Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

razmerno (76-94)


  1.      tólikšen  -šna -o zaim. (ọ̑) 1. izraža sorazmernost količine, mere s tem, kar določa sobesedilo: desetkrat, dvakrat tolikšen obseg; plačaj tolikšen znesek, kot je potrebno; nabavili so tolikšne količine hrane, kolikor so jih rabili; petkrat tolikšna razdalja; hiša je bila tolikšna, da so imeli vsi dovolj prostora; ladje so bile tolikšne kot veliki bloki; kolikršen bo vaš trud, tolikšno bo plačilo 2. nav. ekspr. izraža veliko količino ali mero: tolikšne priprave niso potrebne; pretreslo ga je tolikšno trpljenje; tolikšnega zanimanja niso pričakovali; med njima so tolikšna neskladja, da ne moreta živeti skupaj / po tolikšnem času se spet vidiva ♪
  2.      trájen  -jna -o prid., trájnejši (ā) 1. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: dobiti kaj v trajno last; trajna opustitev železniške proge; trajna skupnost ljudi; knjiga trajne vrednosti / trajna rešitev problema dokončna; trajna naselitev stalna // ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev: trajna obremenitev; trajna potreba po zraku / ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši 2. ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa: zidati hiše iz trajnejših materialov; postaviti trajne objekte / taka ljubezen ni trajna; dati dijaku trajnejše znanje // ki se ne da odpraviti: trajne posledice; trajne poškodbe ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; publ. s tem delom si je postavil trajen spomenik zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen; v osmrtnicah ohranili ga bomo v trajnem spominu ne bomo pozabili nanj ◊ bot. trajna rastlina trajnica; fin. trajni nalog pismeno naročilo komu za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa; fiz. trajni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajna deformacija deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je povzročila; friz. trajna ondulacija ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; gastr. trajna klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra; geogr. trajna snežišča; jur. trajna izguba pravic; lingv. trajni glagol nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje trájno prisl.: trajno ohraniti v spominu; trajno žareča peč trájni -a -o sam.: dati komu kaj trajnega; na svetu ni nič trajnega ♪
  3.      transparênten  in transparénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄) knjiž. 1. prosojen, prozoren: papir je transparenten; transparentna tkanina ♦ papir. transparentni risalni papir močen, zelo prosojen papir za risanje načrtov; teh. transparentni lak // skozi katerega je vidna barva podlage: transparentna površina / transparentni puder 2. razviden, jasen: zveza med pojavoma ni transparentna / besedilo je sorazmerno transparentno jasno, razumljivo ♪
  4.      tŕd  -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto // ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton // ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati / trdi in mehki klobuki // ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog // ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško / trda preizkušnja huda, težka 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden / knjiž. trda revščina huda, velika / zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla / knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen // neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo ● ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv ◊ agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke trdó tudi tŕdo prisl.: trdo se bojevati za kaj; trdo delati; trdo odgovoriti; trdo ravnati s kom; trdo stopati po sobi; trdo udariti po mizi; trdo zapreti vrata / trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; trdo vezana knjiga knjiga, vezana v trde platnice ∙ oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; star. hoditi trdo za kom tik, tesno tŕdi -a -o sam.: ekspr. trda bo za kmete težko bodo živeli; ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; ekspr. trda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; spati na trdem; v trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; udaril ga je z nečim trdim ♪
  5.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  6.      utríp  -a m (ȋ) 1. vsak od malo zaznavnih, rahlih, navadno enakomernih gibov: utrip kril; utrip z vekami / utrip trepalnic 2. širjenje in krčenje žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi: otipati, zaznati utrip; hiter, neenakomeren utrip / srčni utrip ∙ ekspr. na mnenje drugih se ni ozirala, prisluškovala je le utripu svojega srca ravnala je glede na svoja čustva // razširitev in skrčitev žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi: šteti utripe; enakomerni utripi žile 3. v sorazmerno kratkih časovnih presledkih ponavljajoča se kratkotrajna pojavitev in prenehanje česa: utripi svetlobe med drevjem / utripi plamenov 4. ekspr., s prilastkom potek, dogajanje česa, zlasti glede na ritem, intenzivnost: začutiti utrip resničnega življenja; vsakodnevni delovni utrip; živahen kulturni utrip mesta; utrip svobodne misli / čutil je pravi utrip časa ♪
  7.      utrípati  -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. delati malo zaznavne, rahle, navadno enakomerne gibe: kobilica utripa s krili; utripati z vekami / nosnice, veke mu utripajo 2. navadno v zvezi z žila širiti se in krčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu hitro, močno, neenakomerno utripa / srce utripa; pren., ekspr. mesto utripa v običajnem ritmu 3. pojavljati se v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in prenehavati: svetloba utripa / po stenah so utripale sence ♦ elektr. električni tok utripa // dajati vtis pojavljanja in izginjanja svetlobe: lučke, plameni utripajo / na nebu utripajo zvezde 4. prižigati se in ugašati: luč na svetilniku utripa / smerni kazalec, svetilnik enakomerno utripa 5. knjiž., ekspr. pojavljati se z menjajočo se intenzivnostjo: v njem je utripala ena sama misel ● ekspr. v mestu je utripalo življenje je bilo zelo živahno, razgibano; ekspr. življenje manjšine je utripalo sredi življenja večine obstajalo utripajóč -a -e: utripajoča lučka; utripajoča svetloba; utripajoče srce ∙ žarg. utripajoča rumena luč svetlobni prometni znak na semaforju, ki pomeni dovolitev prometa v vse smeri in opozarja na previdno vožnjo skozi križišče ♦ astr. utripajoča zvezda zvezda, ki se periodično širi in krči ♪
  8.      vèč  prisl. (ȅ) 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več / elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev 3. ekspr., v zvezi s kot izraža a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili ● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko ♪
  9.      verjétnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost verjetnega: verjetnost domneve / življenjska verjetnost zgodbe / razpravljati o verjetnosti življenja na drugih planetih 2. v povedni rabi izraža prepričanost o možnosti obstajanja, nastopa česa: ni verjetnosti, da bo kaj drugače; majhna verjetnost je, da se bosta pobotala; precejšnja verjetnost je, da do spopada ne bo prišlo 3. kar se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: navesti vse verjetnosti; tudi to verjetnost je treba upoštevati / po vsej verjetnosti so zamudili vlak 4. mat. vrednost, ki izraža število ponovitev slučajnega dogodka pri sorazmerno velikem številu istovrstnih poskusov: ugotoviti verjetnost dogodka; razpredelnica verjetnosti // po Bernoulliju vrednost, izražena z razmerjem med vsemi ponovitvami poskusa in ponovitvami, pri katerih določeni dogodek nastopi: verjetnost je dve proti ena ♪
  10.      visokotemperatúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sorazmerno visoke temperature: pasterizirati mleko po visokotemperaturnem postopku / visokotemperaturno sušenje lesa ♪
  11.      visokotláčen  -čna -o prid. (ȃ) teh. nanašajoč se na področje sorazmerno visokih tlakov: visokotlačna para / visokotlačni parni kotel; visokotlačna črpalka ♪
  12.      volílen  -lna -o [u̯n in ln] prid. (ȋ) nanašajoč se na voljenje, volitve: volilni izidi; volilni postopek, sistem / volilna pravica, svoboda / volilna udeležba / volilni glas, listek; volilni imenik seznam volilnih upravičencev; volilni mož oseba, izvoljena z nalogo, da v imenu svojih volivcev opravi končne volitve; volilni odbor odbor, ki skrbi za pravilno izvedbo volitev na določenem volišču; volilni upravičenec; volilna skrinjica skrinjica za oddajanje glasovnic / volilni okoliš; volilni zakon; volilna enota / volilna propaganda ∙ iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem; volilni molk prepoved predvolilne propagande navadno dan pred volitvami ♦ jur. volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; delegatski volilni sistem sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; volilna geometrija v nekaterih državah določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi strank; aktivna volilna pravica; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; polit. proporcionalni volilni sistem sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov sorazmerno število mandatov; zgod. volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja ♪
  13.      voluminózen  -zna -o prid. (ọ̑) publ. ki ima sorazmerno veliko prostornino, prostorsko razsežen: voluminozen kip, tovor; po stepanju postane smetana voluminozna / voluminozna knjiga debela / voluminozen glas, ton glas, ton z značilnim slušnim vtisom zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami ♦ agr. voluminozna krma krma, ki ima glede na svojo prostornino malo prebavljivih hranilnih snovi voluminózno prisl.: voluminozno oblikovan kij ♪
  14.      zaléči 1 -léžem nedov. in dov., zalézi zalézite; zalégel zalêgla; nam. zaléč in zalèč (ẹ́ ẹ̑) 1. imeti dovolj velik, dober, zaželen učinek: gnojenje, namakanje je zaleglo; zdravila niso zalegla / denar, hrana veliko zaleže / kazen ni zalegla; pritožili so se, pa ni nič zaleglo; njegove besede pri vodstvu veliko zaležejo 2. v zvezi z za biti glede na obseg, vrednost dovolj velik za kaj: prispevek bo zalegel za več številk revije / živež je zalegel za vso zimo / posestvo ni zaleglo za ves dolg 3. ekspr., v zvezi z za biti glede na svoje delo, uporabnost enakovreden čemu: on zaleže za dva delavca / nadstrešek mu je zalegel za garažo ● ekspr. nekdaj je denar kaj zalegel se je zanj dalo dobiti sorazmerno veliko; ekspr. denar mu nič ne zaleže hitro, brez koristi ga porabi; pog. suh je, nobena reč mu ne zaleže od nobene hrane se ne zredi; ekspr. sin mu že precej zaleže koristi, pomaga pri delu ♪
  15.      zaokróžati  -am nedov. (ọ́) 1. delati okroglo: zaokrožati robove 2. delati, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: pri računanju je zaokrožal ♦ mat. zaokrožati na eno decimalko 3. združevati zemljišča v enoten kompleks: zaokrožati kmetijska posestva 4. delati, da kaj postane skladna celota: zaokrožati svoje znanje z dodatnim študijem / teorija zaokroža dejstva v celoto zaokróžati se 1. postajati okrogel: listi se rahlo zaokrožajo / ekspr. telo se mu je začelo zaokrožati 2. postajati skladna celota: vedenje o teh pojavih se zaokroža ♪
  16.      zaokrožíti  in zaokróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal 2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor 3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest 4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti 5. knjiž. zakrožiti: odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom ● star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli zaokrožíti se in zaokróžiti se 1. postati okrogel: kamen se v strugi zaokroži / ekspr. z leti se mu je telo zaokrožilo 2. postati skladna celota: z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo ● ekspr. usta so se mu zaokrožila v nasmeh nasmehnil se je zaokróžen -a -o: zaokrožen pregled slovenskega slovstva; lepo zaokrožen rob; tematsko zaokrožena poglavja zaključena; zaokroženo število ♪
  17.      zastópstvo  -a s (ọ̑) 1. dejavnost opravljanja pravnih poslov za druge: opustiti, prevzeti zastopstvo; zaslužek od zastopstva / generalno zastopstvo; zastopstvo za šampanjec 2. poslovna enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, ki opravlja pravne posle za drugega: ukiniti, ustanoviti zastopstvo / delati v trgovinskem, zavarovalniškem zastopstvu 3. dejstvo, da se kdo zastopa sploh: spremeniti načela zastopstva / sorazmerno zastopstvo društev v odboru 4. skupina, skupnost, ki zastopa koga: določiti, voliti zastopstvo / star. obrtna zbornica je zastopstvo obrtništva // zgod., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji zastop: mestno, okrajno zastopstvo ♪
  18.      zmogljív  -a -o prid., zmogljívejši (ȋ í) 1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše; zmogljivo srce 2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel; zmogljiv računalnik 3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota; cene za marsikoga niso zmogljive // ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo ♪
  19.      žaréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo // imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela // biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja // odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda ● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči ∙ trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga ♪

   1 26 51 76



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA