Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (8.151-8.175)


  1.      ljubíteljstvo  -a s (ȋ) raba narašča ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, amaterstvo: jezikovno ljubiteljstvo; njegovo igranje ne presega meje ljubiteljstva / prosti čas mu izpolnjujejo razna ljubiteljstva ♪
  2.      ljubíti  in ljúbiti -im nedov. (ȋ ū) 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav. ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje / z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti ● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč ◊ rel. ljubiti Boga ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel ∙ ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči ljubèč -éča -e 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom ljúbljen -a -o 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni ♪
  3.      ljubkoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki se uporablja za ljubkovanje: ljubkovalne kretnje / ljubkovalni izrazi; ljubkovalna beseda ♦ lingv. ljubkovalna beseda ali ljubkovalno ime beseda, ki se rabi v nežnem, prisrčnem govoru ♪
  4.      ljubkovánje  -a s (ȃ) glagolnik od ljubkovati: z ljubkovanjem ga je spravila v dobro voljo / imela je že razna ljubkovanja ♪
  5.      ljúbljenček  -čka m (ū) ekspr. manjšalnica od ljubljenec: najmlajši sin je očetov ljubljenček / medvedka povsod išče svojega izgubljenega ljubljenčka ∙ iron. ti mamini ljubljenčki se znajo boriti samo z jezikom razvajeni, nesamostojni, zelo zahtevni otroci, fantje ♪
  6.      ljúbljenje  -a s (ū) glagolnik od ljubiti: ljubljenje staršev // evfem. spolno razmerje, spolno občevanje: načini ljubljenja / v tem romanu je veliko ljubljenja ♪
  7.      ljubosúmen  -mna -o prid. (ú ȗ) 1. ki čuti bojazen, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: ljubosumen mož; njegova žena je zelo ljubosumna; bolestno ljubosumen / mož je bil ljubosumen na soseda čutil je bojazen, da bi mu sosed odvzel ljubezen, naklonjenost žene // ki vsebuje, izraža ljubosumnost: ljubosumni pogledi 2. v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: biti ljubosumen na svoje tovariše / ljubosumen je na njihove uspehe ljubosúmno 1. prislov od ljubosumen: ljubosumno opazuje njeno vedenje 2. ekspr. izraža veliko zavzetost, skrbnost: ljubosumno varovati svoje pravice ♪
  8.      ljubovánje  -a s (ȃ) zastar. ljubimkanje, vlačuganje: razuzdano ljubovanje; ljubovanje grofa in spletične ♪
  9.      ljudjé  ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh); Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek ♪
  10.      ljudoznánstvo  -a s (ȃ) zastar. etnografija, etnologija, narodopisje: razvoj ljudoznanstva ♪
  11.      ljudožêrec  in ljudožérec in ljudožŕc -rca m (ȇ; ẹ̑; ȓ) človek, ki jé človeško meso: grozeči obrazi ljudožercev ♪
  12.      ljúdski  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na ljudstvo: a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA] b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS] 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke ● ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče ◊ lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih ljúdsko prisl.: ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem ♪
  13.      ljúdskost  -i ž (ȗ) knjiž. 1. kar je v pozitivnem smislu značilno za preproste, manj izobražene sloje prebivalstva: ljudskost v Levstikovem Martinu Krpanu; namesto literarnega dvornega patosa je prinesel v knjigo smisel za ljudskost / ljudskost pisateljevega jezika / ljudskost kulturne prireditve miselna dostopnost vsem 2. redko značilnost tega, kar temelji na delavskem razredu: demokratična ljudskost osvobodilnega boja; ljudskost volitev 3. redko prijaznost do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: radi so ga imeli zaradi njegove ljudskosti ♪
  14.      ljúdstvo  -a s (ȗ) 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu / soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL] 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja ● glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice ♪
  15.      ljút  -a -o prid., ljútejši (ȗ ū) zastar. 1. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divji: zgodbe o ljutih Turkih / bojevati se z ljutim sovražnikom // ki napada človeka; hud: ljut zmaj; ljuta zver // zelo jezen, besen: kadar je bil ljut, so se ga vsi bali; ljut ko ris 2. silovit, divji: ljut boj; boril se je z ljutim viharjem ljúto prisl.: ljuto se bojevati; vihar ljuto vrši ♪
  16.      lobánjast  -a -o prid. (á) redko 1. podoben lobanji: lobanjasta gomila 2. pri katerem je lobanja zelo izrazita: ptiček z neporaslo, lobanjasto glavico ♪
  17.      lobôda  -e ž (ó) bot. rastlina z različno oblikovanimi listi in majhnimi cveti v socvetjih, Atriplex: šopi kopriv in lobode ob poti / vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis ♪
  18.      lóčenec  -nca m (ọ́) poljud. moški, katerega zakon je bil razvezan, strok. razvezanec: poročila se je z ločencem // v cerkvenem pravu ločeni moški ♪
  19.      lóčenka  -e ž (ọ́) poljud. ženska, katere zakon je bil razvezan, strok. razvezanka: vdove in ločenke // v cerkvenem pravu ločena ženska ♪
  20.      ločeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se ločuje: ločevalni postopek 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: mesto poudarka v besedi ima včasih tudi ločevalni pomen ♪
  21.      ločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele ločeváti se 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta // večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo ● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki ♪
  22.      ločílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se loči: polja na tarči imajo bele ločilne črte; ločilna stena med stanovanjskimi prostori / spoznati kaj po ločilnih znakih razlikovalnih ◊ fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; lingv. ločilni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega ♪
  23.      ločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ločiti: a) ločitev rude od jalovine / ločitev cerkve od države; ločitev sodstva od uprave / publ. ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine b) po ločitvi se je preselil v drug kraj; tožba za ločitev; vzrok za ločitev / ločitev zakona c) ločitev od dekleta je bila težka; ločitev od domačega kraja / ne jokaj, ločitev bo kratka ne bova dolgo ločena ∙ vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti ♦ jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi ♪
  24.      ločíti  in lóčiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal ločíti se in lóčiti se 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je lóčen -a -o 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu ◊ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato ♪
  25.      ločítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ločitev (zakona): ločitveni razlog / ločitveni postopek; ločitvena razprava; vložiti ločitveno tožbo ♪

   8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151 8.176 8.201 8.226 8.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA