Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
razdalja (92-116) ![](arw_left.gif)
- relácija -e ž (á) 1. odnos, zveza: ugotavljati relacije med stvarmi; ti pojavi so v časovni, vzročni relaciji / relacije med ljudmi so se spremenile 2. razdalja: za krajšo relacijo je cena prevoza sorazmerno višja / polagati plinovod na relaciji Maribor—Nova Gorica / na vmesnih postajah te relacije nekateri avtobusi ne ustavljajo proge, linije ● publ. ocenjevati delo na daljše časovne relacije na daljša razdobja; publ. odnosi na relaciji Vzhod—Zahod med Vzhodom in Zahodom ◊ mat. odnos med elementi množice ♪
- rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob
skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih
ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob
prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
- ročíca -e ž (í) 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v
oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke ◊ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice ♪
- sédemdesetmétrski -a -o [dǝm] prid. (ẹ̄-ẹ̄) ki meri sedemdeset metrov: sedemdesetmetrska razdalja / sedemdesetmetrska skakalnica ♪
- sežáj -a m (ȃ) 1. razdalja, do katere se seže z iztegnjeno roko: približal se mu je na sežaj; za sežaj oddaljen / imeti orožje na sežaju roke / sežaj pred seboj je zagledal planiko 2. knjiž. razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje; doseg: sežaj radijskega oddajnika je odvisen od višine antene ♪
- sistém -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom 1. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih teles, enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: pojmovati atom, vesolje kot sistem // astr. taka skupina nebesnih teles s skupnim središčem, sestav: sončni, zvezdni sistemi / geocentrični, heliocentrični sistem; planetni sistem vsa nebesna telesa, ki krožijo okoli Sonca 2. geogr. skupina med seboj povezanih naravnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: gorski, jamski sistem; rečni sistem reka z vsemi pritoki 3. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: izboljšati, zgraditi sistem; alarmni, hladilni, krmilni sistem; hidroenergetski sistem skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem področju, ki tvorijo zaključeno celoto; namakalni sistem / obrambni sistem jarkov in nasipov 4. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki
sestavljajo funkcionalno celoto: dihalni, prebavni sistem / mezgovni sistem mezgovnice in bezgavke v organizmu; žilni sistem; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača 5. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: ustvariti sistem; sistem idej, načel, pojmov; pisava je sistem znakov za pisno sporazumevanje / nasprotja med filozofskimi, ideološkimi sistemi / merski sistemi 6. načrtno, razumsko urejen skupek enot, načel, postopkov, ki določajo kako dejavnost, zlasti glede na dosego določenega cilja; red, načrt: izboljšati, spremeniti sistem dela, igranja, nagrajevanja; tekmovalni, vzgojni sistem / pog. on nima sistema ne dela, ne misli urejeno, načrtno, premišljeno; v navideznem neredu odkriti sistem red, urejenost; delati brez sistema, po sistemu // tak skupek glede na osnovno načelo, po katerem je urejen: abecedni, časovni, kartotečni, točkovni sistem / desetprstni
sistem tipkanja 7. celota družbenih enot, sestavin in odnosov, ki temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih in ureja družbeno dogajanje, (družbena) ureditev: revolucionarno spreminjati družbeni sistem / demokratični, federativni, republikanski sistem; samoupravni socialistični sistem 8. celota predpisov, pravil, ki urejajo kako družbeno področje: davčni, denarni, politični sistem ◊ agr. saditi po vrstnem sistemu saditi v vrstah, med katerimi je določena, predpisana razvrstitev in razdalja; biol. naravni sistem rastlinstva in živalstva razvrstitev rastlinstva in živalstva v skupine po sorodnosti; ekon. degresivni sistem nagrajevanja po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost; družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; gospodarski sistem po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto;
elektr. informacijski, operacijski, računalniški sistem; trifazni, večfazni sistem; fiz. mednarodni sistem enot za fizikalne količine, ki temeljijo na enotah za dolžino, maso, čas, električni tok, temperaturo, določenih z mednarodnim dogovorom; opazovalni sistem koordinatni sistem za določanje lege in ure za merjenje časa; geom. koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; polarni, premočrtni koordinatni sistem; sistem premic, ravnin skupnost premic, ravnin s predpisano lastnostjo; grad. montažni sistem gradnje pri katerem se uporabljajo vnaprej izdelani montažni elementi; jur. volitve po večinskem sistemu; delegatski volilni sistem po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; kem. periodni sistem elementov razporeditev kemičnih elementov po naraščajočih atomskih številih v obliki tabele; lingv. glasovni sistem jezika; lit. naglasni, zlogovni metrični sistem;
mat. desetiški, dvojiški sistem; logaritemski sistem; odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; metal. napajalni sistem s pomočjo katerega se prepreči nastanek lunkerja v ulitku; min. kubični sistem v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge; monoklinski sistem v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena; kristali v heksagonalnem, rombičnem sistemu; muz. atonalni, tonalni sistem; četrttonski sistem v katerem je oktava enakomerno razdeljena na štiriindvajset tonov; navt. kardanski sistem priprava iz obročev, ki omogoča, da v njej nameščene priprave ostanejo zmeraj v vodoravni legi; prekrivalni sistem izdelave čolnov pri katerem se deske opločja delno prekrivajo; ptt simultanski sistem ki omogoča istočasno delovanje dveh ali več ločenih telefonskih ali telegrafskih zvez na istem vodu; sinhronski (telegrafski) sistem pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi vrtijo
z isto hitrostjo, sinhrono; rad. oddajni, sprejemni sistem; televizijski sistem; soc. odprt družbeni sistem v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šah. obrambni sistem; švicarski sistem sistem tekmovanja, po katerem igrajo med seboj igralci s (približno) enakim številom točk; teh. zavorni sistem ♪
- skóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na skok: skočna sila / skočna razdalja ◊ anat. skočni sklep sklep med golenico, mečnico in skočnico ♪
- skòk skóka in skôka m (ȍ ọ́, ó) 1. glagolnik od skočiti: a) skok čez potok, skozi okno / skok z mesta, z naletom; skok na glavo, na noge; skok naprej, vstran / teči v dolgih skokih; ekspr. z enim skokom je bil iz hiše, pri oknu / v skoku ujeti žogo / pri tretjem skoku se je poškodoval / narediti, publ. izvesti skok b) še skok po časopis, pa se vrnem domov / iti na kratek skok k sosedu na kratek obisk // razdalja, višina, ki se doseže z odrivom od podlage: izmeriti skok; drugi skok je bil zelo visok // nav. ekspr., v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: hoditi skok pred drugimi; cilj je samo še skok daleč 2. ekspr., navadno s prilastkom hitro, nenadno povečanje: skok cen, proizvodnje; skoki in padci temperature naraščanje / publ. država je naredila velik gospodarski skok je v kratkem času gospodarsko zelo napredovala, se razvila 3. ekspr., navadno s
prilastkom nenaden prehod z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: miselni skoki / za ta film so značilni veliki časovni skoki 4. star., v prislovni rabi, s predlogom zelo hitro: na skok je bil fant na drevesu; ubogati na skok / v enem skoku se je spremenil nenadoma / jezditi skok na skok; zastar. jezditi na skok na splav 5. star. galop: skok je konja utrudil; pognati v skok; prijezditi v skoku ● ekspr. tu ima reka kar precejšen skok padec; star. zaigrati za skok za ples, zlasti poskočen; ekspr. vedela je za njegove skoke čez plot za nezvestobo v zakonu ◊ alp. preplezati skok mesto, zlasti večje, kjer se gorsko pobočje zelo strmo, navpično prelomi; šport. dvojni skok; levji skok preval letno; smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; skok čez konja, kozo preskok čez konja, kozo; skok v daljino atletska disciplina, pri kateri se skače v vodoravni, v višino v navpični smeri; skok ob palici ali s palico atletska
disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice; skoki v vodo; skok s padcem; prvak v smučarskih skokih; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. biti sposoben za skok biti sposoben skočiti, dvigniti se v položaj, ki omogoča paritev ♪
- skrájen -jna -o prid., skrájnejši (ȃ) 1. ki je najbolj oddaljen od izhodišča, začetka a) glede na prostor: skrajni del gorovja, palice; razdalja med skrajnima koncema; skrajni rob ceste; voznik na skrajni desni ima prednost; skrajna točka / skrajni del jezika, oči, ust; mezinec je skrajni prst / ekspedicija na skrajni sever b) glede na čas: skrajni čas za prijavo; določiti skrajni rok za oddajo rokopisa 2. ki je zelo različen od povprečnega, navadnega: skrajni nazori; to so skrajni primeri negativnega odnosa do kulture; skrajne ideje; skrajno stališče / skrajni individualizem, subjektivizem // ki zagovarja, zastopa take nazore, taka stališča: razstava skrajnih modernistov; pripadnik skrajne radikalne smeri ♦ polit. skrajna desnica, levica 3. največji ali najmanjši: to je skrajni znesek, ki bi ga še plačal; določiti skrajne stopnje prispevka; skrajna vrednost
količine / skrajna meja kazni za ta prekršek je pet tisoč dinarjev 4. nav. ekspr. ki dosega najvišjo mogočo mero, stopnjo: premagovati skrajne napore; skrajna malomarnost, razdraženost; za to delo je potrebna skrajna natančnost, zbranost; v skrajni sili bi mu že pomagali; s skrajnim zaničevanjem odgovoriti ● zastar. obiskal je tudi skrajne hiše v vasi zadnje, najbolj oddaljene; publ. stvar je razvil do skrajnih konsekvenc do najvišje možne stopnje, mere; publ. pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika tega problema sploh ne, nikakor ne; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo skrájno prisl.: hoditi skrajno desno, levo; skrajno resno govoriti; skrajno gostoljuben človek; skrajno kratek dialog; skrajno neprijetna stvar; skrajno različni nazori; biti skrajno utrujen ♪
- skŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na
kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje skŕčiti se 1. narediti, da zavzema telo čim manjšo dolžino, čim manjši obseg: skrčil se je, da ga ne bi zeblo; skrči se, drugače ti bo odeja prekratka / skrčiti se v dve gubé 2. postati manjši a) po obsegu: les se pri sušenju skrči; krilo se je zelo skrčilo; ta tkanina se pri pranju skrči; zaradi stradanja se mu je želodec skrčil b) nav. ekspr. po dolžini: razdalja med njima se je skrčila / dan se je že za pol ure skrčil ● knjiž., ekspr. od groze, ob pogledu na to se mu je skrčilo srce postalo ga je groza, zelo je bil prizadet, potrt; knjiž., ekspr. pred tem človekom se vedno skrči sam vase postane zadržan, nedostopen skŕčen -a -o: skrčen kazalec; publ. tovarna dela v skrčenem obsegu; imeti skrčen želodec; stroški so zelo skrčeni; skrčen spati; nekoliko skrčeno koleno; vse je bilo
skrčeno na eno samo misel: rešiti se ♦ lingv. skrčeni samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov; prisl.: držati noge skrčeno; skrčeno ležati ♪
- slikóven in slíkoven -vna -o prid. (ọ̄; ȋ) nanašajoč se na sliko: slikovni in govorni del oddaje; knjiga vsebuje bogato slikovno gradivo / slikovna križanka ♦ arheol. slikovna pisava pisava, sestavljena iz risb, ki ponazarjajo dogodke, pojme, predmete; elektr. slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko; slikovna elektronka velika televizijska elektronka z zaslonom; fot. slikovni kot kot, ki ga zajame objektiv pri prenosu motiva na slikovno ravnino; slikovna ravnina ravnina, v kateri je slika predmeta jasno, razločno vidna; slikovna razdalja razdalja med optičnim središčem objektiva in slikovno ravnino; lingv. slikovni slovar slovar, v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; rad. slikovni oddajnik del televizijske oddajne naprave, ki posreduje slikovne signale; slikovni
posnetek slika, zapisana na magnetni trak, ploščo; slikovni signal električna veličina, ki posreduje informacijo za prenos televizijske slike; zal. slikovna priloga priloga, ki obsega slike, risbe, zemljevide slikóvno in slíkovno prisl.: izraziti zvočno in slikovno; slikovno pomembne publikacije ♪
- slôjen in slójen -jna -o prid. (ō; ọ̑) nanašajoč se na sloj: slojna debelina / slojna delitev prebivalcev ♦ geom. slojna ravnina vsaka od vodoravnih ravnin v kotirani projekciji; glavna slojna ravnina vsaka od vodoravnih ravnin v kotirani projekciji, ki so od projekcijske ravnine navzgor ali navzdol v enakih, določenih razdaljah ♪
- spremenljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da spremeniti: spremenljiva oblika predmeta; spremenljiva razdalja; temperatura v skladišču je spremenljiva / spremenljiv rok // ki se spremeni, spreminja: spremenljive cene; hitrost je zelo spremenljiva / spremenljivo razpoloženje; spremenljivo vreme / biti spremenljive narave ◊ astr. spremenljiva zvezda zvezda, ki periodično spreminja svetlobo, sij; elektr. spremenljivi upor; fiz., mat. spremenljiva količina; lingv. spremenljivi del besede spremenljívo prisl.: spremenljivo oblačno bo / v povedni rabi jutri bo spremenljivo in vetrovno ♪
- stómétrski -a -o prid. (ọ̑-ẹ̄) ki meri sto metrov: stometrska razdalja / stometrska skakalnica skakalnica, ki omogoča varne skoke do sto metrov ♪
- stôpnja -e ž (ó) navadno s prilastkom 1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva sorodstvo glede na neposredno ali posredno sorodstvo // kar je pri razvrstitvi delov kake dejavnosti ali položajev v njej določeno s pomembnostjo, nalogami, pravicami: stopnje sodišč, šol / docent je za stopnjo nižji od izrednega profesorja / nižja stopnja osnovne šole osnovna šola od prvega do četrtega razreda 2. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa: opisovati stopnje družbenega razvoja; začetna stopnja kapitalizma; prehod z ene stopnje na drugo / stopnja duševnega, umskega razvoja; vse življenje je ostal na stopnji otroka / rasti, razvijati se od stopnje do stopnje / razvojna stopnja // kar je določeno z delom opravil glede na celoto
opravil pri izdelavi česa: ena od stopenj pri delu slovarja je zbiranje gradiva; razdeliti postopek pridobivanja kake snovi na več stopenj / publ. načrt je na stopnji snovanja se šele snuje 3. kar izraža obseg pojava, stanja glede na mogoči razpon: ugotavljati stopnjo poškodovanosti; razvrstiti po stopnji odvisnosti; različna stopnja avtomatizacije / določiti stopnjo porabe velikost; preseči načrtovano stopnjo izvoza višino / z oslabljenim pomenom: stopnja odgovornosti se z odraslostjo poveča odgovornost; doseči visoko stopnjo urejenosti veliko urejenost 4. mat. značilnost, določena z velikostjo eksponenta: ugotoviti stopnjo korena, potence / enačba prve stopnje z neznankami v prvi potenci; stopnja enačbe značilnost, določena z največjim eksponentom neznanke 5. lingv. oblika, ki izraža izhodiščno, večjo, največjo mero lastnosti pridevnika, prislova: določiti stopnjo pri pridevniku / osnovna stopnja prislova 6. muz. lega, mesto tona, akorda v
diatonični lestvici: dominanta je peta stopnja v durovi ali molovi lestvici ● star. sta na isti družbeni stopnji imata isti družbeni položaj; zastar. na zadnji stopnji se je ustavil stopnici; publ. ta pojav je v zadnji stopnji posledica zakonitosti družbenega življenja končno, nazadnje ◊ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa; ekon. kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev; geol. geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1° C; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; kem. stopnja alkalnosti, bazičnosti; lingv. odvisni stavek druge stopnje stavek, odvisen od odvisnega stavka prve stopnje; odvisni stavek prve stopnje stavek, neposredno odvisen od glavnega stavka; prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove
različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; med. opeklina druge stopnje opeklina, pri kateri je prizadeta kožna povrhnjica in zgornji ali tudi globlji sloji kože; opeklina prve stopnje opeklina brez mehurjev, pri kateri je prizadeta samo kožna povrhnjica; opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; ped. radijska šola za nižjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole; radijska šola za srednjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v četrtem, petem, šestem razredu osnovne šole; šol. stopnje usmerjenega izobraževanja stopnje v izobraževalnem procesu po končani osnovni šoli; stopnja do leta 1980 študij na višji, visoki in podiplomski stopnji; tisk. stopnja črk velikost črk ♪
- stótísočkrat prisl. (ọ̑-ȋ) ekspr. velikokrat, mnogokrat: stotisočkrat ponovljeni gib / stotisočkrat večja razdalja veliko ♪
- streljáj -a m (ȃ) 1. razdalja, ki se doseže pri streljanju: še nekaj skokov in že je bil zunaj streljaja 2. v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: streljaj od ceste stoji stara lipa; dober streljaj daleč so ležale prve hiše / za nekaj streljajev oddaljen ♪
- stvárnost -i ž (á) 1. celota vsega, kar je, obstaja: jezik razčlenjuje stvarnost na različne načine; človeštvo vedno bolj natančno spoznava stvarnost / stvarnost in pojmovni svet // navadno s prilastkom taka celota s stališča značilnosti, kot jo določa prilastek: gospodarska, politična stvarnost; predmetna, subjektivna stvarnost; stvarnost modernega časa je zaradi marsičesa zaskrbljujoča / ekspr. medeni tedni so mimo, začela se je vsakdanja zakonska stvarnost / publ.: v slovenski stvarnosti takrat ni bilo razumevanja za take ideje v slovenski družbi, javnosti; ta dela so izraz duha nove stvarnosti novih družbenih razmer, nove miselnosti 2. določen del take celote: umetniška slika ali kip ni goli posnetek stvarnosti, temveč rezultat ustvarjalnega duha / knjiž. prenos trodimenzionalne stvarnosti na ploskev / publ. barva, razdalja in druge stvarnosti / zamisel bo
kmalu postala stvarnost se bo kmalu uresničila 3. kar v resnici je, obstaja: to ni prazna fraza, ampak stvarnost; trditev je v skladu s stvarnostjo / samoupravljanje je stvarnost / gromki glas ga je vrnil v stvarnost 4. knjiž. dejstvo, da kaj v resnici je, obstaja: opozarjati na stvarnost zla in nasilja v svetu 5. lastnost, značilnost stvarnega: stvarnost gospodarskih poslov ga je pomirjala ◊ lit., um. nova stvarnost smer po ekspresionizmu, katere predmet je konkretna, neolepšana stvarnost in ki teži k izrazni jasnosti ♪
- svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [ǝu̯; druga oblika vǝt] prid., svetléjši (é ȃ é; ǝ̀) 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno
podrastjo 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje // ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika / svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje // ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren // ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti 8. visok,
lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok ● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven ◊ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel
je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi ∙ ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden ♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan ♪
- šéstnajstmétrski in šestnájstmétrski -a -o prid. (ẹ̑-ẹ̄; á-ẹ̄) ki meri šestnajst metrov: šestnajstmetrska razdalja ♦ šport. šestnajstmetrski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; kazenski prostor ♪
- širína -e ž (í) 1. razsežnost, prečna na dolžino ali višino ploskve: izmeriti širino; širina ceste, njive / širina deske, postelje; širina odprtine, špranje / blago enojne, dvojne širine / rob zašijemo v širini treh centimetrov; prepogniti list po širini v smeri, vzporedni s krajšim robom 2. lastnost širokega: ladja zaradi širine ni mogla pluti skozi prekop / širina sodobnega tržišča / ekspr. spoštovali so ga zaradi širine njegovih pogledov / epska širina nadrobno opisovanje kakega dogajanja ali stanja / publ. nove investicije gredo preveč v širino ◊ astr. astronomska širina kotna razdalja nebesnega telesa od ekliptike; geogr. zemljepisna širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku; lingv. širina samoglasnika ♪
- širokokóten -tna -o prid. (ọ̑) film., fot., v zvezi širokokotni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa: posneti sliko s širokokotnim objektivom ♪
- tírnica -e ž (ȋ) 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov: položiti, zamenjati tirnice; pritrjevati tirnice na železniške prage // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: lokomotiva je osvetljevala tirnici; kolesa udarjajo ob tirnice; ta vlak naj bi vozil po eni tirnici; razdalja med tirnicama / tramvajske, železniške tirnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: namestiti tirnice za zavese; tirnice predalov / kamera drsi po tirnicah 3. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: doseči Lunino tirnico; izstreliti satelit na tirnico 4. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: življenje se vrača v stare tirnice; prodaja teče po starih tirnicah ◊ elektr., žel. kontaktna tirnica
vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice; strojn. žerjavna tirnica; žel. varnostna tirnica ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži iztirjeno vozilo blizu osi tira; vodilna tirnica ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah; glava tirnice zgornji, odebeljeni del tirnice; noga tirnice del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago ♪
- tóčka -e ž (ọ̑) 1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke; izhodiščna točka na merilni lestvici; oporne točke pri plezanju; razdalja med skrajnima točkama // majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega: narisati, vtisniti točko; potegniti črto od točke do točke; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko; sliko je sestavil iz samih barvnih točk 2. geom. osnovni element premic, daljic, ravnin: točka leži na premici; razdalja od točke A do točke B; točka grafa; točka, v kateri se sekata premici; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera;
prebodna točka v kateri premica seka ravnino ali črto; realna točka katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; robna, stična točka; niz točk množica točk na črti 3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo: dosegli so točko, od koder se je videlo mesto; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji; zazrl se je v točko pred seboj; premikati se proti določeni točki; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja // navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo: vas je na dobri točki; izhodiščna točka za vzpon na goro; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode 4. navadno s prilastkom del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo: prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti; naraščanje
reke je doseglo kritično točko / točka vrenja vrelišče // publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 5. navadno s prilastkom dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo: bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja; oporna točka domneve; knjiž. odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi // v zvezi stična točka mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom: iskati, najti stične točke; to je edina stična točka med njimi; stične točke v nazorih, pojmovanju skupne značilnosti // publ., v zvezi boleča točka pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev: razmere v zdravstvu so naša boleča točka; pogostni izostanki so glavna boleča točka v
kolektivu 6. vsak od vsebinsko zaključenih delov a) kakega besedila, označen navadno s številko: točka 3 potrebuje razlago; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah; dopolnilo k točki 2 zakona b) dnevnega reda sestanka, zborovanja: določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja; publ. to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki c) sporeda kake prireditve: napovedati točke na prireditvi; akrobati so naštudirali novo točko; pevska, plesna, solistična točka 7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju: tekmec je dobil točko več; boriti se za točke; ocenjevati s točkami; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk // s številko izražena enota za
vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji: posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog. zvišati točko povečati vrednost točke 8. zlasti v vojnem času enota na (živilski) nakaznici: odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke z (živilskimi) nakaznicami ● publ. šahista sta si razdelila točko partija se je končala z remijem; publ. sodnik je pokazal na belo točko prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi ◊ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; astr. južna točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. vegetacijska točka korenine
embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine; elektr. nevtralna točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; fiz. ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geod. poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta; triangulacijska točka s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko; višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; med. bolečinska točka mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk; kazenska točka pri nekaterih športih ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk; tekst. vezna točka mesto, kjer se križata dve niti;
voj. ničelna točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim ♪
- točkóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na točko: točkovna razdalja / točkovni dosežki telovadcev; točkovni sistem ocenjevanja ♦ alp. točkovna (planinska) pot (planinska) pot od točke do točke brez posebne povezave med njimi; grad. točkovni temelj samostojen temelj pod posameznim stebrom; šport. točkovni sodnik sodnik, ki ocenjuje tekmovalce s točkami; teh. točkovna obremenitev; točkovno varjenje varjenje, pri katerem se spajajo deli na posameznih točkah stika ♪
1 17 42 67 92 117