Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rde (571-595)


  1.      konvéncija  -e ž (ẹ́) 1. dogovor, sporazum, zlasti med državami, ustanovami, podjetji, pogodba: podpisati konvencijo / skleniti konvencijo / temeljiti na konvenciji; držati se mednarodnih konvencij; konvencija o prepovedi nuklearnega orožja / družbena konvencija; podpisali so kulturno konvencijo med obema državama ♦ jur. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; konzularna konvencija ki ureja zlasti poslovanje konzulov; ženevske konvencije meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864, 1906 in 1929; ptt meddržavna poštna konvencija 2. nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom ustaljene navade, (družbene) norme: otresti se togih konvencij; je proti konvencijam meščanske družbe 3. v ameriškem okolju zbor(ovanje), skupščina: na svoji konvenciji so se odločili za nove akcije / demokratska konvencija; končati konvencijo republikanske stranke ♪
  2.      kopál  -a m (ȃ) kem. otrdela smola nekaterih izumrlih tropskih iglavcev, rumeno rdečkaste barve: izdelovanje lakov iz kopala ♪
  3.      kópčica  -e ž (ọ̑) bot. rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Caucalis ♪
  4.      kopítnik  -a m (ȋ) 1. bot. rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti, Asarum europaeum: kopitnik in ciklama 2. žarg., vet. kopitni nož: brusiti kopitnik ◊ arheol. (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna ♪
  5.      kopríva  -e ž (í) rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine; pokositi koprive; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov ∙ tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča ♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus ♪
  6.      koprívka  -e ž (ȋ) med. zelo srbeč, rdeče obrobljen izpuščaj, ki se pojavi pri koprivnici ♪
  7.      koprívnica  -e ž (ȋ) med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji: jedel je jagode in dobil koprivnico ♪
  8.      korála  -e ž (ȃ) 1. nav. mn., zool., v zvezah: črna korala drevesasto razrasli koralnjaki s črnim ogrodjem, Antipatharia; kamena korala koralnjaki z apnenčastim ogrodjem, ki tvorijo v tropskih morjih koralne grebene, Madreporaria; prava ali rdeča korala drevesasto razrasli koralnjaki z močnim, navadno rdečim ogrodjem, Eucorallia 2. del rdeče ali črne korale za nakit: velika izbira koral / nosila je korale ogrlico iz delov (rdeče, črne) korale ♪
  9.      korálast  -a -o prid. (ȃ) podoben korali: ima koralasto obliko / ekspr. koralasta usta živo rdeča korálasto prisl.: koralasto razrasel ♪
  10.      korálda  -e [u̯d] ž (ȃ) nav. mn. ovratni nakit iz na vrvici nanizanih, navadno enakih drobnih predmetov: nosi koralde in zapestnico; okrog vratu ima rdeče koralde // posamezni del tega nakita: izgubila je najlepšo koraldo / ogrlica iz steklenih korald ♪
  11.      korálden  -dna -o [u̯d] prid. (ȃ) 1. ki je iz korald, s koraldami: nosi koraldno ogrlico 2. knjiž. živo rdeč: koraldna usta ♪
  12.      korálen 1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na korale: koralni apnenec; koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale; koralni otok; koralne čeri / knjiž. koralna usta živo rdeča korálno prisl.: koralno rdeči plodovi ♪
  13.      koralína  -e ž (ȋ) bot. z apnencem prepojena drevesasto razrasla rdeča alga, Corallina ♪
  14.      korálnik  -a m (ȃ) redko ogrodje koralnjaka: koralniki različnih oblik in barv / lomljenje koralnika ◊ vrtn. okrasni tropski grm z metuljastimi koralno rdečimi cveti v grozdih, Erythrina crista galli ♪
  15.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  16.      korénček  tudi korênček -čka m (ẹ̑; ȇ) rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni rdečkasti omeseneli podzemeljski deli: sejati korenček; korenček in peteršilj / ostrgaj nekaj korenčkov / rdeči korenček ● ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost ♪
  17.      koreníka  -e ž (í) 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik // začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika ● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto ♪
  18.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  19.      korenít  -a -o prid., korenítejši (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit 2. zastar. odločen, trden, neustrašen: to so bili koreniti ljudje koreníto prisl.: korenito so se spremenili ♪
  20.      korenják  -a m (á) ekspr. velik, močen človek: ta korenjak je z lahkoto dvignil vrečo; njegovi tovariši so pravi korenjaki / korenjak je bil, da si je to upal pogumen človek // krepek, trden človek: kljub letom je še korenjak ♪
  21.      koriánder  -dra m (á) 1. bot. zdravilna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Coriandrum sativum: koriander že cvete 2. začimba, pripravljena iz semen te rastline: dodala je še malo popra in koriandra ♪
  22.      kosmàt  -áta -o prid. (ȁ ā) 1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival // nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu 2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel 3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža 4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal ● ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna ◊ bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč kosmáto prisl.: kosmato zakleti kosmáti -a -o sam.: povedal je marsikatero kosmato / kot kletvica tristo kosmatih! ♪
  23.      kôstanj  -ánja m (ó á) drevo s suličastimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti v socvetjih ali njegovi užitni sadovi: kostanj že cvete; nabirati kostanj; jesti kuhan, pečen kostanj / pravi kostanj ∙ ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi ♦ bot. divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum ♪
  24.      kostánjev  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored; kostanjevi gozdovi / kostanjev les; kostanjeva ježica / kostanjev med 2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva ◊ čeb. kostanjeva paša; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca kostánjevo prisl.: kostanjevo pobarvati / piše se narazen ali skupaj: kostanjevo rdeč ali kostanjevordeč; kostanjevo rjavi lasje ♪
  25.      kostelíčevje  -a s (ȋ) bot. grm ali popenjavka z nasprotnimi listi, Lonicera: tam raste kosteličevje / puhastolistno kosteličevje grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami, Lonicera xylosteum ♪

   446 471 496 521 546 571 596 621 646 671  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA