Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (901-925)


  1.      raznovŕsten  -tna -o prid., raznovŕstnejši (ȓ) ki je različnih vrst: raznovrstni pojavi, predmeti; raznovrstne rastline, živali / raznovrstne dejavnosti; raznovrstna opravila / raznovrstni načini dela // ki je različnih sestavin: raznovrstna hrana, snov raznovŕstno prisl.: raznovrstno oblikovani predmeti ♪
  2.      raznovŕstnost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost raznovrstnega: raznovrstnost predmetov; raznovrstnost pesniških oblik / raznovrstnost zahtev / raznovrstnost hrane ♪
  3.      raznozlóžen  -žna -o prid. (ọ̄) lingv. 1. ki pripada drugemu zlogu: raznozložni glas 2. ki nima enakega števila zlogov: raznozložne besede ♪
  4.      raznóžen  -žna -o prid. (ọ̄) šport. pri katerem so noge raznožene: raznožna stoja / raznožni korak hoja s smučmi navkreber, pri kateri sta sprednja konca smuči narazen, zadnja pa skupaj ♦ vet. raznožna stoja stoja pri živalih z ravnimi, spodaj razmaknjenimi nogami ♪
  5.      raznožênje  -a s (é) glagolnik od raznožiti: odnoženje, prinoženje in raznoženje ♪
  6.      raznožíti  -ím dov., raznóžil (ȋ í) šport. dati obe nogi hkrati narazen: raznožiti med skokom raznožèn -êna -o: raznožene noge ♪
  7.      raznóžka  -e ž (ọ̑) šport. seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z raznoženimi nogami: narediti raznožko ♪
  8.      razobésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) obesiti na več krajev, mest: razobesiti letake, vabila; razobesiti slike po steni; razobesiti zastave / razobesiti perilo obesiti razobéšen -a -o: po mestu so razobešene zastave ♪
  9.      razobéšanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razobešati: razobešanje zastave ♪
  10.      razobéšati  -am nedov. (ẹ́) obešati na več krajev, mest: razobešati zastave / razobešati perilo obešati ♪
  11.      razobéšenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od razobesiti: razobešenje zastav ♪
  12.      razoblíčiti  -im dov. (í ȋ) knjiž. skaziti, iznakaziti: bolezen je razobličila njeno telo / pisatelj je realnost razobličil ∙ knjiž. pri pranju se je obleka razobličila izgubila pravilno obliko ♪
  13.      razoblikováti  -újem dov. (á ȗ) knjiž. skaziti, iznakaziti: to je razoblikovalo njeno postavo / ekspresionisti so realnost razoblikovali ∙ knjiž. na soncu so se plošče razoblikovale izgubile pravilno obliko ♪
  14.      razočáranec  -nca m (ȃ) ekspr. razočaran človek: življenje razočaranca; zagrenjenci in razočaranci ♪
  15.      razočáranje  -a s (ȃ) neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj: prevzelo ga je razočaranje; ekspr. ljudi se je polastilo razočaranje; ni skrival svojega razočaranja; doživeti hudo, veliko, ekspr. grenko razočaranje; ljubezensko razočaranje / ekspr. kljub vsem razočaranjem je ostal idealist / to je storil iz razočaranja ♪
  16.      razočáranost  -i ž (ȃ) stanje razočaranega človeka: pesnikova razočaranost nad svetom / prevzela ga je razočaranost razočaranje ♪
  17.      razočárati  -am dov. (ȃ) vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj: igralec je gledalce razočaral; prijatelj ga je zelo razočaral; razočarati se nad sodelavci / razstava je obiskovalce razočarala; tako življenje ga je razočaralo ∙ publ. naši igralci so na prvenstvu razočarali so zelo slabo igrali; niso dosegli pričakovanega uspeha razočáran -a -o: razočarani obiskovalci; razočaran obraz; nad njim je bil zelo razočaran ♪
  18.      razočarljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki koga razočara: razočarljiv odgovor; življenje je bilo zanj razočarljivo ♪
  19.      razodênje  -a s (é) zastar. razodetje: razodenje skrivnosti ♪
  20.      razodéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razodetje: razodetna vsebina ♦ jur. razodetna prisega zaprisežena napoved dolžnika o njegovem premoženjskem stanju ♪
  21.      razodéti  -dénem dov., razodêni razodeníte (ẹ́) 1. odstraniti zlasti odejo z ležeče osebe: razodeti spečega otroka; bolnik se je v spanju razodel 2. ekspr. narediti, da kaj izve kdo drug: razodeti komu svoje misli; razodeti resnico, skrivnost; nikomur se ni razodela / razodel ji je svojo ljubezen izpovedal; razodeti komu svoje želje povedati ∙ ekspr. razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; ekspr. razodelo se bo, kdo je kriv postalo bo jasno, očitno 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: njen glas jim je razodel, kako zelo trpi; njen pogled mu je vse razodel razodéti se knjiž., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: to stališče se je razodelo kot oportunistično razodét -a -o: razodeta skrivnost; otrok je bil vso noč razodet ♪
  22.      razodétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od razodeti: preprečiti komu razodetje resnice, skrivnosti // kar se razodene, pove: to razodetje je vse zelo presenetilo; nenavadno razodetje ∙ ekspr. to je bilo zanj pravo razodetje nekaj popolnoma novega; ekspr. ta igralec je bil resnično razodetje proti pričakovanju zelo dober, uspešen ♦ rel. Razodetje zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta; (božje) razodetje kar je znano o Bogu, izvoru in zadnjih ciljih življenja in sveta, zlasti iz svetega pisma ♪
  23.      razodévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razodevati: razodevanje otrok / razodevanje misli, načrtov / razodevanje humanističnih idej v umetniškem delu ♪
  24.      razodévati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe: razodevati otroka; nemiren bolnik se je vso noč razodeval 2. ekspr. delati, da kaj izve kdo drug: razodevati komu svoje misli, načrte; ne razodeva rad svojih skrivnosti / v pesmih je razodeval svoja čustva izpovedoval 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: glas je razodeval, da je razburjena; njegov obraz je razodeval grozo, žalost; v njenem pogledu se razodeva milina / njegove besede so razodevale, da je bister človek razodévati se nav. ekspr. biti viden, kazati se: v vsem njegovem delu se razodeva globok humanizem // postajati jasen, očiten: v tem obdobju se vse bolj razodeva, da je otrok socialno bitje razodevajóč -a -e: stopal je ob njem, razodevajoč mu svojo skrivnost; obraz, razodevajoč trpljenje ♪
  25.      razodtujevánje  -a s (ȃ) knjiž. odpravljanje, prenehanje odtujevanja: razodtujevanje človeka ♪

   776 801 826 851 876 901 926 951 976 1.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA