Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

razljutiti (1)

1.      razljútiti  -im dov. (ū ȗ) zastar. razjeziti: njeno godrnjanje ga je razljutilo; ko je to slišal, se je zelo razljutil razljúčen tudi razljúten -a -o: biti razljučen; razljučena množica ♪