Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

razno (388-412)


  1.      polivalénten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. kem. ki lahko veže dva ali več atomov vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini; večvalenten: polivalenten element 2. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: polivalentna izkušenost / polivalentna izobrazba / ta beseda je polivalentna večpomenska ♦ med. polivalentno cepivo cepivo proti različnim oblikam iste nalezljive bolezni ali proti več boleznim hkrati ♪
  2.      póln  -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 1. v katerem je toliko česa a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov / nav. ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta / izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče / čas polnega razcveta baročne umetnosti 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi / napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno / to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem ◊ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju pólno 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo ♪
  3.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  4.      pòpárt  in popárt -a m (ȍ-ȃ; ȃ) um. umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, katere izrazno sredstvo je vsakdanji predmetni svet: opart in popart; neskl. pril.: popart motiv ♪
  5.      porázen  -zna -o prid. (á ā) ekspr. zelo neugoden, negativen: ni se zavedal poraznega vpliva svojih besed; ta podatek, zaključek je porazen; posledice so bile porazne / narediti porazen vtis / jezik in stil sta v tem delu porazna zelo slaba, nekvalitetna; porazno higiensko stanje v zdravstveni ustanovi zelo slabo, neprimerno // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, močni obliki: spoznali jih boste po porazni bledici na licih; razlika med njima je porazna zelo velika; doživel je porazno razočaranje hudo porázno prisl.: novica je nanje delovala, vplivala porazno; porazno slaba udeležba ♪
  6.      poróka  -e ž (ọ̑) obred, s katerim moški in ženska postaneta pred družbo, javnostjo priznana kot mož in žena: poroka je bila zelo slovesna; iti k poroki / opraviti poroko / cerkvena, civilna poroka // glagolnik od poročiti: praznovati, proslavljati poroko; dolgo odlaša s poroko / razdreti nameravano poroko; privoliti v poroko / po poroki je ostala na domu ● biserna šestdesetletnica, srebrna petindvajsetletnica, zlata poroka petdesetletnica poroke ♪
  7.      poskúšati  -am tudi poizkúšati -am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: poskušal je odnesti vrečo, odpreti vrata; poskušal je zibelko narediti sam / večkrat je že poskušal zbežati / poskuša govoriti razločno; poskušala se je vesti naravno / elipt.: otrok poskuša prve korake; najprej je poskušal zlepa b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskušal je gibati s prsti, hoditi / poskušal je močna železna vrata, ali se dajo odpreti 2. delati kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti: poskušal je žice, če so dovolj napete 3. delati kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskušati zdravilo na ljudeh / ekspr. hodili so poskušat zdravilno moč vrelca preizkušat / poskušati vina pokušati poskúšati se tudi poizkúšati se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: poskuša se v pesništvu / poskušal se je tudi kot dramatik, igralec / v ribniku so se poskušale prve žabe so se oglašale poskušajóč tudi poizkušajóč -a -e: padel je, poskušajoč zaustaviti sovražno enoto ♪
  8.      postojánka  -e ž (ȃ) zavarovan kraj, mesto, kjer se daljši čas zadržuje vojaška enota: braniti, utrditi, zapustiti postojanko; bataljon je imel svoje postojanke zunaj vasi; napasti, zavzeti sovražno postojanko; vojaki so zasedli ključne postojanke / strateška, vojaška postojanka // nav. ekspr. kraj, mesto, kjer se kdo zadržuje sploh: berači so imeli svoje ustaljene postojanke / klub je postal izrazita partijska postojanka // s prilastkom kraj, mesto, namenjeno določeni dejavnosti: izvidniška, kurirska, lovska postojanka; najbolj obiskane planinske, turistične postojanke / ekspr.: slovenska univerza, ta najvišja kulturna postojanka ustanova; rad obiskuje pivske postojanke pivnice, gostilne ♪
  9.      postráni  in po stráni prisl. (á) 1. izraža položaj predmeta, ki je od navpične smeri nagnjen a) v desno ali levo stran: dal si je klobuk postrani; postrani držati glavo; ležeče črke so oblikovane postrani / drži se postrani b) v katerokoli stran: stene bajte so postrani; stolp v Pisi stoji postrani; plameni švigajo kvišku in postrani; pren. vse je videl krivo in postrani 2. izraža odmik od vodoravne črte, smeri a) v desno ali levo stran: tok žene čoln postrani / nos ima postrani b) navzdol ali navzgor: usta ima postrani; nasmehnil se je postrani, le v kotu ustnic / pog. ima oči postrani poševne oči // izraža položaj pri premikanju z ožjo stranjo naprej: postrani se je preril skozi gnečo; spraviti omaro postrani skozi vrata / ležati postrani na boku 3. navadno v zvezi s pogledati izraža odmik od ravne črte v desno ali levo stran: postrani je pogledala moža; otroci se pogledujejo postrani in nasmihajo; ozrl se je postrani na soseda // ekspr., v zvezi z gledati izraža neprijaznost, sovražnost: čutil je, da ga v tovarni gledajo postrani; postrani me gleda ne mara me 4. star. ne naravnost, prikrito: postrani so mi namignili, da se nekaj pripravlja; postrani omeniti, spraševati 5. nav. ekspr. izraža pridobivanje dohodka s postransko dejavnostjo: mehanik je in v prostem času veliko postrani zasluži / tuintam dobi kak tisočak postrani ● pog. dobiti, imeti otroka postrani nezakonskega otroka; star. izmika se, drži se postrani ob strani; pog. bil je ribič le bolj postrani, sicer pa kmet samo priložnostno; neskl. pril.: postrani čepica, klobuk; postrani oči; ker ima nizko plačo, mu postrani zaslužek prav pride; prim. stran ♪
  10.      potísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s prislovnim določilom s sunkom spraviti a) na drugo mesto, v drug položaj: potisniti ročico stroja na desno; potisnil jo je na stol; potisnila je lase pod ruto; potisniti zapah v odprtino; potisniti naprej, navzgor; klobuk si je potisnil na čelo / potisniti ustnice naprej b) z določenega mesta, položaja: sila, ki potisne lavo iz ognjenika; potisniti knjigo od sebe odriniti c) kam sploh: potisniti čoln v morje; potisniti mizo k zidu; potisnila mu je blazino pod glavo; potisniti naboj v cev; potisniti koga v sobo; skrivaj mu je nekaj potisnila v roko dala 2. s sunkom (od zadaj) povzročiti premikanje, hitrejše premikanje: potisniti avtomobil; potisniti gugalnico; potisniti voz v klanec / naprava, ki potisne letalo 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj: jezikovno, narodnostno mejo so hoteli potisniti čimbolj proti jugu / potisniti sovražno vojsko čez mejo 4. nav. ekspr., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potisnili so ga v rezervo; drugi so ga potisnili v to zadevo / razmere so ga potisnile v osamljenost / blokada je potisnila državo v izoliranost ● ekspr. potisniti komu nož med rebra zabosti ga z nožem; knjiž. tako zatiranje je potisnilo ljudstvu orožje v roke povzročilo, da se je uprlo, začelo bojevati; ekspr. ta skupina je potisnila generala na čelo stranke mu omogočila prvo, vodilno mesto v stranki; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; ekspr. potisniti kaj v pozabo pozabiti; ekspr. vsi bi me radi potisnili v zakon bi radi, da bi se poročil(a) potísnjen -a -o: imajo v stransko ulico potisnjen vrt; klobuke so imeli potisnjene globoko na oči; v teh sonetih je erotika potisnjena v ozadje ∙ ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot, vstran tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano ♪
  11.      povést  -i ž (ẹ̑) 1. lit. krajše, vsebinsko, izrazno manj zahtevno pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati povest; zgodovinska povest; povest v verzih; povesti in romani / okvirna povest / povest se dogaja v 18. stoletju 2. daljša zgodba z izmišljenimi sestavinami: ded je rad pripovedoval povesti; njegove lovske povesti sem že vse slišal / povedati komu svojo življenjsko povest zgodbo 3. zastar. zgodovina: zanimati se za povest jezika Slovencev ● ekspr. o kupovanju čevljev je povedal celo povest zelo obširno je pripovedoval o njem; ekspr. to je pa dolga povest o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo ♪
  12.      poviševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj višje: poviševati nasip / na temenu zviti lasje so ji glavo zelo poviševali / poviševati glas 2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: poviševati cene, davke, plačo, stroške; poviševati število učnih ur / lepo vreme je lepoto pokrajine še poviševalo // povzdigovati: poviševali so ga nad vse pesnike / dogodek so preveč poviševali / poviševati koga do nebes ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost poviševáti se ekspr. bahati se, postavljati se: rad se povišuje pred njim; celo povišuje se s tem dejanjem ♪
  13.      požínjka  -e ž (ȋ) nar. gorenjsko pojedina po končani žetvi: posedli so okrog mize k požinjki / praznovati požinjko ♪
  14.      požrêti  -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo // obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas ● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali požréti se ekspr. zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje ∙ ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen požŕt -a -o: požrta jed, pijača ♪
  15.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  16.      práznik 1 -a m (á) 1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: jutri bo praznik; označiti praznike na koledarju z rdečo barvo; bilo je ravno na praznik; čestitati delovnim ljudem k prazniku, za praznik, ob prazniku; za praznike je prišel domov; ob nedeljah in praznikih je hodil v hribe / domači praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič; državni, krajevni, občinski praznik; publ. dvojni praznik rojstni dan in god; kulturni praznik; novoletni prazniki; praznik dela prvi maj / kot voščilo vesele praznike // rel. dan, posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine: veseliti se praznikov / božični prazniki božič, novo leto in (sveti) trije kralji; zapovedani prazniki ki se praznujejo kot nedelja; obhajati praznik praznovati / cerkveni praznik // ekspr., v povedni rabi dan, ki je po čem tak kot praznik: ko se je sin vrnil, je bil zanjo velik praznik ∙ najino življenje bo en sam praznik veselo, brezskrbno; ni vsak dan praznik človek (pri delu) nima vedno uspeha 2. mn., zastar. počitnice: vsa leta je praznike preživljal pri stricu na deželi; ob praznikih je hodil na morje ♪
  17.      praznína  -e ž (ȋ) 1. prazen prostor, prazna površina: okrog utrdbe je bila praznina; praznine med omarami so zapolnili s policami za knjige; praznine med vrsticami / ekspr., z oslabljenim pomenom vrgel se je v praznino prepada v prepad; pren., ekspr. praznine v znanju 2. navadno s prilastkom dejstvo, pojav, da je kaj prazno: praznina v dvorani je slabo delovala na igralce; praznina sobe ga vznemirja / strah pred praznino // ekspr. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti: spoznal je praznino tedanjega kulturnega življenja; v sebi je začutil neznosno praznino; praznina bogastva, slave / duhovna, notranja praznina ● ekspr. skušal se je spomniti njegovega imena, toda v spominu je bila praznina ni se mogel spomniti; ekspr. po nekaj mesecih je med njima nastala praznina odtujila sta se drug drugemu; ekspr. čutiti praznino v želodcu biti lačen ♪
  18.      preblísk  -a m (ȋ) 1. močna trenutna svetloba, ki preide z določenega mesta na drugo: videti preblisk padajoče zvezde; v preblisku rakete je zagledal sovražno patruljo / oddaljeni prebliski so križali nebo / prebliski rdeče svetlobe 2. nav. ekspr. kratkotrajna pojavitev svetlobe skozi kaj: megla s prebliski sonca / prebliski svetlobe v temi // kratkotrajno odbitje iskreče se svetlobe: prebliski sabelj, pripetih vojakom ob boku / videl je prebliske v tujčevih očeh 3. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji preblisk njegove moči; redki prebliski zavesti / preblisk smehljaja na njegovem obrazu jih je opogumil // kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: ima genialne prebliske; preblisk zdravega razuma / že takrat so se kazali prebliski revolucije 4. ekspr. v odnosu do celote majhen, navadno ugodna občutja vzbujajoč del česa: mračna drama s svetlimi prebliski; žalostno razpoloženje s prebliski veselja ● ekspr. v trenutnem preblisku je uvidel, kaj mora storiti nenadoma, takoj; ekspr. v preblisku sekunde je spremenil načrt v trenutku, v hipu ♪
  19.      predél  -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: živeti v arktičnih predelih; skalnati gorski predeli; obalni predel; stepski predeli Azije / kmečki predeli kraji; praznovanje novega leta v raznih predelih sveta krajih, delih / načrt o brezatomskem predelu brezatomski coni // del mesta, kraja s posebnimi značilnostmi: blokirati vse pomembne mestne predele / stare hiše v trnovskem predelu Ljubljane // publ. del, odsek: težji predeli ledenika; okusna urejenost nekaterih predelov stavbe 2. star. predelek, pregradek: ogledovati si živali v predelu / sedela je na stolu v predelu za priče / predel v vlaku oddelek / stati za steklenim predelom pregrado 3. anat. omejen del telesne površine, določen po organu, delu telesa ali kaki drugi značilnosti: gleženjski, ledveni predel / slušni predel možganov ♪
  20.      préja  -e ž (ẹ̄) 1. nit, spredena iz krajših ali daljših vlaken naravnega ali umetnega izvora: izdelovati prejo; navijati prejo; bombažna, lanena preja; najlonska preja; tanka preja / kupiti prejo / dvonitna preja; preja za pletenje; pren. iz kuhinje se je vila preja goste sopare ∙ knjiž., ekspr. zlepa mu ne zmanjka preje snovi za pogovor, pripovedovanje 2. knjiž. predenje: prislužiti si kaj s prejo; volna za prejo; preja in tkanje 3. nekdaj skupno predenje žensk v isti hiši: preje so se začele; praviti si zgodbe na preji / fantje radi hodijo na prejo ◊ etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji; obrt. briljantna preja s plemenitim leskom, za ročna dela; tekst. biserna preja svetleč se sukanec iz dveh različno debelih ali v različne smeri sukanih niti; enojna preja iz ene same niti; melirana preja iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken; sukana preja nit, sukana iz dveh ali več prej; surova preja spredena iz neobdelanih vlaken ♪
  21.      prekinítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od prekiniti: prekinitev električnega toka; prekinitev telefonske zveze / prekinitev diplomatskih stikov; publ. prekinitev sovražnosti / prekinitev dopusta; prekinitev pogajanj; opravičiti se za prekinitve med oddajo / prekinitev dela prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev / prekinitev nosečnosti 2. čas med nenadnim prenehanjem in ponovnim začetkom obstajanja, trajanja česa: prekinitev je trajala pet minut; daljša, krajša prekinitev / z manjšimi prekinitvami je bilo to ozemlje naseljeno od prazgodovine dalje ◊ voj. črta prekinitve ognja črta, na kateri se nahajajo vojaške sile ob dogovorjenem prenehanju spopadov ♪
  22.      premléti  -méljem dov., premêlji premeljíte (ẹ́) 1. z mletjem razdrobiti: premleti zrnje / meso je treba dobro premleti; hrana se v ustih prežveči in premelje / ekspr. dosti žita je že premlel // ponovno zmleti: tropine so premleli in namočili 2. ekspr. pogovoriti se, povedati vse o čem: pod točko razno so premleli njegov primer; to stvar bomo še podrobno premleli / premleli so vsako novico / v časopisih so to že stokrat premleli 3. ekspr. premisliti: v mislih je še enkrat premlel dogodke zadnjih dni / vedno je vse dobro premlel, preden je odgovoril ● ekspr. danes smo premleli že trideset kilometrov prehodili; ekspr. počakaj, zdaj ti premeljem vse kosti zelo te bom pretepel premlét -a -o: dvakrat premleto meso; obravnavali so že premleta vprašanja; čutil se je kakor premlet ● ekspr. premlete fraze večkrat ponavljane ♪
  23.      prenéhanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od prenehati: prenehanje obratovanja / prenehanje veljavnosti zakona / sporazum o prenehanju jedrskih poskusov, sovražnosti / prenehanje višje gospodinjske šole / prenehanje mandata / govoriti brez prenehanja; boj je trajal brez prenehanja več ur neprenehoma ♪
  24.      preobílica  -e ž (ȋ) knjiž., z rodilnikom prevelika količina, množina: preobilica domnev onemogoča jasno razlago pojava; zaradi preobilice povabil iz tujine zelo malo nastopa doma; preobilica sončnih žarkov povzroča opekline // zelo velika količina, množina: na večerji so nam postregli s preobilico raznovrstnih jedi; preobilica surovin omogoča poceni proizvodnjo ♪
  25.      prepróga  -e ž (ọ̄) 1. navadno večji tekstilni izdelek, zlasti za pokrivanje tal: iztepati, pogrniti preprogo; tkati preproge; hoditi po preprogi; mehka, pisana preproga; izdelovanje preprog / bosenska preproga; molilna preproga v muslimanskem okolju preproga, na kateri se opravljajo molitve; predposteljna, stenska preproga 2. ekspr., s prilastkom skupek česa na gosto nahajajočega se, razprostirajočega se na večji površini: skrbeti za cvetne, zelene preproge po parkih; hoditi po preprogah smrekovih iglic; preproge narcis po pobočju; preproga zvezd / asfaltne preproge je bilo nenadoma konec asfaltne plasti (na cesti); travnik je postal ena sama pisana preproga ploskev ● leteča preproga v pravljicah preproga, ki človeka po zraku hitro prenese drugam; zastar. namizna preproga namizni prt, namizno pregrinjalo ◊ tekst. lepljene, vozlane preproge; orientalska preproga ročno izdelana večbarvna vozlana preproga, po izvoru iz osrednje in jugozahodne Azije; perzijska preproga orientalska gosto vozlana preproga z drobnimi raznobarvnimi vzorci; pirotska preproga tkana preproga z geometričnimi vzorci; las preproge; voj. bombardirati v preprogi bombardirati iz več letal istočasno, da padajo bombe nagosto druga za drugo v več pasovih ♪

   263 288 313 338 363 388 413 438 463 488  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA