Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

razum (676-700)


  1.      razpòr  -ôra m (ȍ ó) 1. redko razporek: razpor pri krilu / razpor v zavesi / skozi razpor v oblakih je posijalo sonce 2. knjiž. neskladje, nasprotje: razpor med njima se poglablja; med očetom in sinom je prišlo do popolnega razpora / razpor med čustvenim in razumskim dojemanjem sveta ● star. razpori med sosedi spori, prepiri ♪
  2.      razsóden  -dna -o prid., razsódnejši (ọ́ ọ̄) ki v težkem položaju ravna razumno, premišljeno: razsoden človek, mož; kljub razburjenju je ostal razsoden; dovolj je razsoden, da se bo prav odločil / razsodno dejanje, vedenje razsódno prisl.: razsodno misliti, ravnati ♪
  3.      razsodíšče  -a s (í) 1. družbeni organ za reševanje sporov po dogovoru strank: ustanoviti razsodišče; predložiti spor razsodišču ♦ jur. haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; pogodbeno razsodišče 2. skupina oseb, določena za reševanje nesoglasij, nesporazumov: razsodišče društva, organizacije / častno razsodišče ki razsoja moralne, etične prestopke ♪
  4.      razsódnost  -i ž (ọ́) sposobnost v težkem položaju razumno, premišljeno ravnati: manjka mu razsodnosti; izgubiti razsodnost; bolečine mu jemljejo, ekspr. zamegljujejo razsodnost; ekspr. odpovedala mu je zdrava razsodnost / delaj po svoji razsodnosti / knjiž. razsodnost duha ♪
  5.      razsvetlíti  -ím dov., razsvétli in razsvêtli; razsvétlil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno: razsvetliti mesto, ulico; sobo je razsvetlila močna luč; kraj snemanja so razsvetlili z reflektorji; slavnostno razsvetliti / blisk je razsvetlil temo; sonce je razsvetlilo zasnežene vrhove; nebo se je razsvetlilo; brezoseb. zgodaj se je razsvetlilo; pren., ekspr. nasmeh mu je razsvetlil obraz 2. s poučevanjem, izobraževanjem doseči, da kdo misli, dela brez predsodkov, razumno: razsvetliti kmete, mladino / knjige naj bi ljudi razsvetlile in poplemenitile 3. redko razjasniti, pojasniti: študija skuša razsvetliti nekatere nejasnosti pesnikovega ustvarjanja 4. navadno v zvezi s sveti Duh, v krščanskem okolju povzročiti, da kdo kaj (jasno) spozna, se prav odloči: sveti Duh naj ga razsvetli razsvetljèn -êna -o 1. deležnik od razsvetliti: pripadal je krogu razsvetljenih ljudi; razsvetljene ulice; slavnostno razsvetljen 2. nanašajoč se na razsvetljenstvo: razsvetljeni vladar / razsvetljeni absolutizem ♪
  6.      razsvetljênstvo  -a s (ē) gibanje v 18. stoletju, ki si prizadeva za človekov in družbeni napredek na temelju človekovih naravnih pravic in razuma: ideje razsvetljenstva // doba tega gibanja: razsvetljenstvo in romantika / doba razsvetljenstva ♪
  7.      razsvetljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da postane kaj svetlo, vidno: močna luč razsvetljuje križišče; razsvetljevati mesto, ulice; razsvetljevati z reflektorji / pot mu je razsvetljevala mesečina; pren., ekspr. njen obraz je razsvetljeval prijeten nasmeh ∙ ekspr. s svojim tovarištvom nama je razsvetljeval življenje ga delal lepšega, prijetnejšega 2. s poučevanjem, izobraževanjem dosegati, da kdo misli, dela brez predsodkov, razumno: kot učitelj je razsvetljeval mladino; načrtno razsvetljevati ljudi 3. redko razjasnjevati, pojasnjevati: razprava razsvetljuje probleme delavskega gibanja razsvetljujóč -a -e: vse pristanišče razsvetljujoča luč; razsvetljujoča moč knjige ♪
  8.      razšifrírati  -am dov. (ȋ) razbrati s šiframi napisano besedilo: razšifrirati brzojavko // razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake: razšifrirati mora še nekaj znakov ♪
  9.      raztegljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da raztegniti: raztegljivi del fotoaparata; žrelo je pri teh živalih zelo raztegljivo / raztegljiva lestev, miza ∙ ekspr. kmalu je zelo raztegljiv pojem se lahko razume zelo različno 2. ki se razteguje podobno kot gumi: raztegljiva vrvica; hlače iz raztegljivega blaga / nositi raztegljive nogavice ♪
  10.      raztézen 2 -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) redko raztegljiv: volna je prožna in raztezna ∙ ekspr. ta pojem je zelo raztezen se lahko razume zelo različno ♪
  11.      razvézati  in razvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti a) zavezano: razvezati čevelj, nahrbtnik; vreča se je razvezala / razvezati vezalke, vrv; trak se je razvezal / razvezati kravato / razvezati vozel b) povezano, zvezano: razvezati sveženj; paket se je razvezal / razvezati zvezane ujetnike 2. jur. narediti, da preneha pravno razmerje: razvezati pogodbo, delovno razmerje / razvezati zakonsko zvezo; sporazumno se razvezati 3. knjiž. dati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik je razvezal sonet 4. ekspr. povzročiti, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: gledanje takih filmov mu je razvezalo domišljijo; svoboda je razvezala njegovo ustvarjalnost / pijača mu je razvezala jezik začel je (dosti, sproščeno) govoriti ● redko hoja ga je razvezala sprostila; redko razvezati koga odgovornosti oprostiti, odvezati; ekspr. v družbi se je razvezal postal sproščen, živahen ◊ lingv. razvezati besedo razložiti pomen besede z besedami, ki jo sestavljajo razvézan -a -o: razvezani čevlji; razvezan zakon; njegovi starši so razvezani; razvezana pentlja ♪
  12.      razvíden  -dna -o prid. (í ȋ) razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je razviden dokaz za našo trditev; razviden in prepričljiv odgovor; vse je preprosto in razvidno // lahko ugotovljiv, zaznaven: razvidna napaka; podobnost med njima je razvidna; to je razvidno iz razprave, tabele ● knjiž. razviden načrt pregleden; knjiž. dobro razvidni znaki vidni, jasni razvídno prisl.: njegova dela to razvidno dokazujejo ♪
  13.      rébus  -a m (ẹ̑) 1. uganka, pri kateri je treba iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek: reševati rebus; križanke in rebusi 2. ekspr. kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo: ta komedija je bila za občinstvo rebus; filozofski, umetniški rebus / on je zame velik rebus ♪
  14.      recipróčen  -čna -o prid. (ọ̑) povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom; vzajemen, obojestranski: recipročna korist, usluga / recipročen dogovor, sporazum // medsebojno povezan, odvisen: recipročen vpliv; sposobnost in veselje do učenja sta recipročna ◊ jur. recipročno načelo načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom; mat. recipročna vrednost ulomka obratna vrednost ulomka; recipročni števili števili, katerih produkt je enak ena recipróčno prisl.: recipročno pospeševati turizem ♪
  15.      recipróčnost  -i ž (ọ̑) dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom: sporazum o pravicah manjšin temelji na recipročnosti ♦ jur. formalna recipročnost dejstvo, da tuji državljani recipročno uživajo iste pravice kot domači državljani; materialna recipročnost dejstvo, da tuji državljani uživajo iste pravice kot državljani te države v določeni tuji državi; načelo recipročnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom // medsebojna povezanost, odvisnost: recipročnost uspešnosti in veselja ♪
  16.      réč  -í ž, daj., mest. ed. réči (ẹ̑) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: za vsako reč ne obstaja beseda 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: reči, pojavi in pojmi // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: na cesti je ležala čudna reč; zavreči neuporabne stare reči; pripeljali so sladkor, moko in take reči; naštej nekaj reči, ki jih vidiš od tu / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: rad bere, gleda humoristične reči; kakšno reč še napiše, dosti pa ne; gradijo same moderne reči; odvzeti komu osebne reči; pobrati svoje reči in oditi 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna reč je začela mahati s perutmi in čivkati / vsaj dvema spremembama nobena živa reč ne uide: rojstvu in smrti 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka reč ima svoj vzrok; on si to reč razlaga drugače / vsako reč opravi hitro / pog. najprej uredimo uradne reči, potem pride vse drugo uradne zadeve / kakšna reč je že bila danes zjutraj doma; nima smisla, da delaš zaradi tega tako reč // kar je táko in je predmet a) govorjenja, pisanja: govoril mu je prav hude reči; iron. lepe reči sem bral o tebi b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih reči 5. ed., star. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja; stvar: biti vnet za narodno reč 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot določa prilastek: njegova žena je krhka, majhna reč / letalo je čudovita reč; gotovo ni glavna reč, kakšen nos ima človek; oditi iz domovine ni majhna reč; umetniku je človek prva reč 7. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža a) omiljevanje, neprizadetost: nismo še končali. Prava reč b) omalovaževanje: prava reč, če ima avto c) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: lepa reč, zdaj ga pa ni doma; ti presneta reč, le kako bi prišli tja; tudi ključa ni. Ti reč ti // izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna, razumljiva reč, vroče mu je 8. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja reč / kaj je fant delal? Fantova reč // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: vse sem naredil. Tvoja reč ● evfem. dekle že ima svoje reči (mesečno) perilo; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (tako) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč to ni kaj posebnega, težkega, hudega; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; evfem. zalotili so ju, ko sta počenjala tiste reči spolno občevala; ekspr. nasekal je celo reč drv zelo veliko; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice; ekspr. vsaka reč ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno ◊ rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje ♪
  17.      rêči  rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči / na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga // z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo // povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči / a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi / pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano // izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd 7. uporabiti za koga ali kaj a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite // poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti / nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu // izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum ● ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje rêči se 1. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: po domače se reče pri Baričevih / gostilni se je reklo Lovski rog / da, temu se lahko reče sijajno 2. v zvezi kakor se reče, kot se reče opozarja na rabo kake stalne besedne zveze: živel je in dal drugim živeti, kakor se reče; ni bilo objektivnih razlogov, kot se je temu reklo 3. ekspr., v zvezi bi se reklo biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: iti zdaj ven, bi se reklo podati se v gotovo smrt / to bi se reklo biti strahopeten 4. ekspr. poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se reče lakota; ali veste, kaj se to reče, če te nihče ne pogleda 5. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo; se pravi: ženska? Se reče ona; to se reče, da so že nazaj ● naredili so. Smo, se reče prava beseda, izraz je smo; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, razume dobesedno rekóč: rekoč te besede, je odšla ∙ tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti rékši star.: to rekši, se veselo zasmeje; dražili so meščane, rekši: kje imate polža rékše zastar. namreč, natančneje rečeno: pogledal me je od nog do glave, rekše mojo opravo rečèn -êna -o deležnik od reči: nesramno rečena beseda jo je užalila; koliko lepše je to rečeno v izvirniku; kje je pa rečeno, da moram ravno jaz to narediti; s tem seveda ni rečeno, da je edino tako mogoče; še isti dan ali bolje rečeno še isto noč je odpotoval; ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen; odkrito rečeno, tako ne more iti dalje; lani je kraj obiskalo, na okroglo rečeno, deset tisoč turistov; kot že rečeno, se je to zgodilo sredi belega dne // knjiž. omenjen, naveden: do tega smo prišli na osnovi rečenih podatkov / zgodilo se je na rečeni dan dogovorjeni, napovedani ● ekspr. med nama rečeno, všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: kaj je bilo rečenega o tem; v zvezi z dozdaj rečenim me zanima še nekaj ♪
  18.      rédek  -dka -o prid., redkéjši tudi rédkejši (ẹ́) 1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka; malta je preveč redka 2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje; trava je zaradi suše redka; redko drevje / redki lasje; ima zelo redko brado // ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami; redko blago 3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema 4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek; redka naseljenost 5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo; to vedo le redki posamezniki // ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig; ta rastlina, žival je redka 6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma 7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi // ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri; slovar vsebuje tudi redke besede ● ta človek je redkih besed zelo malo govori; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo rédko prisl.: redko prihaja k nam; redko obljudeni kraji; ekspr. redko redko se to zgodi rédki -a -o sam.: le redki to razumejo; jesti kaj redkega; na redko mu piše naredko; po redkem se vidita poredkoma ♪
  19.      redundánca  -e ž (ȃ) lingv., mat. lastnost znaka, sistema znakov, da prenaša določeno obvestilo z več znaki, prvinami, kot je nujno potrebno: redundanca povečuje verjetnost pravilnega razumevanja informacije ♪
  20.      regulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnavati: regulirati stroj, zavore 2. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: regulirati naslonjalo / pri zavijanju regulirati smuči s stopali 3. urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode: regulirati hudournik, reko 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: regulirati dotok plina; regulirati hitrost, širino, temperaturo; regulirati z gumbom, zapiranjem odprtine / ta snov regulira količino sladkorja v krvi // uravnavati, usklajevati: regulirati cene, proizvodnjo, uvoz ♦ med. regulirati rojstva 5. knjiž. določati pravila česa, urejati: regulirati pravni postopek; regulirati s sporazumom, z zakonom / pravo regulira družbene odnose regulíran -a -o: reguliran z zakonom; regulirana reka ♪
  21.      rélativen  in relatíven -vna -o prid. (ẹ̑; ȋ) 1. odvisen od določenega a) dejstva, okoliščin: občutek, kaj je mrzlo, je relativen; cena blaga je relativna, odvisna od materiala, dela b) merila, pojmovanja: eni film hvalijo, drugim se zdi slab, okusi so relativni; kaj je lepo, je relativno 2. ki je, se kaže v odnosu do določenega dejstva, s katerim se primerja: relativna majhnost telesa; relativna zaostalost nekaterih držav / doseči relativen uspeh / relativna izobraženost tega človeka ga je presenetila 3. ki se določa, meri glede na razmerje do določene celote, največje mogoče količine in se navadno izraža v odstotkih: relativni podaljšek kovinske palice pri višjih temperaturah; relativna teža možganov 4. omejen, delen: te razlike kažejo relativno samostojnost mišljenja; vsaka svoboda je relativna // precej velik, precejšen: zavladalo je obdobje relativnega miru; zagotoviti komu relativno varnost ● publ. konec drame je precej relativen dopušča različno razumevanje, razlago; ekspr. vse je relativno trdne, edino pravilne stvari ni ◊ ekon. relativna mezda razmerje med mezdami delavcev in narodnim dohodkom; relativna prenaseljenost; relativna presežna vrednost presežna vrednost, ki nastane zaradi skrajšanja potrebnega delovnega časa ob danem delavniku; filoz. relativni pojem pojem, določljiv samo z odnosom do drugega pojma; fiz. relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; geogr. relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; gozd. relativna gozdna tla tla, kjer namesto gozda lahko uspevajo kmetijske kulture; lingv. relativni stavek oziralni stavek; mat. relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; relativna verjetnost verjetnost, da se kak dogodek zgodi prej kot kak drug; relativno število število, ki ima predznak; muz. relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov rélativno in relatívno prisl.: stroški so se relativno zmanjšali; relativno dober, redek, svoboden; rok je relativno zelo kratek; sam.: lepota je nekaj relativnega ♪
  22.      remí  -ja m (ȋ) šah. neodločen izid igre: ponuditi, zavrniti remi; sporazumeti se za remi; partija se je končala z remijem ♪
  23.      résda  in rés da prisl. (ẹ̑) 1. izraža podkrepitev trditve; res: njegova razlaga resda ni razumljiva 2. v vezniški rabi, v protivnem priredju za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: resda je še mlad, pa je že dovolj pameten; resda je revež, vendar tako hudo spet ni; prim. res ♪
  24.      resníca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli ● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona ◊ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk ♪
  25.      rigorózen  -zna -o prid., rigoróznejši (ọ̑) knjiž. zelo strog, nepopustljiv: bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim moralistom; biti rigorozen glede česa, v čem / zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov; rigorozno upoštevanje predpisov dosledno, natančno / ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni / pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost velika rigorózno prisl.: rigorozno presojati kaj ♪

   551 576 601 626 651 676 701 726 751 776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA