Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (8.591-8.615)


  1.      menjálnik  -a m (ȃ) strojn. ohišje z zobniki, ki omogočajo spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi: kupiti, vstaviti menjalnik; zamenjati olje v menjalniku / avtomatski, sinhronizirani menjalnik; dvostopenjski, tristopenjski menjalnik ◊ grad. nosilec, ki nosi zaradi dimnika, napeljave prekinjen glavni nosilec ♪
  2.      ménjati  tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
  3.      menjàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž., redko spremenljiv, nestalen: menjavo vreme / njegovo razpoloženje je zelo menjavo ♪
  4.      menjáva  -e ž (ȃ) glagolnik od menjati: a) menjava žita za industrijske proizvode / menjava med državama narašča, upada / ugodna menjava dinarja, dolarja / publ. menjava izkušenj, mnenj izmenjava b) menjava izrabljenih delov / menjava dlake c) pogoste menjave so prekinjale tekmo; menjava straže č) prišlo je do menjave bivališča / menjava poklica d) menjava temperature, vremena e) značilna menjava plasti / menjava svetlobe in teme ♪
  5.      menjávanje  -a s (ȃ) glagolnik od menjavati: a) menjavanje koruze za sol b) menjavanje posteljnine enkrat na teden c) menjavanje igralcev, partnerjev; med menjavanjem straž je ušel č) menjavanje bivališča / menjavanje zaposlitve d) menjavanje učnih načrtov; menjavanje temperature e) menjavanje tople in mrzle dobe ♪
  6.      menjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja ● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati ◊ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati menjávati se s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: ob poti so se menjavale njive in gozdički / dež se menjava s soncem; noč se menjava z dnevom menjavajóč -a -e: menjavajoče se razpoloženje ♪
  7.      menjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje menjeváti se izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi ♪
  8.      mentálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. duševen: otrokov mentalni razvoj; mentalne motnje; telesno in mentalno zdravje / mentalno delo / mentalni delavci ◊ jur. mentalna rezervacija neizrečeni pridržek, omejitev ob kaki izjavi, pogodbi; med. mentalna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij; psih. mentalna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke mentálno prisl.: mentalno nerazvit, prizadet otrok ♪
  9.      mentalitéta  -e ž (ẹ̑) skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: skušal se je poglobiti v njihovo mentaliteto / po mentaliteti se zelo razlikujeta / publ.: treba je premagati mentaliteto, da mora naše probleme reševati kdo drug mnenje, mišljenje; bil je individualist po vzgoji in po vsej mentaliteti mišljenju, ravnanju // s prilastkom ta skupek, značilen za a) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine: dobro pozna mentaliteto aristokratov, izseljencev / dijaška mentaliteta / mentaliteta te šole ga je odbijala duhovno ozračje b) prebivalce kakega zemljepisnega področja: nikoli se ni mogel vživeti v azijsko mentaliteto / človek hribovske mentalitete ♪
  10.      menu  tudi meni -ja [mení] m (ȋ) kosilo ali večerja v restavraciji, gostilni iz že izbranih jedi: naročiti, plačati menu; brezmesni, dietni menu; menu je cenejši / drugi menu ki je enostavnejši, cenejši; prvi menu ki je obsežnejši, dražji // seznam jedi za to kosilo ali večerjo: sestaviti menu za cel teden; jedi, zapisane v menuju ♪
  11.      menzúra  -e ž (ȗ) nekdaj študentovski dvoboj s sabljo, mečem: napovedati menzuro; pokazal je brazgotine od menzur ◊ fiz. graduirana valjasta posoda za merjenje količine tekočine; muz. razmerje med velikostjo posameznih delov glasbila; razmerje med trajanjem posameznih notnih vrednosti v glasbeni pisavi od 13. do 16. stoletja; šport. razdalja med sabljačema na borilnem prostoru ♪
  12.      méra  -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
  13.      Mercállijev  -a -o [merkalijev] prid. (ā) geol., v zvezi Mercallijeva lestvica razvrstitev jakosti potresa na dvanajst stopenj glede na posledice na zemeljski površini ♪
  14.      meríja  -e ž (ȋ) zgod., v Ilirskih provincah najmanjša upravna enota, županija: razdeliti provinco na merije // urad mera, župana: oditi na merijo ♪
  15.      merílo  -a s (í) 1. priprava z označenimi enotami za merjenje: popravljati, pregledovati merila; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo ♦ teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov 2. navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje: določiti, uskladiti merila; za merilo so vzeli lansko povprečje; etična, politična merila; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih; merila za delitev dohodka ● presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo 3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega področja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami: zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 : 100; zemljevid v merilu 1 : 300.000 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: to je pomembno v državnem, občinskem merilu; v svetovnem merilu je na desetem mestu; v merilu Jugoslavije to ne pomeni veliko za Jugoslavijo, v Jugoslaviji; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu mednarodni ugled ♪
  16.      mériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa / ekspr. sonce, ura nam meri čas // ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere // knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel // v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on / publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini ● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja mériti se 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka ♪
  17.      meritóren  -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. bistven, odločilen: za marsikoga še zmerom meritorno mnenje o njem je izrekel že Cankar / meritorno sodbo prepuščamo bralcem končno // tehten, vreden upoštevanja: izšla je meritorna študija / meritoren poznavalec atomske energije 2. dejanski, stvaren: formalno in meritorno ugotavljanje resničnega stanja ◊ jur. meritorna odločba, sodba odločba, sodba, s katero se odloči o bistvu, utemeljenosti tožbe, obtožbe meritórno prisl.: meritorno odločajo samo vodstva posameznih strank; meritorno poseči v razpravo ♪
  18.      merjásec  -sca m (á) 1. odrasel samec prašiča: rediti merjasca; merjasec in svinja; kot podivjan merjasec se je pognal proti ženskam / peljati svinjo k merjascu / divji merjasec samec divjega prašiča ♦ vet. skopiti merjasca 2. nizko pohoten, nasilen moški: čvekanje nerodnega merjasca / kot psovka mir mi daj, merjasec 3. nar. plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; dvojni, obračalni plug: orati z merjascem; leseni merjasec ♪
  19.      mérjenec  -nca m (ẹ̑) kdor se meri: merjenci so se slekli / upoštevati razteznost merjenca ♪
  20.      mérnik  -a m (ẹ̑) v kmečkem okolju prostorninska mera za žito, približno 30 l: pridelal je petdeset mernikov pšenice / meriti na mernike / polja ima samo za nekaj mernikov posevka // večja lesena posoda z ročajema ob straneh za to mero: napolniti mernik; mernik je prazen ● bibl. ne postavljajte luči pod mernik ne skrivajte dobrih idej, lastnosti pred javnostjo; star. zvrhan mernik smeha zelo veliko; star. imeti denarja na mernike zelo veliko ♪
  21.      merodájen  -jna -o prid., merodájnejši (á ā) pisar. 1. pristojen, pooblaščen: merodajni organi; za to stvar je merodajno sodišče / resolucijo so poslali na merodajno mesto 2. v povedni rabi bistven, odločilen: za sestavo moštva so merodajni rezultati; ime vendar ni merodajno / merodajna je volja staršev / on je med voditelji najbolj merodajen merodájno prisl.: on je merodajno vplival na razplet dogodkov; sam.: od merodajnih še niso dobili navodil ♪
  22.      mérski  -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na mero: uporabljajo se različni merski sistemi / kilogram, meter in druge merske enote ♦ mat. mersko število število, ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote 2. redko merilen: merske priprave / merske metode ♪
  23.      mesalína  -e ž (ȋ) knjiž., ekspr. zlobna, razuzdana ženska: postala je prava mesalina ♪
  24.      mesáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. ekspr. povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili; mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli / zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih / volk je mesaril konja trgal na kose // množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo: naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec / granate so strašno mesarile med konjenico; medved, volk mesari med ovcami 2. ekspr. očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati: kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo / mesarijo ga po časopisih 3. ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov: v tem kraju že dolgo mesarijo / pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas ● žarg., šol. učitelj je celo uro mesaril veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval ♪
  25.      mesárstvo  -a s (ȃ) 1. mesarska obrt: ukvarjati se z mesarstvom; razvoj mesarstva / opustil je mesarstvo opravljanje mesarskega poklica 2. knjiž., redko mesarjenje: kljub mesarstvu, ki so ga povzročale med njimi granate, so drveli naprej / pijan krvi se je vrgel v še hujše mesarstvo ♪

   8.466 8.491 8.516 8.541 8.566 8.591 8.616 8.641 8.666 8.691  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA