Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (9.466-9.490)


  1.      narávar  -ja m (ȃ) knjiž. naravoslovec: raziskovanja naravarjev ♪
  2.      naráven  -vna -o prid., narávnejši (á) 1. nanašajoč se na naravo: a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken c) naravni nauki 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju // ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti // ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto // preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon ◊ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike narávno 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega ♪
  3.      naravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril / z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej // napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer ● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne naravnáti se nar. gorenjsko nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu naravnán -a -o 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje ♪
  4.      naravnáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od naravnati: naravnava izpahnjenega členka / naravnava slike na televizijskem sprejemniku / naravnava daljnogleda na določene objekte 2. knjiž. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; dispozicija: pretiravati z nespremenljivostjo dednih naravnav; otrok prinese na svet svojo človeško naravo z določenimi naravnavami // usmerjenost, naravnanost: dati življenju določeno naravnavo; različna domišljijska naravnava ljudi ♪
  5.      naravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnaval je gube na zavesi; naravnava si ruto / naravnavati izpahnjeno nogo 2. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnavati kosilnico / naravnavati gumb za glasnost / naravnavati širino brazde 3. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnavati daljnogled proti oddaljeni skupini ljudi / redko naravnavati top namerjati // delati, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnavati pogovor na to vprašanje; k temu cilju je naravnavala vse svoje želje ● ekspr. ljudem so se postopoma naravnavala hrbtišča postajali so bolj samostojni, odločnejši ♪
  6.      narávnost  prisl. (á) 1. izraža gibanje ali položaj v ravni črti brez odmikanja: naravnost iztegnjena roka; na križišču peljite naravnost, ne na desno ne na levo / gledati, svetiti naravnost v oči // izraža gibanje ali smer po najkrajši poti in brez postankov: iti naravnost domov / ekspr. drveti naravnost v pogubo; stopati naravnost proti cilju // neposredno, direktno: blago dobiva naravnost iz tovarne; pošlji ga naravnost k zdravniku / ekspr. ni mu treba kar naravnost verjeti brez pomišljanja 2. nav. ekspr. brez prikrivanja, odkrito: spregovori z njim naravnost; vprašaj naravnost, zakaj ne mara priti; kar naravnost povej, da se bojiš / naravnost nas v govoru ni imenoval; tega naravnost ne trdim 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: otrok je priletel naravnost pod kolesa; zadel ga je naravnost v oko // pog., ekspr. poudarja trditev: bil si naravnost imeniten; to bi bila naravnost sramota // poudarja intenzivnost dejanja; kar: začeli so ga naravnost sovražiti ● redko ni bila naravnost bolna, zdrava pa tudi ne ravno ♪
  7.      naravoslóvec  -vca m (ọ̑) strokovnjak za naravoslovje: raziskovanja naravoslovcev ♪
  8.      naravoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na proučevanje narave: naravoslovno raziskovanje / naravoslovne vede; naravoslovna znanost ♪
  9.      naravoslóvje  -a s (ọ̑) naravoslovne vede: razvoj naravoslovja / fakulteta za naravoslovje in tehnologijo ♪
  10.      naravoslóvski  -a -o prid. (ọ̑) star. naravosloven: naravoslovsko raziskovanje / naravoslovske vede ♪
  11.      narcisoídnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost človeka, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: za njeno zunanjo narcisoidnostjo se skriva egocentričnost / narcisoidnost gledališkega izraza ♪
  12.      naréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na narečje: narečna beseda, oblika; narečne posebnosti / govoril je brez narečnih primesi / narečna razčlenjenost slovenskega jezika naréčno prisl.: narečno obarvan izgovor ♪
  13.      naréčje  -a s (ẹ̑) od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja: raziskovati narečja; gorenjsko narečje ♦ lingv. socialno narečje govor kakega družbenega sloja ♪
  14.      naredíti  -ím dov., narédil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ◊ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo naredíti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo narejèn -êna -o 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega ♪
  15.      narédko  in na rédko prisl. (ẹ̄) 1. izraža razvrščenost v velikih medsebojnih presledkih: drevesa stojijo naredko; ekspr. naredko posejane zvezde / sneg naletava le še naredko / naredko obljudeni kraji 2. izraža pojavljanje v velikih časovnih presledkih: naredko kliče zdravnika; kukavice se oglašajo bolj naredko ♪
  16.      nárek  tudi narék -éka m (á ẹ́; ẹ̑) etn. 1. obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njegovi smrti: peti narek 2. narekanje: opustiti narek / žena umrlega je sama vodila narek ♪
  17.      narékati 1 -am nedov. (ẹ̑) etn. izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo: jokala je na grobu in narekala; narekati za bratom / narekati umrlemu očetu ♪
  18.      narekovánje  -a s (ȃ) glagolnik od narekováti: razlagi sledi narekovanje glavnih misli; pisanje po narekovanju po nareku ♪
  19.      narekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis: narekovati strojepiski, učencem; narekovati pismo, zapisnik / pog. narekovati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: narekovati pogoje premirja / narekujejo cene, ker so edino tovrstno podjetje; Pariz še vedno narekuje modo // nav. 3. os. izraža nujnost, potrebnost česa glede na kaj: dolžnost, spoštovanje, vest nam narekuje tako ravnanje; publ. navedena dejstva narekujejo odločno ukrepanje ● delo mu je narekovala bolečina ob sinovi smrti delo je napisal zaradi bolečine narekováti se knjiž., redko napovedovati se, kazati se: na vzhodu se je narekovala luna ♪
  20.      naricálka  in naricáljka -e ž (ȃ) etn. 1. ženska, ki narica: gledati, poslušati naricalko; žalovanje naricalk 2. obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njegovi smrti: peti naricalke; pren., publ. ne meniti se za naricalke kritikov ♪
  21.      narícati  -am nedov. (ȋ) etn. izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo: vila je roke nad očetovim truplom in naricala / naricati za umrlim bratom ♪
  22.      narísati  -ríšem dov. (ȋ) 1. s črtami upodobiti: narisati hišo, otroka; narisati na papir, tablo; lepo, realistično narisati; stala sta, kot bi ju kdo narisal zelo mirno // s črtami narediti: narisati diagram, razpredelnico ♦ geom. narisati krog, kvadrat načrtati 2. star. opisati, orisati: v romanu je narisal le nekatere izvirne značaje; tako so mi ga narisali znanci narísan -a -o: z ogljem narisana roka; shematično narisan diagram ♪
  23.      naróbe  prisl. (ọ̑) 1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol; blago se lika in šiva narobe na narobni strani; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu; vrteti film narobe nazaj ♦ bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju 2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo, ant. prav: narobe se lotiti stvari; narobe narediti, odgovoriti; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe; to je narobe, da ga nisi pozdravil; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa ∙ ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno 3. ekspr. nasprotno, obratno: prej so se ga ogibali, zdaj je narobe; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe // uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne; neskl. pril., nav. ekspr.: narobe junak; to je narobe znanost; takšen red je pravi narobe svet ♪
  24.      naróben  -bna -o prid. (ọ̑) 1. v zvezi narobna stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: primerjati lice in narobno stran; narobna stran tkanine, usnja / volnene tkanine likamo na narobni strani 2. knjiž. obrnjen, obraten: gledati narobno sliko obraza v vodi; kronološko zaporedje je lahko tudi narobno od navedenega // napačen, nepravi: prijeti za narobni konec noža / zavil je v narobno smer ♪
  25.      naróčati  -am nedov. (ọ́) 1. izražati želje, zahteve a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: naročati blago pri proizvajalcu; naročati gradbena dela / naročati večerjo v restavraciji; pog., ekspr. naročal je liter za litrom / pog. čevlje (si) vedno naroča pri čevljarju si daje delati b) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: naročal mu je, naj pazi na hišo; naročam vam, da jo prijazno sprejmete 2. določati čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročati stranke; za ta mesec pacientov ne naročamo več naróčati se v zvezi z na postajati (stalni) odjemalec, kupec: naročati se na časopise, revije ♪

   9.341 9.366 9.391 9.416 9.441 9.466 9.491 9.516 9.541 9.566  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA