Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rde (1.596-1.620)


  1.      želéznat  -a -o prid. (ẹ̑) ki vsebuje železo: železnata zemlja / voda je imela železnat priokus ♦ min. železnati kremen rudnina rjavkasto rdeči različek kremena ♪
  2.      ženévski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Ženevo: ženevski prebivalci; ženevske ulice / ženevska konferenca; ženevska mirovna pogajanja ♦ jur. ženevske konvencije meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864, 1906 in 1929; zgod. ženevska deklaracija sporazum iz novembra 1918, s katerim Kraljevina Srbija priznava Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev enakopravnost pri združitvi ter federativno državno ureditev ♪
  3.      ženíkelj  -klja m (í) bot. zdravilna gozdna rastlina z drobnimi belimi ali rdečimi cveti v kobulih, Sanicula ♪
  4.      žénšén  tudi žén-šén -a m (ẹ̑-ẹ̑) bot. rastlina z drobnimi rdečimi cveti in razvejenim korenom, ki raste zlasti na Kitajskem, Panax pseudoginseng: uporaba korena ženšena v zdravilstvu in kozmetiki ♪
  5.      žgáti  žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
  6.      žíla  -e ž (í) 1. cevast organ, po katerem teče kri ali limfa: žila nabrekne, poči, se zamaši; prerezati, prevezati, stisniti žilo; dati injekcijo v žilo; kri kroži, se pretaka po žilah; debele žile; vratna žila; žila na zapestju; poapnenje žil; utrip žile / potipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce; ekspr.: vino poživlja žile telo; toplota se mu je razlila po žilah občutil je toploto po telesu / krvne žile 2. ekspr., navadno s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilo; prirojena trgovska žila // nagnjenje, potreba: pretepaška žila se mu je umirila 3. bot. vrvasto razporejeni skupki celic v listu in steblu, ki prevajajo organske snovi in vodo z rudninskimi snovmi, raztopljenimi v njej: listne, stebelne žile; značilen potek žil v listu; razporeditev žil v steblu 4. tanka nepravilna plast v kamnini iz drugače obarvanih ali drugih mineralov: žile v marmorju; črn kamen z belimi žilami // navadno s prilastkom nahajališče česa v zemlji: bogata premogova žila; priti do vodne žile // petr. telo kamnine ali rude, ki ima obliko plošče: navpična, vodoravna rudna žila; vodna žila za vodo prepustna plast z večjo količino vode med dvema neprepustnima plastema; zlata žila kremenova žila, ki vsebuje zrna zlata 5. publ., navadno s prilastkom pomembna prometna pot: glavno mestno žilo omejujeta dva trga / ceste, železniške proge, reke so najpomembnejše prometne žile 6. plast trdega tkiva v mesu: odstraniti žile in maščobo od mesa / ekspr. napel je vse žile, da bi ga prepodil mišice, kite 7. del moškega spolovila nekaterih sesalcev: bikova žila; žila jelena // nar. močen korobač iz posušene bikove žile; bikovka, žilavka: pretepsti koga z žilo / bikova žila ● star. vse žile je napenjal, da bi si izboljšal položaj sile; prerezati si žile usmrtiti se, poskusiti se usmrtiti s prerezom žil; star. delati na vse žile na vse pretege; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. kri ji je zastala, zledenela v žilah od strahu zelo se je prestrašila ◊ anat. koronarna žila ki v obliki venca obdaja srce; limfna žila po kateri se pretaka limfa; (žila) dovodnica; bot. listna žila; elektr. žila posamična žica v kablu, vodniku s pripadajočo izolacijo in morebitno dodatno opremo; med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica; zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; aritmija žile; zool. žile žili podobne tvorbe v krilih žuželk, ki jim dajejo oporo ♪
  7.      žílast  -a -o prid. (í) 1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilasta noga, roka // ki ima žile: žilast marmor / žilasta govedina polna trdega tkiva, kit 2. suh, z močno razvitimi kitami; žilav: velika, žilasta ženska ♪
  8.      žílav  -a -o prid. (í) 1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilave noge, roke / žilav vrat kitast // ki ima žile: žilava kamnina / žilavo meso polno trdega tkiva, kit 2. ki se težko lomi, drobi: žilav les; žilav material; žilava trava 3. suh, z močno razvitimi kitami: žilav konj; visok, žilav moški 4. ekspr. vzdržljiv, odporen: to je žilav rod; opomogel si bo, saj je žilav / on je žilave narave // zelo vztrajen, nepopustljiv: pridobiti si neodvisnost z žilavim bojem; žilavo prizadevanje za napredek / žilava volja do življenja žílavo prisl.: žilavo se braniti ♪
  9.      žív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica ● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ◊ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju ∙ ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko ♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre ♪
  10.      žížek  -žka m (ȋ) nar. 1. majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih; črni žužek: glodanje žižkov 2. manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve; čižek: žižek poje ♪
  11.      žláhten  -tna -o prid., žláhtnejši (á) 1. knjiž. plemenit, izbran: žlahten človek, mislec / žlahten značaj; biti žlahtnega srca / žlahtni cilji; žlahtne misli / žlahten okus kave / žlahtno vino 2. agr. ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti: žlahtne sorte jablan; cepiti žlahtno vrtnico na šipek 3. star. plemenit, plemiški: žlahten rod / biti žlahtnega porekla, stanu / žlahtna gospa; v bitki je padlo veliko žlahtne gospode ● žlahtni kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit; drag(i) kamen; ekspr. piti žlahtno kapljico vino ◊ agr. žlahtna plesen plesen, ki se uporablja pri izdelovanju nekaterih mehkih, poltrdih sirov; kem. žlahtni plini plini, ki se redko ali sploh ne spajajo z drugimi elementi; metal. žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; teh. žlahtno jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; plemenito jeklo; vrtn. žlahtna anemona okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti, Anemone coronaria; žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum žláhtno prisl.: žlahtno dišeča roža; sam.: popiti kaj žlahtnega; občutek za žlahtno v človeku ♪
  12.      žlahtnína  -e ž (ȋ) 1. agr. trta z navadno petdelnimi listi, srednje velikimi grozdi in jagodami rdeče ali rumeno zelene barve: zasaditi žlahtnino / bela z rumeno zelenimi, rdeča žlahtnina z rdečimi grozdi // belo vino iz grozdja te trte: piti žlahtnino 2. knjiž., ekspr. izbrana, kakovostna pijača, zlasti vino: vi svojo kislico dražje prodajate kot jaz žlahtnino; napolniti kozarce z žlahtnino ● star. skrinja, polna žlahtnin dragocenosti ♪
  13.      žlézav  -a -o prid. (ẹ́) žlezast: žlezavi listi rastline ♦ bot. žlezava nedotika rastlina z rdečimi, dolgopecljatimi cveti v grozdih in glavičastimi žlezami na pecljih spodnjih listov, Impatiens glandulifera ♪
  14.      žnáblo  -a s (á) nižje pog. ustnica: imeti otečena, rdeča žnabla; brki nad žnablom ♪
  15.      žólna  -e [u̯n] ž (ọ́) 1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto ♦ zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis 2. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana ♪
  16.      žúlj  -a m (ū) mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti // kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje ● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom ◊ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus ♪
  17.      žúžek  -žka m (ū) 1. star. hrošč: ptice lovijo muhe in žužke 2. nav. mn., nestrok. hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, strok. rilčkar: žužki v fižolu, moki 3. zool., navadno v zvezi črni žužek majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih, Calandra granaria ♪
  18.      žvènk  žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto ♪
  19.      žvènk  medm. (ȅ) posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa ♪
  20.      žvénkati  -am in žvênkati -am in žvenkáti -ám nedov. (ẹ̑; ȇ; á ȃ) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal ♪
  21.      žvenkèt  -éta m (ȅ ẹ́) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla // žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj ♪
  22.      žvenketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali // povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali ● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic ♪
  23.      žvénkniti  -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka // povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila ♪
  24.      žvížgavec  -vca m (í) 1. kdor žvižga: zbudil me je preglasen žvižgavec // ekspr. ptič, ki žvižga: psi lajajo nad žvižgavci; zunaj so se oglašali kosi žvižgavci 2. nar. zelo kislo, slabo vino: sedeli so pri steklenici rdečega žvižgavca ♪
  25.      žvížgavka  -e ž (í) 1. ženska oblika od žvižgavec: glasen žvižg male žvižgavke 2. zool., v zvezi navadna žvižgavka raca z rdeče rjavo glavo in svetlo temensko progo, Anas penelope ♪

   1.371 1.396 1.421 1.446 1.471 1.496 1.521 1.546 1.571 1.596



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA