Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

razvezanec (3)

1.      razvézanec  -nca m (ẹ́) jur. moški, katerega zakon je bil razvezan: poročila se je z razvezancem ♪
2.      lóčenec  -nca m (ọ́) poljud. moški, katerega zakon je bil razvezan, strok. razvezanec: poročila se je z ločencem // v cerkvenem pravu ločeni moški ♪
3.      razporočênec  -nca m (é) star. razvezanec, ločenec: težave razporočencev ♪