Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (7.566-7.590)


  1.      kovíčiti  -im nedov. (í ȋ) teh. vezati s kovicami: kovičiti in variti / hladno z nesegretimi, vroče kovičiti z razbeljenimi kovicami kovíčen -a -o: varjene in kovičene konstrukcije ♪
  2.      kovína  -e ž (í) neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo: ulivati kovino; primesi v kovinah; prevleka iz kovine; industrija za predelavo kovin; les in kovine / barvaste ali neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; rdeča kovina baker; železne kovine železo in železove zlitine ♦ kem. kovina element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol; alkalijska kovina mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi neobstojen; korozija kovin; metal. gnesti kovine oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem; obdelovati kovino spreminjati obliko kovine z odrezovanjem; taniti kovino dajati kovini obliko tankih lističev; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona; čiste kovine brez kakršnihkoli primesi; lahke, težke kovine; mehke kovine z majhno trdoto; plemenite ali drage ali žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; redke kovine; lahko, težko taljive kovine; ugotavljati čistino kovine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah; min. samorodna kovina ♪
  3.      kovínarstvo  -a s (ȋ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem, obdelovanjem kovin: razvoj kovinarstva 2. veda o pridobivanju barvastih kovin: ima izpit iz kovinarstva ♪
  4.      kôza  -e stil. -é ž (ó) 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani ◊ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams ♪
  5.      kozák  -a m (á) 1. v carski Rusiji pripadnik vojaškega sloja prebivalcev nekdanjih mejnih krajin države: donski, zaporoški kozaki // pripadnik posebnih, zlasti konjeniških enot, sestavljenih iz teh ljudi: tabor kozakov 2. v ruskem okolju prebivalec nekdanjih mejnih krajin: kozaki razpravljajo o kolhozih ◊ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  6.      kozárček  -čka m (ȃ) manjšalnica od kozarec: razbiti kozarček / kozarček slivovke / kozarček je hitro izpil / povabim te na kozarček / kozarček vloženih gobic ∙ ekspr. zvrniti kozarček izpiti brez oddiha ♪
  7.      kozárec  -rca m (ȃ) 1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode // vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna // ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec 2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje ● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje ♪
  8.      kôzast  -a -o prid. (ó) redko kozav: kozast obraz // kozji: mož s kozasto brado ♪
  9.      kozàv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki ima brazgotine od prebolelih koz: kozav obraz / kozav človek 2. bolan za kozami: kozava živina ♪
  10.      kozávost  -i ž (á) značilnost kozavega: kozavost obraza ◊ agr. nabrekline, ki jih na rastlinah povzročajo nekateri zajedavci ♪
  11.      kozíca  -e ž (í) 1. okrogla nizka posoda za kuhanje, dušenje, praženje: cvreti v kozici; lonci in kozice // železna posoda na treh nogah za kuhanje: na ognjišču je stala kozica 2. obrt. vstavljeni del blaga v koraku pri hlačah, pod pazduho pri rokavih: vstaviti, všiti kozico; kozice pri rokavih ◊ čeb. priprava, na katero se odlaga satje ♪
  12.      kozičàv  -áva -o prid. (ȁ á) redko nekoliko kozav: kozičav obraz / kozičav mož ♪
  13.      kozíti se  -ím se nedov. (ȋ í) nar. primorsko glasno jeziti se, razburjati se: za vsako malenkost se kozi in togoti / dekleta se kozijo glasno se smejejo, režijo ♪
  14.      kozjebrád  in kozjebràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima kratko, koničasto brado: imel je zelo dolg, kozjebrad obraz / kozjebradi gospod ♪
  15.      kozmétika  -e ž (ẹ́) 1. lepšanje in nega kože, zlasti na obrazu, in las z uporabo ustreznih sredstev: s kozmetiko ima dosti opravka; veliko časa porabi s kozmetiko obraza // dejavnost, ki se ukvarja s tem: razvoj kozmetike / lasna kozmetika; dosežki v kozmetiki obraza 2. pog. kozmetična sredstva: uporablja kozmetiko; tovarna kozmetike ♪
  16.      kózmičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na kozmos, vesoljski: breztežno stanje v kozmičnem prostoru / kozmični faktorji, zakoni / kozmični izstrelki; kozmične rakete / kozmični poleti / kozmična lirika; je pesnik kozmične poezije ♦ astr. kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; fiz. kozmični žarki najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo; druga kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno območje zemlje; prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo; kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje; jur. kozmično pravo pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v vesolju // v zvezi kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: izstreliti kozmično ladjo; posadka kozmične ladje 2. publ., ekspr. zelo velik, ogromen: človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg; kozmične razdalje, razsežnosti ♪
  17.      kozmogoníja  -e ž (ȋ) veda o razvoju vesolja: ukvarjati se s kozmogonijo / mitične kozmogonije preprostih ljudstev ♪
  18.      kozmonávtika  -e ž (á) veda o poletih v vesolje: razvoj kozmonavtike ♪
  19.      kozmopolít  -a m (ȋ) 1. nav. slabš. pristaš kozmopolitizma: odtujil se je domovini in svojemu narodu ter postal nekakšen kozmopolit 2. kdor je široko, svetovno razgledan in zelo uglajen, svetovljan: je intelektualec in kozmopolit ◊ biol. rastlina ali žival, ki živi na kateremkoli področju zemlje ♪
  20.      kozmopolitízem  -zma m (ȋ) 1. nazor, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti: pesnikov prehod od kozmopolitizma k patriotizmu / kozmopolitizem stoikov / slabš. zaiti v hud buržoazni kozmopolitizem 2. široka, svetovna razgledanost in velika uglajenost, svetovljanstvo: presenetil jih je s svojim kozmopolitizmom ♪
  21.      kóža  -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje ♪
  22.      kracáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. 1. nerazločno, grdo pisati: učenci večkrat kracajo // sestavljati, pisati: kracati pismo 2. delati črte brez pravega namena; čečkati: otroci kracajo po zidovih ♪
  23.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
  24.      kraj  predl., star., z rodilnikom za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa; ob, zraven: hiša stoji kraj gozda; vrbe rastejo kraj potoka / pot pelje kraj njive // za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa: pokopati sina kraj očeta; primakniti stol kraj postelje / znositi plevel kraj njive na rob, na kraj ♪
  25.      krájec  -jca m (ȃ) 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec // star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune // čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika 5. redko delček, košček: krajec zemlje ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪

   7.441 7.466 7.491 7.516 7.541 7.566 7.591 7.616 7.641 7.666  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA