Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (9.376-9.400)


  1.      namésto  predl. (ẹ̑) z rodilnikom za izražanje zamenjave: napisati pismo namesto matere; pojdi tja namesto mene; namesto petih sta samo dva / noče v službo, namesto tega rajši prekupčuje / namesto dvajset napiši deset / namesto danes pridi jutri; namesto po cesti vozi po pločniku; znesti se nad tovarišem namesto nad tekmecem // v vezniški rabi, v zvezi z da za izražanje nasprotja s prej povedanim: namesto da bi delal, postopa ♪
  2.      naméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: nameščati televizijsko anteno na streho; nameščati jadra / nameščati stroje v spodnje prostore 2. publ. delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastanjevati: nameščati goste po zasebnih sobah 3. v nekaterih državah delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: nameščati učitelje, uradnike; nameščati in odpuščati 4. zastar. nadomeščati: jutri me bo on nameščal / praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje naméščati se s prislovnim določilom spravljati se kam v določen telesni položaj: koliko časa se pa nameščaš na postelji ♪
  3.      naméščenec  -nca m (ẹ̑) v nekaterih državah kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti nameščenca; delavci in nameščenci / vodilni nameščenci ♪
  4.      namèt  -éta m (ȅ ẹ́) redko kar namete, nanese veter: visoki snežni nameti; razmetavati namete listja ♪
  5.      namežíkniti  -em [mǝž in mež] dov. (í ȋ) pomežikniti: žena mu je znova namežiknila; hudomušno, pomenljivo, prebrisano namežikniti; sporazumno si namežiknejo in odidejo ♪
  6.      namíg  -a m (ȋ) 1. hoteno prikrito izražena misel, opozorilo: dobiti, preslišati, prezreti namig; koristni, zlobni namigi; zabolel ga je namig na njegovo nesrečo; namigi in sumničenja 2. gib, s katerim se izrazi določena zahteva, želja, hotenje: na predsednikov namig je prestrigel vrvico; opazil je njen namig z roko / z namigom glave mu je pokazal vrata ♪
  7.      namigávanje  -a s (ȃ) glagolnik od namigavati: njenega namigavanja ni razumel / nehaj s tem namigavanjem na njegovo preteklost; skrito, zlobno namigavanje ♪
  8.      namigávati  -am nedov. (ȃ) 1. hoteno prikrito omenjati, opozarjati: nekaj namigava; zlobno je namigaval na njeno preteklost 2. z gibi izražati: namigavala sta zdaj temu, zdaj onemu dekletu / zna zapeljivo namigavati z očmi pomežikovati ♪
  9.      namígniti  -em dov. (í ȋ) 1. hoteno prikrito omeniti, opozoriti: že večkrat je namignil, da se s tem ne strinja; v odgovoru so namignili na možnost mirne rešitve spora; na potovanje ni niti namignil 2. z gibom izraziti: namignila mu je, naj gre za njo; namigniti z očmi, s prstom ♪
  10.      namigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoteno prikrito omenjati, opozarjati: kaj spet nekaj namiguješ; namigovati na moralne spodrsljaje; že davno je skrivaj namigoval na to 2. z gibi izražati: ves čas že namiguje deklici, naj odide; namigovati z očmi, rokami namigujóč -a -e: hotel mu je škoditi, namigujoč v govoru na njegov prestopek; namigujoče govorjenje ♪
  11.      namísliti  -im dov., namíšljen (í ȋ) knjiž. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: svoj govor je namislila med potjo / resnice, ki so jih narodi namislili v dolgih stoletjih namísliti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po razmišljanju: ko je ostala sama, se je lahko vsaj namislila in naveselila nad tem, kar je doživela / v teh dneh se je namislil in namolčal namísliti si 1. nar. vzhodno v mislih izoblikovati, ustvariti, kar ne ustreza resnici; izmisliti si: ženske so si to o tebi gotovo namislile 2. star. zamisliti si, predstaviti si: risba je taka, kakor si si jo namislil; prim. namišljen ♪
  12.      namíšljen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki v resničnosti ne obstaja: boj med stvarnim in namišljenim svetom / uveljavil je svoje dejanske in namišljene pravice; bila je resnična žalitev, ne namišljena 2. v mislih izoblikovan, ustvarjen in ne ustrezen resnici: namišljen bolnik; srečal je svojega namišljenega sovražnika / namišljen napad; prim. namisliti ♪
  13.      namíšljenost  -i ž (ȋ) značilnost namišljenega: namišljenost bolezni / ne zna razlikovati med namišljenostjo in stvarnostjo ♪
  14.      namočíti  -móčim dov. (ȋ ọ́) 1. dati v tekočino, navadno z določenim namenom: fižol preberemo in ga namočimo; namočiti umazano perilo; namočiti za nekaj ur v raztopino; namočiti v špiritu // pomočiti: najprej je namočil le prst, potem šele celo roko; namočiti pero v črnilo 2. narediti kaj mokro, navadno z vodo: dež je namočil zemljo; namočiti robec; namočiti kruh z vinom; brezoseb. to nas je namočilo namočíti se ekspr. (s)kopati se: letos se še nisem namočil v morju namóčen -a -o: v mleku namočen kruh; perilo je že namočeno; polja so dobro namočena ∙ ekspr. bili so premraženi in namočeni mokri, premočeni; ekspr. sledilo je izrazito namočeno leto, obdobje mokro, vlažno ♪
  15.      namŕdati  -am dov. (ȓ) namrdniti: namrdati obraz; porogljivo je namrdala ustnice ♪
  16.      namŕdniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: namrdniti obraz; porogljivo je namrdnila ustnice namŕdniti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: ob teh besedah se je namrdnil; zaničljivo se namrdniti ♪
  17.      namrdováti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: namrdovati ustnice namrdováti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj se pačiš in namrduješ / namrdovati se z obrazom ♪
  18.      nàmreč  tudi námreč prisl. (ȁ; ȃ) 1. izraža dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: midva, namreč žena in jaz, se nikoli ne pričkava; starše obišče enkrat na leto, namreč na materin god; tam, namreč pri sosedovih, je vse po starem / posestvo je bilo brez dolga, brez vknjiženega namreč; delavski svet ima veliko vlogo, namreč kar se tiče odgovornosti 2. v vezniški rabi, v vzročnem priredju, zapostavljen za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: tekmovalcev je bilo malo, večina jih namreč služi vojaški rok; vseh se polašča nervoza: zdaj namreč gre za velike stvari / redko avto imam v garaži. Namreč, ko sem ga pustil zunaj, so vlomili vanj ♪
  19.      namrgóditi  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti gube, poteze kot pri nezadovoljstvu, nejevolji: namrgoditi čelo, obraz namrgóditi se s takimi gubami, potezami izraziti nezadovoljstvo, nejevoljo: ob pogledu nanj se je namrgodila; užaljeno se namrgoditi namrgóden -a -o: namrgoden obraz; ves namrgoden sedi za mizo ♪
  20.      namŕščiti  -im dov. (ŕ r̄) narediti gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: namrščiti čelo; nejevoljno je namrščila obraz // z gubanjem kože spraviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: nič ni rekel, samo obrvi je namrščil namŕščiti se s takimi gubami, potezami izraziti napetost, zaskrbljenost, jezo: kaj si se tako namrščila; jezno se namrščiti namŕščen -a -o: namrščen obraz; vsak dan pride domov ves namrščen; prisl.: namrščeno gledati ♪
  21.      namŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nekoliko zmrzniti, navadno na površini: ne more hoditi, ker so mu prsti namrznili; sadje je čez noč namrznilo namŕzniti se nar. namraziti se: Ni videti tako mrzlo, pa se človek le namrzne, ako je dolgo zunaj (M. Kranjec) ♪
  22.      namúčiti  -im dov. (ú ȗ) povzročiti komu veliko bolečin, neprijetnosti, težav: namučil jo je s svojim molkom; ne hodi več k njim, dovolj so te namučili namúčiti se zelo, dolgo se mučiti: namučil se boš s tem orodjem; veliko se je namučil, da je preživel družino / najbolj se je namučila z najmlajšim / to se je namučil z razglabljanjem veliko, intenzivno je razglabljal ♪
  23.      namúzati se  -am se dov. (ū) redko namuzniti se: v odgovor se je samo namuzal / obrazi so se na tihem namuzali ♪
  24.      namúzniti se  -em se dov. (ú ȗ) s prikritim smehom, z določenim izrazom pokazati hudomušen odnos do česa: moški so se ob tej novici namuznili; skrivaj, veselo, zadovoljno se namuzniti ♪
  25.      nanáglo  in na náglo prisl. (ā) 1. nepričakovano, nenadoma: bolezen se je nanaglo poslabšala; zgodilo se je tako nanaglo, da se ni znašel 2. hitro, nahitro: nanaglo si ogledati razstavo; nanaglo preiskati stanovanje ♪

   9.251 9.276 9.301 9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451 9.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA