Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

razum (136-160)


  1.      domá  prisl. (ȃ) v domači hiši, v svojem stanovanju: oče je doma; gospodarja ni doma; čepeti doma; doma ima mater; ne zdržim doma; doma in v šoli; pri nas doma; z vsemi doma se razume; obleka za doma / doma pri starših; doma za pečjo / gospodariti, pridelati doma na svojem domu, posestvu; nima denarja za šolanje in mora ostati doma ♦ igr. ali je Peter doma igra, pri kateri odrasli prime otroka za nos in ga tako vpraša // v domačem kraju, v domači deželi: v osnovno šolo je hodil doma, v gimnazijo pa v Ljubljani; te opreme ne bomo več uvažali, ker jo bomo izdelovali doma; pridelati za doma in za izvoz; doma in na tujem; klub bo igral tekmo doma na svojem igrišču // po rodu: doma iz bogate hiše; od kod si doma? doma je daleč, iz doline, s hribov, na Primorskem, v mestu ● tam je doma jetika razširjena; ekspr. okus pri teh ljudeh ni najbolj doma ga nimajo dosti; pog. on je povsod doma se spozna, se znajde; pog. v botaniki je precej doma se razume nanjo, jo pozna; bodite kakor doma počutite se (v moji hiši) kar se da sproščeno, udobno; preg. povsod je dobro, doma pa najbolje; sam.: preg. ljubo doma, kdor ga ima ♪
  2.      donések  -ska m (ẹ̑) 1. s čimer kdo k čemu prispeva, zlasti v znanosti, umetnosti: študija je tehten donesek k razumevanju pisateljevega dela; članek je zanimiv donesek za zgodovino slovenske kulture; Prešernov donesek v slovensko poezijo 2. zastar. denarna vsota ali kakšna stvar, ki se za kaj da, prispeva; prispevek: plačevati mesečni donesek; prostovoljni doneski ♪
  3.      dopovéden  -dna -o prid. (ẹ̑) redko razumljiv, jasen: povedal jim bo to v dopovednem jeziku / njene besede so bile zelo dopovedne prepričevalne ♪
  4.      doprinêsti  -nêsem dov., doprinésel doprinêsla (é) 1. publ. pripomoči, pomagati, prispevati: konferenca je doprinesla k razumevanju problemov; s svojo dosledno borbo je mnogo doprinesel k zmagi; s svojim delom so veliko doprinesli skupnosti / doprinesti svoj delež osvobodilnemu gibanju; doprinesti žrtve žrtvovati se 2. redko nadomestiti: na vso moč se je gnal, da bi doprinesel zamudo doprinesèn tudi doprinešèn -êna -o: žrtev je doprinesena ♪
  5.      doséči  -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati / doseči gol dati gol // priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo ● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš ◊ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale doséžen -a -o: cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha ♪
  6.      dosèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. oddaljenost, v kateri se da z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: žival se mu je približala na doseg; knjiga je na dosegu / ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu // oddaljenost, v katero sega delovanje česa: oddahnili so se, ko so začutili, da so iz dosega strelov; priti v doseg sovražnika; biti v dosegu strojnic / domišljija se izmakne dosegu razuma 2. razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: povečati doseg radijskega oddajnika; doseg radarja, svetilnika / doseg balističnih raket domet // aer. največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka: letalo z dosegom pet tisoč kilometrov 3. dosežek, uspeh: prejel je nagrado za dosege v režiji / doseg idealov doseganje, dosega ♪
  7.      doséga  -e ž (ẹ̑) glagolnik od doseči: bojevati se za dosego ciljev; dosega zaželenega namena; dosega dobrih odnosov med obema državama / dosega sporazuma o razorožitvi ♪
  8.      dôsti  prisl. (ó) 1. izraža veliko količino ali mero: do odhoda je še dosti časa; vihar je poškodoval dosti dreves; ta operacija v dosti primerih ni uspela; že zdaj uživajo dosti sadja in zelenjave, pa bi ga morali še več; dosti dela, govori, spi // v nikalnih stavkih izraža majhno mero: matere se ne boji dosti, očeta se bolj; to ga ne bo dosti prizadelo; cesta tukaj ni dosti poškodovana 2. navadno s primernikom izraža visoko stopnjo: zdaj je dosti boljši; ni dosti debelejši od prosenega zrna; dosti grše piše kot prej; z avtomobilom se pride dosti prej / kazen je dosti prehuda 3. izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dosti; ni imel dosti moči, da bi vstal; vsega imam dosti, ne potrebujem več / zemlja je dosti namočena za setev; dosti si star, da lahko razumeš / šlo je še dosti gladko // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dosti je tega čvekanja; dosti je neumnosti, zdaj se prične delo; dosti dolgo ste spali, takoj vstanite / zdaj mi je pa dosti — mir ali pa ven ● ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; pog. njega je res dosti je velik, močen; ekspr. tega ne malo ne dosti ne razumem prav nič; star. ne mara zanj malo in dosti ne prav nič; tu je dosti dela — malo jela; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ♪
  9.      dostópen  tudi dostôpen -pna -o prid., dostópnejši tudi dostôpnejši (ọ́ ọ̄; ó ō) 1. do katerega se da priti: vrh gore je težko dostopen; nekatere planinske postojanke so dostopne celo z motornimi vozili / park je dostopen javnosti; pren. šolanje je dostopno vsem // ki se da dobiti: pri pisanju je uporabil vse dostopno gradivo / cene tega blaga so malokomu dostopne so zelo visoke 2. ki se da razumeti, dojeti: razprava je napisana v dostopnem jeziku; povedal mu je to na dostopen način / študija je približala bralcem težko dostopnega avtorja 3. knjiž. dovzeten, sprejemljiv: dostopen tujim vplivom / mož je postal dostopnejši bolj priljuden, prijazen ♪
  10.      doúmen  -mna -o prid. (ú ū) zastar. doumljiv, razumljiv: to je popolnoma doumno ♪
  11.      douméti  -úmem stil. -uméjem dov., tudi doúmel; doúmljen tudi doumét (ẹ́ ȗ, ẹ̑) popolnoma, do konca razumeti, spoznati: doumeti bistvo problema, smisel stavka; ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo; prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost; doumela je to do dna ♪
  12.      doumévati  -am nedov. (ẹ́) približevati se popolnemu, dokončnemu razumevanju, spoznanju: doumevati bistvo stvari; delavci so začeli doumevati, da je organizacija nujno potrebna / današnji rod pravilneje doumeva njegovo delo in pomen ♪
  13.      dovòlj  prisl. (ȍ) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj; vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj ● redko le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen; ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi ♪
  14.      doživéti  -ím dov., dožível (ẹ́ í) 1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel; veliko je doživela na potovanju; marsikaj smo doživeli v tem času; tega ni mogoče opisati, treba je doživeti / doživeti bedo, razočaranje // s čustvi dojeti: pesmi ni niti doživel niti razumel / zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti 2. živeti do določene dobe, dogodka: doživeti visoko starost; le malo prvoborcev je doživelo konec vojne / star sem že, a vnuka bi še rad doživel 3. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: film je doživel dobro kritiko; taka politika je morala doživeti polom; naši tekmovalci so doživeli popoln poraz / prevod je doživel precej popravkov; knjiga je doživela več izdaj / doživeti čast, sramoto biti počaščen, osramočen 4. vznes. umreti: doživela je, vsi bomo šli za njo dožívljen -a -o: globoko doživljena glasba; pot do resnično in zavestno doživljenega spoznanja je bila težka; mučen spomin na doživljeno sramoto; vizionarno doživljena resničnost doživét -a -o: od doživetih vtisov je bila vsa bleda; misel na doživeto srečo; vse zgodbe v knjigi so intenzivno doživete; do kraja doživeta lirika; prisl.: altistka je pela naslovno vlogo doživeto in izredno prepričevalno; sam.: prav stil te novele odkriva globino doživetega; neposredno izpovedovanje doživetega ♪
  15.      dožívljati  -am nedov. (í) 1. v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa: to pripoveduje ženska, ki je sama doživljala grozote okupacije; marsikaj težkega je doživljal v tistih časih / doživljala je razočaranje za razočaranjem // s čustvi dojemati: joka se ob usodah ljudi, tako jih doživlja; umetnik močno doživlja / ta pesnik doživlja družbeno problematiko bolj z razumom kot s srcem 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo (večkrat) deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: njegova dela so doživljala dobro kritiko; doživljali smo poraz za porazom; doživljati uspehe in neuspehe / njegove pesmi doživljajo preobrazbo; doživljati spremembe spreminjati se doživljajóč -a -e: stal je tam, doživljajoč mogočnost prirode; emocionalno široko doživljajoč glasbenik dožívljan -a -o: doživljano življenje ♪
  16.      drúg  -a -o prid. (ȗ) 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah ● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade drúg -a -o 1. samostalniška oblika od drug: a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.] č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim ● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega ♪
  17.      družíti  in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo // povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se 1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni ∙ preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita ♪
  18.      drúžnost  -i ž (ú) knjiž. 1. nagnjenost k življenju v kolektivu, v družbi: družnost je človeku že prirojena; za življenje termitov je značilna visoka stopnja družnosti 2. prijateljsko, razumevajoče sožitje: nekaj mesecev je živel v tesni družnosti z mladim slikarjem ♪
  19.      dŕvo  -a s (ŕ) 1. nar. poleno: v peči je prasketalo suho drvo 2. slabš. neroden, okoren človek: tako drvo je, ničesar ne razume / kot psovka zgani se, drvo ♪
  20.      dúdlar  -ja m (ȗ) 1. dudar: mladina se je zbirala okrog dudlarja 2. žarg., šol. kdor se uči mehanično, brez razumevanja: med učenci je bilo prav malo dudlarjev ♪
  21.      dúdlati  -am nedov. (ȗ) redko igrati na dude: dudlar je vse popoldne veselo dudlal // slabš. igrati, peti: na drugem koncu ulice je neutrudno dudlal glasbeni avtomat; kadar je bil pijan, je kar sam zase dudlal dúdlati se žarg., šol. učiti se mehanično, brez razumevanja: namesto da bi poizkušal razumeti, se je dudlal; dudlati se novo pesem / ekspr. pred šolsko nalogo se cele popoldneve dudla uči ♪
  22.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
  23.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama ♪
  24.      dvóstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na dve strani: dvostranska krtača; dvostransko ogledalo / dvostransko veslo veslo z dvema lopatama / dvostranski dogovor, sporazum; dvostranska pogodba; dvostranski odnosi med državama ◊ čeb. dvostranski čebelnjak čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; filat. dvostransko zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk; obrt. dvostranska pletenina dvolična pletenina; strojn. dvostranski bat bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo dvóstránsko prisl.: dvostransko obvezna pogodba ♪
  25.      dvoúmen  -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪

   11 36 61 86 111 136 161 186 211 236  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA