si je nos zaradi smradu; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril // navadno v zvezi z oči zapreti: zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami 2. nar. zategniti: vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili; zatisniti si kravato ● zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju zatísnjen -a -o: sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo ♪
  7.      zatogotíti se  -ím se tudi zatogôtiti se -im se dov., zatogótil se tudi zatogôtil se (ȋ í; ō ȏ) star. zelo se razjeziti: zatogotila se je in ga udarila // jezno, razdraženo reči: le smej se, se je zatogotil ♪
  8.      zatòp  -ópa m (ȍ ọ́) zastar. zahod: opazovati sončni zatop / sonce se bliža zatopu ● zastar. s pregradami preprečiti zatop poplavo ♪
  9.      zatožíti  in zatóžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa // raba peša sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki 2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil 3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti ● redko zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil zatožíti se in zatóžiti se redko stožiti se: zatožilo se mu je po domu zatóžen -a -o: otrok se je bal, da bo zatožen; zatožen hudodelstva; po krivem zatožen ♪
  10.      zatréskati  -am dov. (ẹ̄) 1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo 2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške 3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji 5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot zatréskati se ekspr. zaljubiti se: zatreskati se v sošolko; preveč, zelo se zatreskati; prvič se zatreskati zatréskan -a -o: zatreskan je, zato ji vse spregleda; vsa dekleta so zatreskana vanj ♪
  11.      zatrésniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. silovito zaloputniti: zatresniti pokrov skrinje; jezno zatresniti z vrati / prepih je zatresnil okno 2. ekspr. silovito vreči: zatresnil je krožnik na tla / zatresnil je slušalko na vilice trdo položil ♪
  12.      zatréščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. silovito zaloputniti: zatreščil je vrata za seboj 2. ekspr. silovito vreči: zatreščil je kozarec na tla ♪
  13.      zatréti  -trèm tudi -tárem dov., zatrì zatríte; zatŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni 2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti // narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj ● krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti zatŕt -a -o: zatrt človek; zatrta spolnost; zatrta čustva ∙ ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami ♪
  14.      zatrobéntati  -am dov. (ẹ̑) 1. zaigrati (na) trobento: trobentači so zatrobentali // dati zvočne signale s trobento: vojak je zatrobental / preh. zatrobentati umik 2. ekspr. glasno, doneče se usekniti: zakašljal je in zatrobental 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo reči, povedati: če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih ♪
  15.      zatrobíti  in zatróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo ♪
  16.      zaukázati  tudi zaukazáti -kážem dov. (á á á) star. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: zaukazal je zapreči konja; profesor je zaukazal, naj odprejo knjige; s kretnjo, pogledom zaukazati / zaukazati umik zaukázan -a -o: zaukazana je bila velika previdnost ♪
  17.      zaúpnica  -e ž (ȗ) 1. ženska oblika od zaupnik: sestra je moja edina zaupnica / policijska zaupnica / delavska zaupnica 2. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku ♪
  18.      zavabíti  in zavábiti -im dov. (ȋ á) 1. redko izraziti, izreči vabilo: pojdite z nami, zavabi sosed 2. za krajši čas vzbuditi pri kom željo po obisku, stiku: gore me zavabijo / njen smehljajoči se obraz zavabi 3. v krščanskem okolju začeti vabiti: zvon zavabi k maši ♪
  19.      zavarováti  -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati ◊ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna ∙ zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami ♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi ♪
  20.      zavédnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost zavednega človeka: izražati, utrjevati svojo zavednost; narodna, politična, stanovska zavednost / priti na sestanek iz zavednosti 2. redko zavestnost: zavednost doživljanja / zavednost dejanja 3. star. prisebnost: osupnil je, vendar ni izgubil zavednosti / ohraniti zavednost duha 4. star. zavest: bolnik je izgubil zavednost; že dva dni je brez zavednosti ● zastar. reči kaj v zavednosti svoje prednosti zavesti ♪
  21.      zavíd  -a m (ȋ) zastar. zavist: izbruh zavida / reči kaj z zavidom ♪
  22.      zavíden  -dna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. zavisten: zaviden človek / biti komu zaviden za uspeh / zaviden smeh; gledati koga z zavidnimi očmi 2. zelo dober, ugoden: imeti zaviden položaj // zelo velik, visok: zavidna stopnja razvoja zavídno prisl.: zavidno reči ♪
  23.      zavihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič; zavihteti kol, palico nad kom; zavihtel je vedro in izlil vodo; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo 2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe 3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro // ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče zavihtéti se z odrivom spraviti se kam: zavihteti se na konja, v sedlo / zavihteti se čez ograjo zavihtèn -êna -o: žvižg zavihtenega biča ♪
  24.      zavijáča  -e ž (á) 1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba 2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač ∙ zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo ♪
  25.      zavírati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa; zavirati s coklo; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo // delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak; zavirati pri teku / zavirati hitrost 2. delati, povzročati a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela; pospeševati in zavirati procese b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih 3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo ● star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo zavirajóč -a -e: sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo; imeti zavirajoč vpliv; zavirajoče okoliščine; prisl.: zavirajoče delovati zavíran -a -o: zaviran proces; razvoj je zaviran ♪

   1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA