Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

razborit (3)

1.      razborít  -a -o prid., razborítejši (ȋ) 1. ekspr. nagel, vročekrven: ta človek je preveč razborit / odpusti mu, je v razboritih letih // zelo živahen, nemiren: danes so otroci preveč razboriti / razborita domišljija 2. zastar. bistroumen, pameten: župan je bil izobražen in razborit ♪
2.      razborítež  -a m (ȋ) ekspr. zelo živahen, nemiren človek: le s težavo je mirila male razboriteže ♪
3.      razborítost  -i ž (ȋ) 1. ekspr. naglost, vročekrvnost: zaradi svoje razboritosti med sodelavci ni bil priljubljen // živahnost, nemirnost: razboritost otrok jo je izčrpavala 2. zastar. bistroumnost, pametnost: ponosen je na sinovo razboritost ♪