Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (7.991-8.015)



  1.      lépljenka  -e ž (ẹ̄) 1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lesa; kolaž: zanimati se za gvaš in lepljenko // slika v tej tehniki: slikar razstavlja lepljenke 2. publ. filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih, oblikovnih in drugih elementov ali delov: satirična lepljenka / baletna, gledališka lepljenka ◊ rib. ribiška palica, zlepljena iz trikotnih klanih paličic
  2.      lépnica  -e ž (ẹ̑) 1. bot. gorska ali travniška rastlina z raznovrstno razrastjo in cveti različnih barv, Silene: brezstebelna lepnica; kimasta lepnica 2. zastar. lepenka: strešna lepnica
  3.      lepobeséden  -dna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: lepobeseden govornik / lepobeseden govor
  4.      lepobesédje  -a s (ẹ̑) knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: govornik pogosto zaide v lepobesedje
  5.      lepobesédnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: zgovoren lepobesednik
  6.      lepobesédnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: govorniška lepobesednost
  7.      lepočúten  -tna -o prid. (ū) knjiž. ki ima čut za lepoto: izobražen in lepočuten človek / lepočutno doživljanje
  8.      lepodúšniški  -a -o prid. () knjiž. ki ima harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: bil je lepodušniški meščanski izobraženec
  9.      lepolíčen  -čna -o prid. ( ) knjiž. ki ima lep obraz: lepolična deklica
  10.      lepopísnica  -e ž () nekdaj lepopisni zvezek: razdeliti lepopisnice
  11.      leporéčen  -čna -o prid. (ẹ̑) knjiž., ekspr. ki lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: leporečni frazerji / leporečno govorjenje
  12.      leporéčiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž., ekspr. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govoriti: zlaga verze in rad leporeči
  13.      leporéčje  -a s (ẹ̑) knjiž. 1. nav. ekspr. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: neprijetno mu je bilo govornikovo leporečje; leporečje o demokraciji in pravičnosti / pesnikovo leporečje se ni dotikalo človeških problemov 2. dober, izbrušen stil: veliki mojster leporečja
  14.      leporéčnik  -a m (ẹ̑) knjiž., ekspr. kdor lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: težko poslušam tega leporečnika
  15.      leporéčnost  -i ž (ẹ̑) knjiž., ekspr. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: za svojo leporečnostjo skriva pravo čud / leporečnost njegovih govorov
  16.      leposlóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na leposlovje: zbornik vsebuje tudi leposlovne tekste; brati leposlovne knjige / leposlovni jezik / leposlovna razpravica
  17.      lepôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lepega: a) njena lepota je že minila; opevati žensko lepoto; dekliška lepota; klasična, vzvišena lepota; ekspr. krhka lepota; lepota oči; domišljava zaradi svoje lepote b) lepota pisateljevega stila; lepota vaj na orodju; koliko lepote je v tem kipu c) duševna lepota; lepota značaja č) lepota morja; občudovati lepoto narave, gorskega sveta; lepota pomladi // kar je lepo: zdaj je spoznal, kaj je lepota; helenistični tip lepote; zakoni lepote; imeti čut za lepoto 2. tudi mn. lepa stvar: občudovati naravne lepote; ta načrt bi uničil lepote gorske doline; ekspr. katera ženska bo oblečena v to lepoto lepo obleko / ekspr. to dekle pa res ni kaka posebna lepota ni posebno lepa; star. zbrale so se lepote z vsega sveta lepotice; zastar. slika ni posebne lepote ni posebno lepa / star., kot nagovor kam greš, lepota moja 3. knjiž., v povedno-prislovni rabi izraža veliko prijetnost česa: tako je zdrav in močen, da ga je lepota videti ● star. zanemarjeni park mestu ni na lepoto v okras; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. bila je cvet lepote najlepša, zelo lepa
  18.      lepôten  -tna -o prid. (ó) 1. nanašajoč se na lepoto: lepotne prvine / to je žalilo njegov lepotni čut; lepotni ideal tistega časa; bradavice in druge lepotne napake; izdelek z lepotno napako; imeti stroga lepotna merila / knjiž. izvoliti lepotno kraljico miss; prirediti lepotno tekmovanje 2. ki je za lepšanje: lepotna sredstva / lepotni obliž; lepotna maska za obraz / lepotna kirurgija; napraviti lepotno operacijo / odpreti lepotni salon kozmetični salon 3. ki se goji za okras; okrasen: lepotni grm; lepotne rastline ● knjiž. postaviti se v lepotno pozo pozo, ki naj izraža lepotokozm. lepotna pika naravno ali umetno temno znamenje na licu ali na bradi; zal. lepotna izdaja izdaja na dražjem papirju, v boljši vezavi in boljši grafični opremi; luksuzna izdaja lepôtno prisl.: lepotno oblikovan; ta spomenik lepotno ni med pomembnejšimi glede na lepoto
  19.      lepotíca  -e ž (í) 1. zelo lepa ženska: njegova žena je lepotica; ekspr. lepotica ni, je pa privlačna / redko voliti lepotico Jadrana miss, lepotno kraljico // ekspr. kar je zelo lepo: kateri vrtnar je vzgojil to lepotico 2. zastar. lepotilno sredstvo, ličilo: na obrazu ima precej lepotice
  20.      lepotíčiti  -im nedov.) krasiti, lepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom: lepotičiti obraz, telo; sedela je pred ogledalom in se lepotičila; ženske se rade lepotičijo; lepotičiti si obraz // knjiž., ekspr. krasiti, lepšati sploh: rad je lepotičil svojo pisavo / lepotičiti govorjenje s tujkami
  21.      lepotílen  -lna -o prid. () s katerim se lepša obraz: uporabljati lepotilna sredstva / lepotilna krema / lepotilni salon kozmetični salon
  22.      lepotílo  -a s (í) sredstvo za lepšanje obraza: uporabljati lepotila; v sobi je dišalo po lepotilih; toaletna mizica z lepotili
  23.      lepôtnost  -i ž (ó) um. kar (naj) vzbudi vtis lepega: z resno lepotnostjo modelirani obrazi; cerkev, zgrajena v novi tehniki in njej ustrezajoči lepotnosti; lepotnost železobetona / umetnik se je v delu izogibal idealni lepotnosti lepoti
  24.      lepoúmen  -mna -o prid. (ú ū) knjiž. ki pozna, ljubi lepoto v umetnosti: izobražen in lepoumen človek / lepoumno govorjenje
  25.      lépra  -e ž (ẹ̑) knjiž. kronična nalezljiva bolezen, pri kateri se zlasti v koži obraza naredijo obsežne rane; gobavost: zboleti za lepro

   7.866 7.891 7.916 7.941 7.966 7.991 8.016 8.041 8.066 8.091  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA