Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

reč (4.101-4.125)


  1.      rékati  -am nedov. (ẹ̑) star. 1. govoriti, praviti: kaj rekajo ljudje o tem; vsi so mi rekali, da sem poceni kupil; ne reka se zaman: človek človeku volk / kar naprej je rekal: pazi ponavljal 2. reči, praviti: ponekod na Koroškem rekajo krompirju hruške / vsi so mu rekali Tonček / rekati komu ti tikati ga ♪
  2.      reklamánt  -a m (ā á) kdor reklamira, se pritoži: zaradi te napake je bilo že precej reklamantov ♪
  3.      réklamka  -e ž (ẹ̑) nekdaj knjiga nemške založbe Reclam: kupovati nedrage, a kvalitetne reklamke ♪
  4.      rekonstruírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. iz posameznega dela, podatka na podlagi sklepanja predstaviti si kako celoto: na podlagi najdene kosti rekonstruirati izumrlo žival / rekonstruirati dogodek, vsebino // ponovno narediti, sestaviti kako celoto, obnoviti: iz izkopanih črepinj jim je uspelo rekonstruirati staro vazo / natančno rekonstruirati besedilo / v spominu rekonstruirati podobo domače hiše ♦ jur. rekonstruirati nesrečo prizadevati si ustvariti take okoliščine, v kakršnih se je zgodila nesreča 2. narediti, da kaj slabega, neustreznega postane boljše, primernejše; preurediti, prenoviti: rekonstruirati cesto, električno omrežje / rekonstruirati obrat, podjetje 3. spremeniti sestavo: rekonstruirati vlado rekonstruíran -a -o: rekonstruirana cesta; stavba je rekonstruirana ♪
  5.      rekórd  -a m (ọ̑) 1. najboljši uradno priznani rezultat v kaki športni disciplini: doseči rekord; rekord proge, skakalnice, stadiona / državni, osebni, svetovni rekord / športni rekordi ♦ šport. izboljšati, preseči rekord; postaviti nov rekord; priznati rekord; rekord v metu kopja, v teku na sto metrov 2. nav. ekspr. rezultat, dosežek, ki količinsko, številčno presega vse dosedanje: tovarna je dosegla nov proizvodni rekord; imeti rekord v telesni teži / dobil sem pet pisem hkrati, kar je rekord ∙ ekspr. napovedovati filmu blagajniške rekorde nadpovprečno velike dohodke od vstopnine 3. tip zahodnonemškega osebnega avtomobila znamke Opel: voziti se v (opel) rekordu ♪
  6.      rekvizícija  -e ž (í) odvzem premičnin zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: rekvizicija avtomobila, živine / ker četa ni imela hrane, so odšli na rekvizicijo / vojaška rekvizicija ♦ jur. odvzem premičnin z odškodnino zaradi splošnih vojaških potreb v vojnem stanju, ob elementarnih nesrečah // nekdaj dajatev zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: nalagati prebivalstvu rekvizicije; zvišati rekvizicijo; rekvizicija v krmi, živilih ♪
  7.      rélativen  in relatíven -vna -o prid. (ẹ̑; ȋ) 1. odvisen od določenega a) dejstva, okoliščin: občutek, kaj je mrzlo, je relativen; cena blaga je relativna, odvisna od materiala, dela b) merila, pojmovanja: eni film hvalijo, drugim se zdi slab, okusi so relativni; kaj je lepo, je relativno 2. ki je, se kaže v odnosu do določenega dejstva, s katerim se primerja: relativna majhnost telesa; relativna zaostalost nekaterih držav / doseči relativen uspeh / relativna izobraženost tega človeka ga je presenetila 3. ki se določa, meri glede na razmerje do določene celote, največje mogoče količine in se navadno izraža v odstotkih: relativni podaljšek kovinske palice pri višjih temperaturah; relativna teža možganov 4. omejen, delen: te razlike kažejo relativno samostojnost mišljenja; vsaka svoboda je relativna // precej velik, precejšen: zavladalo je obdobje relativnega miru; zagotoviti komu relativno varnost ● publ. konec drame je precej relativen dopušča različno razumevanje, razlago; ekspr. vse je relativno trdne, edino pravilne stvari ni ◊ ekon. relativna mezda razmerje med mezdami delavcev in narodnim dohodkom; relativna prenaseljenost; relativna presežna vrednost presežna vrednost, ki nastane zaradi skrajšanja potrebnega delovnega časa ob danem delavniku; filoz. relativni pojem pojem, določljiv samo z odnosom do drugega pojma; fiz. relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; geogr. relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; gozd. relativna gozdna tla tla, kjer namesto gozda lahko uspevajo kmetijske kulture; lingv. relativni stavek oziralni stavek; mat. relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; relativna verjetnost verjetnost, da se kak dogodek zgodi prej kot kak drug; relativno število število, ki ima predznak; muz. relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov rélativno in relatívno prisl.: stroški so se relativno zmanjšali; relativno dober, redek, svoboden; rok je relativno zelo kratek; sam.: lepota je nekaj relativnega ♪
  8.      represálija  -e ž (á) nav. mn. nasilno dejanje, nasilen ukrep, navadno kot povračilo za kako dejanje: protestirati proti streljanju talcev in drugim represalijam; groziti z represalijami; surove represalije; okupatorjeve represalije nad civilnim prebivalstvom / za represalijo je okupator začel požigati vasi ♦ jur. protipravno dejanje ene države kot odgovor na protipravno dejanje druge države // nasilno dejanje, nasilen ukrep sploh: tudi represalije niso preprečile stavke; represalije proti levičarskim gibanjem ♪
  9.      represíja  -e ž (ȋ) knjiž. uporaba prisilnih ukrepov, sredstev za odpravljanje, onemogočanje kake dejavnosti, kakega stanja: v državi se je povečala represija; z represijo so skušali preprečiti politično organiziranje delavcev ◊ jur. kazenska represija kaznovanje; psih. represija nezavedno odrivanje nagonskih teženj, hotenj, čustev, ki niso sprejemljiva za zavest, v podzavest ♪
  10.      represíva  -e ž (ȋ) knjiž. dejavnost, ki se ukvarja z odpravljanjem ali zmanjševanjem posledic nesreč, požarov: sredstva za represivo; represiva in preventiva / požarna represiva ♪
  11.      rés  prisl. (ẹ̑) 1. navadno v povedni rabi izraža, da je kaj v skladu z resničnostjo: ne morem verjeti, da je res; tisto, o čemer se dosti govori, je navadno res; kaj bi tajil, ko pa je res; vprašanje je, če je res in koliko je res; to ni res; ugotovi, kaj je res in kaj ni / ekspr.: kar je res, je res; to ni nič res / to je res, da je drago, je pa dobro 2. ekspr. izraža podkrepitev trditve: tu je res dolgčas; razgled od tu je res lep; on je res sposoben človek; res ga je škoda / temu delu on res ne bo kos; tega denarja je hiša res vredna / iron. ti si pa res pameten / elipt.: nisem jaz kriv, res ne; tega ne vem, res da ne; se kaj bojiš? Ne, res ne // izraža začudenje, presenečenje: ali mi boš res naredil to uslugo; da je res prišel, kdo bi si mislil / ti si to napisal, ali res; vse boš sam plačal, kaj res 3. ekspr. izraža rahlo omejitev, pridržek: strokovnjak res ni, nekaj pa le ve / malo časa imaš, že res, pa bi se vseeno lahko kdaj oglasil 4. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev: hudo je, res; res, to se ne spodobi / ali si se res vse naučil? Res; tega ne bi smel reči. Res, predaleč je šel // v zvezi z ne izraža pričakovanje pritrditve: saj se ti je samo zareklo, ne res; ne res, da boš tudi ti prišel / piše se tudi brez vejice: ne res da prideš; ne boš povedal očetu, ne res da ne // navadno okrepljen opozarja na trditev v dostavku: pa res, nisem se spomnil nanj; saj res, da ne pozabim, pismo si dobil / in res: oženil se je 5. v vezniški rabi, v protivnem priredju za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: res je bila večerja dobra, pa mi vseeno ni teknila; res zasluži, vendar mu velikokrat zmanjka denarja / res da ga boli, pa mu kljub temu ne bi bilo treba tako vzdihovati resda ● ekspr. naj bom papež, če je to res izraža nezaupanje v trditev; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. kar praviš, je res, še preres izraža obžalovanje, sprijaznjenje z danimi dejstvi; sam.: knjiž. to je za nas vse veljavni res resnica, resničnost ♪
  12.      résen  -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen // ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna // ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek // ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino ♦ muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor // zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost // hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira ● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv résno prisl.: resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla ♪
  13.      resignírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč: ni še popustil in resigniral; resignirati iz malodušja / resigniral je nad stvarnostjo vsakdanjega življenja 2. knjiž., v zvezi z na odpovedati se, odreči se: resigniral je na mesto upravnika / resignirati na pravice ● knjiž. predstojnik je bil prisiljen resignirati odstopiti resigníran -a -o: resigniran človek; resigniran nasmeh; prisl.: resignirano čakati na to, kar pride ♪
  14.      resníca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli ● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona ◊ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk ♪
  15.      resnôben  -bna -o prid., resnôbnejši (ó ō) knjiž. resen: postal je preveč resnoben / resnoben obraz / resnobno vedenje / knjiga ima precej resnobno vsebino / resnobni opravki resnôbno prisl.: resnobno se nasmehniti; resnobno premišljati ♪
  16.      reševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor rešuje: takoj po potresu so se zbrali številni reševalci; posebej usposobljeni reševalci v rudniku / izžrebati reševalce nagradne križanke; reševalci ugank / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; prostovoljni reševalci 2. delavec reševalne postaje, usposobljen za prevoz poškodovane ali obolele osebe in dajanje prve medicinske pomoči: reševalca sta položila ponesrečenca na nosila; poklicati reševalce ♪
  17.      reševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na reševanje: reševalna akcija / reševalna ekipa; reševalna služba v rudniku / reševalna oprema / reševalni avtomobil rešilni avtomobil; reševalni prt cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij; reševalna postaja; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah ♦ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene ♪
  18.      reševánje  -a s (ȃ) glagolnik od reševati: reševanje brodolomcev; reševanje ponesrečencev izpod plazov / reševanje živine / reševanje in gašenje gorečega letala / reševanje izumirajočih živalskih vrst / reševanje politične krize; reševanje ekonomskih težav / reševanje prošenj / reševanje ugank ♪
  19.      reševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: reševati ponesrečence izpod ruševin / reševati pohištvo iz goreče hiše 2. delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: reševati talce, ujetnike 3. delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: reševati koga zadrege; reševati se tesnobe / pred obupom se rešuje v delo, z delom 4. delati, da kaj ogroženega a) ne preneha obstajati: reševati izumirajoče živalske vrste / reševati svoj ponos b) ostane v lasti osebka: reševati hišo s posojili 5. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: reševati znanstvene in strokovne probleme / rada rešuje uganke; reševati rebuse iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek // delati, da kaj preneha obstajati: reševati nacionalno vprašanje / reševati spore 6. sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep: reševati akt; reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje / reševati dopise odgovarjati nanje ◊ šah. reševati problem z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri določeni umetno narejeni poziciji rešujóč -a -e: pobegnili so, rešujoč si golo življenje ♪
  20.      rešílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rešitev: rešilni izhod; skok iz goreče hiše je bil za otroka rešilen / obšla ga je rešilna misel / rešilni avtomobil avtomobil za prevoz ponesrečenca, bolnika; rešilni jopič jopič iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka nad vodo ● knjiž. pričakoval je rešilno besedo odrešilno; ekspr. ta ponudba je zanj rešilna bilka izhod iz težav, rešitev ◊ navt. rešilni obroč, pas priprava za reševanje v morju, reki; sam.: pog. odpeljali so ga z rešilnim z rešilnim avtomobilom ♪
  21.      rešítelj  -a m (ȋ) kdor koga reši: ponesrečenec se je zahvalil rešiteljem / interniranci so čakali na rešitelje / ekspr. rešitelj domovine ♪
  22.      rešítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od rešiti: čakati na rešitev / rešitev iz ječe je nemogoča / rešitev iz zadrege / rešitev pohištva iz goreče hiše / politična rešitev spora med državama / rešitev prošnje 2. kar (lahko) reši kak problem, vprašanje: odkloniti neustrezno rešitev; predlagati več rešitev / razpravljali so o idejnih rešitvah projekta; predstaviti več oblikovnih rešitev spomenika; uveljavljati nove tehnične rešitve // kar reši kako uganko, nalogo, zlasti beseda, število: povedati rešitev; vpisati rešitve v križanko; uganka ima več rešitev / rešitve pošljite na uredništvo časopisa; žrebati rešitve 3. navadno v povedni rabi kar (lahko) koga reši: edino beg je rešitev; skok v morje je rešitev / rešitev je, da se učiš tuje jezike / ekspr. lasten avtomobil je rešitev ◊ mat. celoštevilska, enolična rešitev; rešitev enačbe število, ki zadošča enačbi; šah. rešitev problema po številu vnaprej določene poteze, s katerimi se pri določeni umetno narejeni poziciji doseže mat ♪
  23.      rešíti  in réšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja; živino so rešili iz gorečega hleva; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more // narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil // narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila 5. narediti, da kaj ogroženega a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti 6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek // narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo; ugodno rešiti prošnjo ● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati ◊ mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila réšen -a -o: rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka ∙ knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval ♪
  24.      retórika  -e ž (ọ́) 1. spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti, govorništvo: prevzela jih je njegova bleščeča retorika; vaditi se v retoriki / študirati retoriko; pravila retorike 2. knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje, izražanje; leporečje: za njegove spise sta značilni gostobesednost in retorika; govornik je zašel v patos in retoriko // govorjenje, izražanje sploh: taka retorika je bolj primerna za pravnika kot za pisatelja 3. do 1848 zadnji razred šestletne gimnazije: končati retoriko ♪
  25.      réva  -e ž (ẹ̑) 1. ekspr. sočutja, pomilovanja vredna ženska: reva je v življenju veliko pretrpela; pomislil je na mater, kako mora reva delati / pogovarjale so se, kakšne reve so gospodinje 2. ekspr. slaboten, bolehen, šibek človek: ta reva vreče še premakniti ne more; bila je taka reva, da se niti obleči ni mogla sama 3. slabš. neodločen, bojazljiv človek: na odru je junak, v življenju pa reva; dokazati moraš, da nisi reva; prava reva je, nič si ne upa / kot psovka ali se bojiš, reva 4. knjiž. revež: borili so se, da delavec ne bi bil več izkoriščana reva / brez upanja je človek velika reva 5. star. trpljenje, težava, skrb: s pitjem je skušal pozabiti svoje reve; pripovedoval mu je o svoji revi in težavi // revščina, beda: reva jih je prisilila, da so se odselili; v mestu je vladala velika reva; ni poznal reve in pomanjkanja ♪

   3.976 4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA