Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (9.301-9.325)


  1.      nàjvečkrat  tudi nájvečkrat in nàjvèčkrat tudi nájvèčkrat prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ) izraža največ ponovitev: med učenci je bil največkrat pohvaljen / to so največkrat od drugod prevzete ideje večinoma, povečini ♪
  2.      nàk  [-k izgovorjen v grlu] medm. (ȁ) 1. izraža močno zanikanje, zavrnitev: nak, to pa ne gre; da bi njega poslušal — nak; ne boš ga tepel. Nak / mornarski poklic, nak, to ni zame 2. izraža nejevoljo: stokrat ji ukaži, naj pobriše, nak, stokrat ti pozabi; nak, tak fant, pa tako otročji 3. izraža podkrepitev trditve: nak, take svatbe pa še ni bilo ♪
  3.      nàka  [-k- izgovorjen v grlu] medm. (ȁ) 1. izraža močno zanikanje, zavrnitev; nak: naka, za vojaka nisem; ne boš šel z menoj, naka; ali veš, kje je oče? Naka, ne vem 2. izraža podkrepitev trditve: naka, tako razposajeni pa še niste bili ♪
  4.      nakáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. ekspr. razjeziti, razdražiti: kdo te je tako nakačil / nakačiti koga proti komu nahujskati, naščuvati 2. nar. zelo nabrusiti, naostriti: nakačiti britev ♪
  5.      nakána  -e ž (ȃ) knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: opustiti, priznati svojo nakano; podtikajo mu hudobne nakane; sovražne nakane proti državi; zahrbtne nakane / delati nakane / nakana, da bi zbežal iz taborišča, se ni posrečila / star. ob vinu je pozabil na vse dobre nakane namene ♪
  6.      nakàr  vez. (ȁ) knjiž., v vezalnem priredju potem, nato: izpraznil je kozarec, nakar je spregovoril / publ. izpil je čaj in si napravil posteljo. Nakar je legel in zaspal / kolovoz pelje mimo štirih hiš, nakar zavije v hrib ♪
  7.      nakáza  -e ž (ȃ) knjiž. 1. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček: roditi nakazo; žrebe je dvoglava nakaza / kot psovka izgini, nakaza; pren. stavba je arhitektonska nakaza 2. skaženost, iznakaženost: neprimerni čevlji povzročajo nakazo stopal / nakaza na obrazu zaradi črnih koz ♪
  8.      nakázati  tudi nakazáti -kážem dov. (á á á) 1. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: podjetje je zahtevani znesek že nakazalo / nakazati denar po pošti, preko banke / naročnino nakažite na naš žiro račun 2. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj: nakazal je nekaj možnosti sodelovanja; govornik je probleme samo nakazal, razčlenil jih pa ni / namen uvoda je zlasti nakazati vsebino govora / publ. na kongresu so nakazali celo vrsto pomembnih problemov so jih obravnavali, so govorili o njih // narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pokrajino na sliki navadno samo nakaže / skalovje je nakazal s kamenjem in mahom 3. z določenim znakom, znamenjem opozoriti na kaj: nakazati spremembo smeri / motorist je z roko nakazal smer / nakazati pomene besed s črkami ♦ lov. žival nakaže zadetek iz značilnega giba se vidi, da je bila zadeta 4. dati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati: ti dosežki so nakazali nadaljnji razvoj panoge / nakazati rešitev matematične naloge nakázan -a -o: v predavanju nakazane probleme so v debati podrobno obdelali; tretji korak je samo nakazan; prejeti nakazano vsoto denarja ♪
  9.      nakázen  -zna -o prid. (ā) knjiž. skažen, iznakažen: nakazen otrok / nakazen obraz // grd, neprikupen: nakazen starec / nakazna stenska ura pokvarjena nakázno prisl.: kače so nakazno gomazele ♪
  10.      nakáziti  -im tudi nakazíti -ím dov., nakázil (ā ȃ; ȋ í) skaziti, iznakaziti: kdo te je tako nakazil; bolezen ji je nakazila obraz nakážen -a -o tudi nakažèn -êna -o: imeti nakažen obraz; žrtve so bile zelo nakažene ♪
  11.      nakáznica  -e ž (ȃ) 1. obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki: izpolniti, kupiti nakaznico; sporočilo naslovniku na hrbtni strani nakaznice / denarna nakaznica / izplačati (denarno) nakaznico; poslati denar po nakaznici ♦ ptt brzojavna, poštna nakaznica 2. navadno s prilastkom, zlasti v vojnem času dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi določeno količino kakega blaga: razdeljevati nakaznice; blago se je dobilo samo na nakaznice / krušne, živilske nakaznice ♪
  12.      nakazoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor kaj nakazuje: nakazovalec pokojnin / knjiž. ta pesnik je nakazovalec novih izraznih možnosti 2. agr. rastlina, po kateri se presojajo tla in podnebje: njivski plevel je nakazovalec vodnih razmer v tleh; nakazovalec zakisanosti ♪
  13.      nakazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: nakazovati redne obroke / nakazovati denar po pošti, preko banke / nakazovati članarino na žiro račun 2. na splošno, v obrisih govoriti o čem, predstavljati kaj: govornik je nakazoval različne možnosti za sodelovanje med društvi / razprava nakazuje vrsto resnih problemov // delati, predstavljati kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pokrajino je na slikah samo nakazoval / dvorec nakazujeta dva stebra / slika nakazuje možnosti sestave posameznih delov na sliki so vidne 3. z določenim znakom, znamenjem opozarjati na kaj: nakazovati spremembo smeri / nakazovati smer z roko; s prstom mu je nakazoval, naj molči / nakazovati pomene besed s črkami ali številkami // biti znak, znamenje za kaj: poševna črta nakazuje pomenski odmik 4. dajati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati: nakazovati potek, razvoj dogajanja; nakazovati rešitve problemov / publ.: srečanja predsednikov so nakazovala nove možnosti za vsestranski gospodarski razvoj; že dalj časa se nakazuje potreba po temeljiti reorganizaciji dela se kaže, je ♪
  14.      nakísati  -am dov. (ȋ) narediti kaj kislo: raztopino nakisamo s kislino nakísati se 1. postati nekoliko kisel, kiselkast: mleko se je nakisalo 2. ekspr. najokati se: pusti jo, da se nakisa nakísan -a -o: nakisano mleko ♪
  15.      nakítje  -a s (ȋ) 1. star. nakit: nadeti si nakitje 2. redko okrasni predmeti, okrasje: razstavljeno stekleno nakitje ♪
  16.      nakláda  -e ž (ȃ) 1. navadno s prilastkom celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije: knjiga je bila kljub visoki nakladi hitro razprodana; naklada revije pada, raste / ponatisniti knjigo v omejeni nakladi / naklada pet tisoč izvodov / vsa naklada je razprodana vsi izvodi ene izdaje kake tiskane knjige, publikacije / naklada znamk 2. čeb. leseni okvir, obod, s katerim se poveča, spremeni prostornina panja: dati sate v naklado / panj z nakladami 3. nekdaj dodatni, povečani davek: naložiti, zvišati naklade / deželne, vojaške naklade ◊ arhit. kamnita plošča, člen med kapitelom stebra in lokom, steno nad njim ♪
  17.      nakladálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nakladanje: nakladalni stroj; nakladalna naprava / nakladalna postaja; nakladalna rampa / nakladalna norma ◊ agr. nakladalna prikolica navadno enoosna prikolica z visokimi stranicami za mehanizirano nakladanje, razkladanje poljskih pridelkov, sena; čeb. nakladalni panj nakladni panj; navt. nakladalna soha soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za natovarjanje in raztovarjanje tovora; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine naloženega tovora ♪
  18.      nakláti  -kóljem dov., nakôlji nakoljíte (á ọ́) 1. nekoliko razklati: debela polena je razklal, drobnejša pa samo naklal; na čereh se je ladja naklala 2. nasekati, nacepiti: naklati drv, trsk ♪
  19.      naklépati  -am nedov. (ẹ̑) knjiž. snovati, pripravljati, navadno kaj slabega: naklepati izdajo, umor; ugibali so, kaj naklepa sovražnik; nekaj hudega naklepajo proti njim / le kaj naklepajo z ujetnikom mislijo, nameravajo storiti // redko misliti, premišljevati: naklepal je, kaj naj stori ♪
  20.      nakléstiti  -im dov., nakléščen (ẹ́ ẹ̄) 1. s kleščenjem priti do določene količine česa, navadno vej: naklestiti kup vej / naklestili so smrečja za nastil 2. ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je spet naklestil; naklestiti s palico / partizani so naklestili sovražnikovo četo premagali ♪
  21.      nakljúb  prisl. (ȗ) izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje: delati komu nakljub / ekspr. kakor nakljub se je zgodilo prav to, česar ni hotel / ekspr. uspeti vsem oviram nakljub ♪
  22.      nakljúb  predl. (ȗ) z dajalnikom, redko kljub: nakljub mrazu hodi brez klobuka ♪
  23.      nakljúčen  -čna -o prid. (ȗ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen: ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen; vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec; naključna najdba ◊ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega ♪
  24.      nakljúčnost  -i ž (ȗ) lastnost, značilnost naključnega: naključnost tega dejanja je očitna; moti me naključnost izbora, razporeditve; naključnost in zakonitost / njegov uspeh ni rezultat naključnosti naključja ♪
  25.      nakljúvati  -am in -kljújem tudi nakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., nakljúval tudi nakljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem načeti, poškodovati: fazani so nakljuvali krompir in peso / nakljuvati jajčeca ◊ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet ♪

   9.176 9.201 9.226 9.251 9.276 9.301 9.326 9.351 9.376 9.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA