Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
razplet (40) 
- razplèt -éta m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razplesti: razplet las / koreninski razplet / čakati na razplet dogodkov; predvideti razplet bolezni 2. lit. zaključni del literarnega dela, v katerem se dogajanje postopno končuje: zaplet in razplet ♪
- razplétanje -a s (ẹ̑) glagolnik od razpletati: razpletanje las / razpletanje in zapletanje dramatičnih situacij / razpletanje dogodkov ♪
- razplétati -am nedov. (ẹ̑) 1. delati, da kaj ni več spleteno: razpletati lase; stala je pred ogledalom in se razpletala / razpletati kite, vence 2. delati, da se kaj (mrežasto) razširi v čem: drevo razpleta korenine; korenine se razpletajo globoko v tleh / v jetrih se razpletajo žile 3. lit. postopno končevati dogajanje: avtor zapleta in razpleta dramatične situacije 4. ekspr. govoriti, pripovedovati veliko, s številnimi podrobnostmi: začel je razpletati zgodbo, ki so jo že vsi poznali / razpletati pogovor o čem govoriti, pogovarjati se ● ekspr. začel je razpletati svoje misli razvijati; ekspr. v glavi je začel razpletati načrt delati, snovati; ekspr. razpletati uganko reševati, razreševati razplétati se ekspr. potekati, razvijati se: razmišljala je, kako se bo stvar dalje razpletala; vse se razpleta po načrtu // postajati jasen, jasniti se: položaj se je začel razpletati ● ekspr. niti so se začele razpletati potek dogodka je postajal jasen, znan; ekspr. o tem se razpletajo čudne zgodbe nastajajo, se širijo ♪
- razplétek -tka m (ẹ̑) star. razplet: razpletek spora / razpletek zgodbe ♪
- razpletênost -i ž (é) značilnost razpletenega: razpletenost las / razpletenost korenin ♪
- gradácija -e ž (á) knjiž. postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, stopnjevanje: čustvena gradacija / slikar je dosegel učinek s tonsko gradacijo barve; zvočna gradacija v sonati je presenetljiva; s to epizodo je porušena gradacija dogajanja // delitev, razporeditev po stopnjah: družbena gradacija; gradacija pesniških zvrsti ◊ fot. normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; lit. gradacija zaplet in razplet drame s stopnjevanim bojem med igro in protiigro; zool. gradacija stopnjevana čezmerna razmnožitev kake vrste žuželk ♪
- happy end happy enda [hêpi ênd] m (ȇ-ȇ) publ. razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu, srečni konec: naiven, poceni happy end / ekspr. zadeva se je končala s happy endom ♪
- indiferénten -tna -o prid. (ẹ̑) 1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla // ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse 2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten ◊ bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten ♪
- izhòd -óda m (ȍ ọ̑) 1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod ♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; izhod (elektronskega) računalnika 2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod 3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda 4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda 5. zastar. izlet: izhodi v
gore ● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; žarg. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah ♪
- karaktêren -rna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na karakter; značajski: karakterne lastnosti, napake, spremembe / Hamlet je ena najboljših karakternih figur // ekspr. značajen, vztrajen: ta človek je zelo karakteren ◊ gled. karakterni igralec igralec, ki igra karakterne vloge; karakterna komika komika, ki jo povzročajo posebnosti značajev oseb; karakterna vloga vloga, ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; kor. karakterni ples umetniško obdelan (ljudski) ples za gledališke predstave; karakterna plesalka plesalka, ki (dobro) pleše karakterne plese; lit. karakterna drama drama, v kateri povzročajo zaplete izraziti, zapleteni značaji oseb; karakterna komedija komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti značajev oseb ♪
- katastrófa -e ž (ọ̑) 1. dogodek v naravi, ki povzroči veliko razdejanje, uničenje: katastrofa je uničila deželo; ugotavljati škodo po katastrofi; potresna, vodna katastrofa; posledice katastrofe; vedenje živali med katastrofo / publ. atomska katastrofa razdejanje, uničenje, ki bi ga povzročila uporaba atomskih bomb; vesoljske katastrofe dogodki, ki povzročijo velike spremembe v vesolju / naravna katastrofa 2. nav. ekspr. zelo hud, neprijeten dogodek z usodnimi posledicami, nesreča: katastrofe so ga utrdile; doživljati same katastrofe; vojna in druge katastrofe / kakšen popravni izpit še ni taka katastrofa / publ. aprilska katastrofa kapitulacija stare Jugoslavije ob fašističnenn napadu 3. nav. ekspr. uničenje, propad: katastrofa se bliža, prihaja; izdajalci so pehali državo v katastrofo; podjetje je pred katastrofo; naselitev krapa v teh vodah je povzročila ribjo katastrofo;
katastrofa družine / napovedovati politično, socialno katastrofo prevrat // ekspr. prenehanje življenja, smrt: zdravnik se boji, da bo nastopila katastrofa; zdravila so preprečila katastrofo ◊ geol. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju; lit. razplet s tragičnim koncem ♪
- knúta -e ž (ú) v ruskem okolju, nekdaj bič s tremi, na koncu razpletenimi jermeni z vozli: udariti s knuto / obsodili so ga na sto udarcev s knuto; pren., ekspr. trepetati pod knuto izkoriščevalcev ♪
- kócka -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje šest kvadratov: narisati kocko; izračunaj prostornino kocke / marmornati podstavek v obliki kocke 2. predmet take ali podobne oblike: rezljal je kocke iz lesa; na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje / otroka se najraje igrata s kockami / dati v čaj dve kocki sladkorja / mn. narezati kruh, slanino na kocke / mn. sladkor je v kockah, prahu / jušna kocka v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali izboljšavo njenega okusa // tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na srečo: vreči, zakotaliti kocko; igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko / jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto sta žrebala s kocko; žrtev so določili s kocko z žrebanjem s kocko / pog. metati kocke kockati ● ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; (po)staviti ugled, prihodnost,
življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. njegova usoda je na kocki možna je najbolj neugodna rešitev, razplet ♪
- kônec 1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in
konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen /
šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca
življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud
konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v
zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr.
nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel
pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima
dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
- merodájen -jna -o prid., merodájnejši (á ā) pisar. 1. pristojen, pooblaščen: merodajni organi; za to stvar je merodajno sodišče / resolucijo so poslali na merodajno mesto 2. v povedni rabi bistven, odločilen: za sestavo moštva so merodajni rezultati; ime vendar ni merodajno / merodajna je volja staršev / on je med voditelji najbolj merodajen merodájno prisl.: on je merodajno vplival na razplet dogodkov; sam.: od merodajnih še niso dobili navodil ♪
- momènt -ênta m (ȅ é) 1. pog. trenutek, hip: tisti moment je bil odločilen / publ. tekma je bila na momente tudi ostra kdaj pa kdaj; v momentu ti tega ne morem razložiti takoj, hitro / kot vljudnostna fraza: moment počakajte, prosim; moment, bom vprašala šefa; takoj bo končano, moment // čas: izbrati, zamuditi pravi moment za kaj / kritični momenti proizvodnje / ob raznih momentih so hoteli rovariti prilikah, priložnostih 2. publ., navadno s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom faktor, dejavnik, okoliščina: to je nov moment v razvoju; subjektivni moment v umetniškem delu; pri analizi je upošteval veliko momentov / važni momenti v naši novejši zgodovini / zaviralni momenti v razvoju znanosti ◊ fiz. magnetni moment količina, ki pove, kolikšen navor deluje na tuljavo s tokom, na magnet v magnetnem polju; vrtilni moment navor; vztrajnostni moment količina, ki pove, koliko se telo
upira pospeševanju pri vrtenju; zagonski moment zagonski navor; grad. upogibni moment količina, ki pove, kako sila upogiba nosilni element v vzdolžni smeri; lit. sprožilni moment dogodek, ki začne dejanje; zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet ♪
- nèpričakovánost -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost nepričakovanega: ta beseda izraža nepričakovanost; napad je uspel zaradi nepričakovanosti; nepričakovanost razpleta / v povesti je vse preprosto, brez nepričakovanosti ♪
- nestrpljív -a -o prid. (ȋ í) star. nestrpen, neučakan: bil je zelo nestrpljiv, kako se bo zgodba razpletla nestrpljívo prisl.: nestrpljivo je pogledoval na uro ♪
- novéla -e ž (ẹ̑) 1. lit. krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom: brati, pisati novelo; zbirka črtic in novel / okvirna novela 2. jur. zakon o spremembah in dopolnitvah veljavnega zakona: izdati novelo / novela kazenskega zakonika ♪
- obrísati -ríšem dov. (ȋ) 1. narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisati stopalo / obrisati model na papir ♦ les. obrisati les s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje 2. knjiž. opisati, prikazati: obrisati značaj junaka obrísan -a -o: obširno obrisan razplet; ostro obrisane silhuete hiš ♪
- odmotávati -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odmotavati štreno ∙ ekspr. dogajanje se ves čas logično odmotava razvija, razpleta 2. knjiž. odvijati: odmotavati nit s klobčiča / odmotavati klobčič / odmotavati povoj z ranjene noge; papir se mu odmotava ♪
- odvíjati -am nedov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) odstranjevati: odvijati pokrovčke; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake izvijati b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odvijati in privijati matice; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše // z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: kar naprej odvija pipo in toči vodo 2. delati, da kaj preneha biti a) zavito: odvijati pošiljke; počasi je odvijal zavitek b) ovito: odvijati obvezo; odvijati papir c) navito: odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič 3. nar. koroško odkimavati: ob njegovih besedah je odvijal z glavo ● knjiž. filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak razpletal; zastar. noče mu pomagati, celo odvija mu ga ovira, mu nagaja; ekspr. klobčič se je končno začel
odvijati potek dogodka je postajal jasen, znan odvíjati se publ. potekati: delo se v redu odvija / promet se odvija v tej smeri / dogodki se hitro odvijajo hitro nastopajo drug za drugim / z oslabljenim pomenom: med reprezentancama se odvija ogorčen boj reprezentanci se ogorčeno borita; spopad se odvija po vsej dolžini fronte spopadajo se ● knjiž. čas se hitro odvija teče, mineva odvijajóč -a -e: odvijajoč volno je pela; odvijajoča se nit; hitro odvijajoče se dejanje ♪
- pogojeváti -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. ustvarjati pogoje za kaj: delo pogojuje človekov življenjski obstoj; to so najpomembnejša področja, ki pogojujejo razvoj celotnega gospodarstva / zdravje pogojuje srečo, uspeh je pogoj za 2. biti vzrok česa, vplivati na kaj: izseljevanje pogojuje želja po višjem osebnem standardu; tak razplet zadeve so pogojevale tedanje razmere / mnoga sporna vprašanja pogojujejo takojšen sklic konference ♪
- pogóvor -a m (ọ̑) 1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil 2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore ● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi
predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ♪
- pospeševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da poteka premikanje z večjo hitrostjo: pospeševati hojo, vožnjo / pospeševal je korake, da je že skoraj tekel / hitra hoja pospešuje krvni obtok 2. delati, povzročati, da se kaj hitreje ali bolje razvija: veter pospešuje izsuševanje tal; pospeševati rast; pospeševati razvoj kulture / pospeševati jezik, književnost; pospeševati kmetijstvo, živinorejo; publ. pospeševati stike krepiti, utrjevati // knjiž. večati, stopnjevati: pospeševati blaginjo; pospeševati hitrost; pospeševati hrup, nemir; jesensko vreme mu je slabo voljo še pospeševalo 3. avt. spravljati motor v hitrejši tek: vedno je pospeševal zelo počasi / motor slabo pospešuje ◊ fiz. pospeševati ione, elektrone dosegati z električnim poljem, da se gibljejo z veliko hitrostjo pospešujóč -a -e: k hitremu razpletu dogodkov so pripomogle pospešujoče okoliščine;
prisl.: nekatere snovi delujejo na prebavo pospešujoče ♦ muz. pospešujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja accelerando pospeševán -a -o: pospeševan razvoj; pospeševana hitrost ♪
1 26 
