Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

reči (1.401-1.425)


  1.      vesêlje  -a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli / ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga / ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno ● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga ♪
  2.      vespíst  -a m (ȋ) kdor vozi vespo: vespist se je pri nesreči poškodoval ♪
  3.      vést 2 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči: objaviti vest; prinesti komu dobro, razveseljivo vest; širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti; vest o nesreči, zmagi / agencijske, časopisne vesti; lokalne, turistične vesti / potrditi, zanikati vest resničnost njene vsebine / dolgo ni poslal nobene vesti o sebi sporočila, obvestila / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče ♪
  4.      vêsti  vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko // delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi 2. knjiž. omogočati, da kdo a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo vêsti se 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva ● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek ♪
  5.      véto  -a m (ẹ̑) jur. pravica koga, da z ugovorom, nasprotovanjem prepreči sprejem, izpolnitev sklepa, zakona: član predsedstva je uporabil veto / dati, vložiti veto na predlagani zakon; pravica (do) veta / absolutni veto s katerim se zavrne izglasovani sklep, zakon; odložilni ali suspenzivni veto ki povzroči odložitev sklepa, zakona ♪
  6.      vetróven  -vna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na pihanje vetra: vetroven dan; vreme je vetrovno / hodili so po vetrovnih travnikih travnikih, izpostavljenih vetru / vetroven sunek sunek vetra ◊ aer. vetrovni kanal vetrovnik; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra vetróvno prisl.: vetrovno pihati / v povedni rabi jutri bo vetrovno ♪
  7.      vhòd  vhóda m (ȍ ọ́) 1. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: braniti, stražiti vhod; stal je pred vhodom in čakal / glavni, posebni, stranski vhod; skrivni vhod v grad / kamnit vhod ♦ anat. vhod v nožnico; elektr. vhod del električne naprave, kjer se dovaja napetost, moč, signal; vhod (elektronskega) računalnika 2. redko vstop, prihod: preprečiti komu vhod; slovesen vhod v mesto ♪
  8.      ví  vé vé zaim., vàs, vàm, vàs, vàs, vámi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi; tudi ve boste morale sodelovati; ekspr. vsi delamo, vi pa spite; še vi tega ne bi zmogli; elipt. kdo bo za to odgovarjal? Vi; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vam se še ne mudi; tudi vas so povabili; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje; pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo // pesn. izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo: hej vi, hrasti mogočni; ve, ribice v potoku; o ve, moja mlada leta 2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika: a, vi gospod ste; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog. ste vi prebral knjigo prebrali / ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal na vašem mestu; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi 3. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce vam prehitro bije; stric vam je umrl; kako vam je ime 4. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to so vam bili lepi časi; to vam je bil pravi mož; čudovita je in kakšen glas vam ima 5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh: blešči se, da vam vid jemlje; hudo je, če vas takole zaničujejo; prim. ti, vidva ♪
  9.      vídva  védve tudi vídve védve tudi vídve zaim., váju (dvéh) tudi vàs dvéh, váma (dvéma), váju (dvá dvé dvé) tudi vàs dvá dvé dvé, váju (dvéh) tudi vàs dvéh stil. váma (dvéma), váma (dvéma) (ȋ ẹ̑) 1. izraža dvojico oseb, ki ju govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem pogledat naprej, vidva pa počakajta tukaj; naredi več kot vidva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sta pa vidva na vrsti; tudi vedve morata proč; elipt. kdo bo poskrbel za živino? Vidva, seveda; pog. vidva se bosta že znašla / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: vidva in sosedje se dobro razumete; vedve z materjo sta gotovo utrujeni b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vama še ni treba hiteti; vama ne bo nihče nič rekel; pri vaju je vedno prijetno; med vama so nesoglasja / ali vama res niso nič dali; obe vaju bodo tožili // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: včeraj vaju ni bilo na predstavi; lahko vama je žal; kako je zdaj z vama? kakšen je vajin položaj 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: stric vama je umrl; bil vama je kot oče / star. za vaju prihodnost gre vajino 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to vama je bil vihar; prim. ti, vi ♪
  10.      vihràv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki dela hitre, silovite gibe: vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr. vihrave roke / vihravo vedenje // ekspr. vihrajoč: vihravi lasje; vihrave zastave 2. ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča: vihrav fant; vihrav, kot je, tega ne bo dosegel; vihravo dekle / ima vihrav značaj // ekspr. poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj: vihrava mladost; vihravo življenje umetnikov / vihravo obdobje življenja / pošiljal ji je vihrava pisma // ekspr. nepremišljen, neizdelan: vihravi napadi nogometnih igralcev / vihrave odločitve / vihrave poteze slikarja 3. ekspr. spremenljiv, nestalen: vihravo jesensko vreme vihrávo prisl.: vihravo hoditi; vihravo je nadaljevala z delom; vihravo veseli ljudje ♪
  11.      viják  -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
  12.      vís máior  [major] ž neskl. (ȋ-ȃ) 1. jur. nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; višja sila: ne izpolniti obveznosti zaradi vis maior; poplava, suša, spremenjeni predpisi in druge vis maior 2. knjiž., ekspr. nepremagljiva ovira: uresničitev načrta je preprečila vis maior: oče ♪
  13.      vítel  -tla [tudi ǝu̯] m (í) 1. naprava, na katero se navija vrv, žica pri dviganju, vlačenju: z vitlom vleči mrežo na ladjo; vitel za dviganje bremen / motorni, ročni vitel; sidrni vitel za spuščanje in dviganje sidrne verige 2. agr. priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina: vpreči konje v vitel; mlatilnica z vitlom ♪
  14.      vkràj  in v kràj prisl. (ȁ) star. proč, (v)stran: bežati, iti, umakniti se vkraj / živeti enolično in vkraj od raznih prireditev / odrezati, odsekati vkraj / to je treba dati vkraj prenehati se ukvarjati s tem; pospraviti; golazen vkraj spraviti pobiti, uničiti; vkraj vreči zavreči, odvreči / vkraj, nepridiprav izgini, spoti ● star. zvezde gredo vkraj ugašajo; star. iti vkraj spat ♪
  15.      vkúhati  -am dov. (ú ȗ) s kuhanjem konzervirati: vkuhati breskve, češnje, fižol; vkuhati sadje, zelenjavo za zimo vkúhan -a -o: postreči z vkuhanim sadjem ♪
  16.      vmés  prisl. (ẹ̑) 1. izraža položaj med dvema ali več točkami: zraven hiše stojita hlev in skedenj, vmes je vodnjak; dati, postaviti kaj vmes; trava je precej redka, vmes rastejo jagode 2. izraža izvzemanje iz večje količine: v košari je precej lepih jabolk, vmes pa so tudi gnila; na trgu je veliko ljudi, vmes so tudi tujci 3. izraža trajanje, potek med prekinitvami kakega dejanja, stanja: vzpenjali so se in vmes počivali; bilo je precej hladno, vmes so bile otoplitve // izraža, da se kaj dogaja med potekanjem drugega dejanja: lilo je, vmes pa je grmelo in se bliskalo / ekspr. ne vtikaj se vmes, kadar govorijo odrasli ● biti vmes pog. pojasnil sem jim, kaj je vmes za kaj gre, v čem je bistvo; pog. prosim za čimprejšnji odgovor, ker je vmes stava ker gre za stavo; pog. od takrat je bilo že precej zim vmes je minilo; pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; ekspr. povsod ima prste vmes vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; v pravem času poseči vmes narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa; pog. delo bo končal, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; pog. zmeraj pride kaj vmes se zgodi kaj nepričakovanega; kaj prepreči namere, načrte ♪
  17.      vnánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje; zunanji: vnanji listi popka se odpirajo; vnanji zidovi; na vnanji strani kosmat kožuh // ki je na površini česa: vnanji žepi; vnanje poškodbe / vnanji organi 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: vnanji kolobar svetlobe // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: vnanji gleženj / nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: urediti vnanji prostor za hišo; hladen vnanji zrak // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: sprejemanje vnanjih vtisov; vpliv vnanjih razmer na človeka 4. ki je zunaj mej določene države, ozemlja: domači in vnanji sovražniki; državi preti vnanja nevarnost // ki je v zvezi z drugimi državami: vnanja trgovina 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: vnanji sodelavci 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: vnanji izraz pomiritve; vnanji znak bolezni / njegova pobožnost je le vnanja navidezna, nepristna 7. ki ne zajema človekove duševnosti: vnanje lastnosti človeka; prikazuje junakovo vnanje življenje / vnanji svet materialni, tvarni; ne meni se za vnanje reči // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: kratek vnanji obseg zgodbe 8. nanašajoč se na zunanjost: mladosten vnanji videz; sprememba vnanje podobe kmečkih hiš 9. nar. dolenjsko tuj, nedomač: bal se je vnanjih ljudi / prodaja vnanje vino ● vnanji konj pri vpreženi živini desni konj vnánje prisl.: le vnanje posnema tuje modele; star. sramuje se čustva vnanje pokazati nazunaj, navzven ♪
  18.      vnétje  -a s (ẹ̄) 1. glagolnik od vneti: vnetje bencinskih hlapov / vnetje premalo suhega sena / vnetje koga za predlog / preprečiti vnetje oči 2. bolezensko stanje, pri katerem je del telesa vroč, rdeč, otekel: zdraviti vnetje; dolgotrajno, nevarno vnetje; vnetje ledvic ♪
  19.      vníc  prisl. (ȋ) star. nazaj: nagniti se vnic / potisniti klobuk vnic / pasti vnic vznak; vreči kaj vnic nazaj čez glavo, ramo ● star. udariti koga z roko vnic s hrbtno stranjo roke ♪
  20.      vôda  -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi vódo (ó) 1. naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa: voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne; snov, ki vpija vodo; bistra, čista, kalna, motna voda; mrzla, topla voda; gladina vode; za vodo neprepustna plast; v vodi topna snov / jezerska, morska, rečna voda; ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda // ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu: voda vre; čistiti, črpati, greti, natakati vodo; piti vodo; sladkati, soliti vodo; zajemati vodo iz vodnjaka; kuhati na vodi, v vodi; potešiti žejo z vodo; razredčiti mleko z vodo; postana, sveža voda; voda za hlajenje motorja; voda za kuhanje, napajanje, pranje; kozarec, vedro vode; poraba vode; zbiralnik vode / odpadna voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; pitna voda; sanitarna, tehnološka voda / hruškova voda v kateri so se kuhale (suhe) hruške 2. tudi mn. ta tekočina kot reka, jezero, morje: voda dere, klokota, šumlja; voda izvira pod hribom; vode naraščajo, upadajo; vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje; regulirati vode v nižini; zajeziti vodo; iti v vodo; bresti po vodi; globoka, plitva voda; žuborenje vode; mlin na vodo; ob vodi živeča ptica; prevoz, promet po vodi / podzemeljske, površinske vode; ribolovna voda v kateri je dovoljen ribolov; stoječe vode naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; zdravilne vode / smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln 3. ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov: iztisniti vodo iz kumar; nekateri sadeži imajo veliko vode 4. poljud. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč: otrok ni mogel zadržati vode; pregledati vodo / bolniku se voda zapira ima težave z odvajanjem seča // vodi podobna telesna tekočina sploh: voda mu je zalila pljuča; v kolenu ima vodo 5. navadno s prilastkom vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za nego, razkuževanje zlasti kože: dišeča, lasna voda; kolonjska voda raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje; ustna voda; voda za britje ● pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi; ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost; ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; evfem. tišči ga na vodo opraviti mora malo potrebo; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; ekspr. mnogo vasi je pod vodo je poplavljenih; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. pa smo spet prijadrali v mirnejše vode položaj, pogovor se je spet pomiril; publ. teritorialne vode teritorialno morje; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč; ekspr. še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel še veliko časa bo minilo; knjiž. sta olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; počutiti se kot riba v vodi ugodno, prijetno; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. ta človek ni ne krop ne voda nima izrazitih lastnosti, značilnosti; knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči; star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ◊ fiz. destilirana voda; anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto; gastr. sladkorna voda prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb; geogr. arteška voda ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; danja, izdanja voda; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; podtalna ali talna voda ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; geol. juvenilna voda ki nastane iz magme in pride prvič v obtok; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; nevtralne vode; kem. voda spojina vodika in kisika; klorirana voda; kristalna voda ki je v kristalu vezana na molekule; mehka voda ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; težka voda v kateri je težki vodik; trda voda ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kozm. brezova, koprivna voda; med. bolnika žene na vodo prepogosto si mora izpraznjevati mehur; burova voda ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline; med., vet. plodova voda ki obdaja plod v maternici; meteor. meteorna voda; min. mineralna voda ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi; petr. termalna voda naravna topla ali vroča voda; strojn. napajalna voda ki jo črpalka potiska v parni kotel; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki ♪
  21.      vôjna  -e ž (ó) 1. vojaški spopad, navadno med državami: vojna traja, se začne; dobiti, izgubiti, preprečiti vojno; pasti v vojni; vojna na kopnem, morju; konec, začetek vojne; strahote vojne / star. iti na vojno; državi sta v vojni se med seboj vojaško spopadata / atomska, jedrska vojna; domovinska vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu; državljanska vojna med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države; prva, druga svetovna vojna // čas trajanja takega spopada: po vojni so tovarno podržavili; med vojno je bil zaprt; revija je izhajala že pred vojno 2. ekspr. hudo prepiranje, medsebojno spopadanje: zavist je povzročila med sosedi pravo vojno ● med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. papirnata vojna dalj časa trajajoča pismena polemika ◊ polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov; voj. bliskovita, frontalna vojna; hidrogenska vojna z uporabo jedrskega orožja; psihološka vojna uporaba psiholoških propagandnih sredstev z namenom demoralizirati prebivalstvo kake države, zlasti pred napadom nanjo; specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi; zgod. balkanske vojne vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912—1913; španska državljanska vojna med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939 ♪
  22.      vòl  vôla [vou̯] m, im. mn. vôli stil. volóvi, rod. mn. vôlov in volóv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí (ȍ ó) 1. skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju ∙ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol 2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati ♪
  23.      vólk  -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk // volčji samec: volk in volkulja 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot ♪
  24.      volkodlák  -a [u̯k] m (ȃ) po ljudskem verovanju 1. bitje, ki je po sprednji polovici človek, po zadnji pa volk: psoglavci in volkodlaki / ureči koga v volkodlaka // človek, ki se lahko spremeni v krvoločnega, maščevalnega volka: po smrti, v spanju je postal volkodlak / volkodlak mu hodi pit kri 2. krvoločen in maščevalen človek, poraščen z volčjo dlako: ženski se je rodil volkodlak ♪
  25.      vóz  -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo ◊ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike ♪

   1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA