Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (4.101-4.125)


  1.      dínar  -ja m, pri označevanju vrednosti, cene dínar dinárja in dínarja (ȋ; ȋ ȃ, ȋ) denarna enota Jugoslavije in nekaterih drugih držav: tole stane dva dinarja in petdeset par; škoda znaša več milijonov dinarjev; za delo je plačal dvajset tisoč dinarjev; vstopnice so po pet dinarjev [5 din] / prizadevanja za stabilizacijo dinarja / novi, stari dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju 1 : 100 ♦ fin. devizni dinar računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju; obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju // kovanec v vrednosti te enote: dinarji so se žvenketaje razsuli po tleh; imaš dva dinarja? ● ekspr. nimam niti dinarja nimam popolnoma nič denarja; metati dinar odločiti se glede na to, na katero stran pada (dinarski) kovanec; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; publ. naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš ♪
  2.      dinástičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na dinaste ali dinastijo: njegov dinastični ponos; boji med velikimi fevdalnimi družinami za izoblikovanje dinastičnih teritorijev / s pesmijo je izrazil svoje dinastično čustvovanje ♪
  3.      dionízičen  -čna -o prid. (í) 1. ki je v čast boga Dioniza: dionizični praznik 2. knjiž. neumirjen, zanesen, razbrzdan: dionizičen človek; je dionizične narave / dionizična in apolinična glasba, umetnost ♪
  4.      dionízijski  -a -o prid. (í) knjiž. neumirjen, zanesen, razbrzdan: dionizijski tip človeka; dionizijsko razpoloženje / dionizijski ustvarjalni princip ♪
  5.      diplóma  -e ž (ọ̑) 1. dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli: dobiti diplomo; izdati, preklicati diplomo; univerzitetna diploma; diploma filozofske fakultete; slovesna podelitev diplom / doktorska, mojstrska diploma ∙ žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje 2. zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: delati diplomo; pripravljati se na diplomo / čestitati za diplomo 3. dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti: zmagovalcem so izročili diplome in darila; ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom; sadjarska diploma; diploma častnega meščana ◊ zgod. diploma srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti; oktobrska diploma listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji ♪
  6.      diplomátka  -e ž (ȃ) ženska oblika od diplomat: akreditirana diplomatka / ta ženska je vražja diplomatka ♪
  7.      diplomátski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diplomate ali diplomacijo: a) diplomatski predstavnik; imeti diplomatske stike s tujimi državami; živahna diplomatska dejavnost; rešiti spor po diplomatski poti; biti v diplomatski službi / francoščina je diplomatski jezik; diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi; diplomatska pošta pošta, ki je carina ne pregleduje; pren. diplomatska bitka za pozicije na afriškem kontinentu ♦ jur. diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov b) lani so nas odkrito napadali, zdaj pa so postali diplomatski; potrebna ji je bila vsa diplomatska spretnost diplomátsko prisl.: diplomatsko odstraniti nesporazum; tako diplomatsko ga je znal prepričati, da je popustil ♪
  8.      diplómen  -mna -o (ọ̑) pridevnik od diploma: diplomni obrazec ♪
  9.      dír  -a m (ȋ) hiter tek: pognati konja v dir; otrok se je spustil v dir pred njim; isker, nagel dir; konj teče v lahnem diru / jezditi v diru; peljati se v diru ∙ ekspr. otroci, mir, če ne, bo dir! nehajte razgrajati, sicer boste kaznovani ♦ vet. zelo hiter tek v skokih ♪
  10.      dirékten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt; direkten vpliv; pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev // ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved ● pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna ◊ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; astr. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu; biol. direktni prednik; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; jur. direktni davek davek od dohodkov in premoženja; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; lingv. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; strojn. črpalka na direktni pogon; šport. direktni udarec udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej diréktno prislov od direkten: direktno izraziti svoje mnenje; blago jim pošiljajo direktno iz tovarne // pog., ekspr. poudarja trditev: ob tem dogodku je direktno podivjal ◊ lingv. direktno prehodni glagol glagol s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku ♪
  11.      direktíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na direktivo: direktivni organ / direktiven članek; učni načrt je direktiven / direktivni posegi v gospodarstvo ♦ ekon. direktivni gospodarski plan plan, ki popolnoma predpisuje gospodarski razvoj ♪
  12.      diréktor 1 -ja m (ẹ́) uslužbenec, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: izvoliti direktorja; določiti, pog. postaviti koga za direktorja; gimnazijski direktor ravnatelj; direktor gostinskega podjetja upravnik; razpisati mesto direktorja; pomočnik direktorja / generalni direktor; komercialni, tehnični direktor; direktor radijskega programa ◊ film. direktor filma odgovorni organizacijski in finančni vodja pri snemanju posameznega filma; direktor fotografije filmski sodelavec, ki je odgovoren za kvaliteto posnetkov ♪
  13.      dirigírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del: dirigirati simfoničnemu orkestru; koncert bo dirigiral znan dirigent / dirigirati s širokimi gestami 2. voditi, usmerjati sploh: pedagoški vodja dirigira šolsko delo; dirigirati proizvodnjo; administrativno dirigirati gospodarsko organizacijo / v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone poslali, odpremili dirigíran -a -o: dirigirana trgovina; dirigirana umetnost; centralno dirigirano gospodarstvo ♦ voj. dirigirani izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju ♪
  14.      dis...  predpona v sestavljenkah 1. za izražanje a) nasprotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: disharmonija, diskvalificirati, dispariteta b) manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: diskontinuiteta 2. za izražanje deljenja in širjenja na različne strani: dislokacija ♪
  15.      disážio  -a m (ȃ) fin. razlika med nominalno in manjšo tržno vrednostjo deviz, vrednostnih papirjev ♪
  16.      disciplína  -e ž (ȋ) 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina; disciplina se krha, popusti; kršiti disciplino; utrditi disciplino; stroga, zavestna disciplina; delovna, poslovna disciplina; državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina; ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga / žarg. ta profesor nima discipline; pren. pesniška disciplina; ustvarjalna disciplina arhitekta; disciplina mišljenja; disciplina v oblikovanju snovi 2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja; v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline; naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle; filozofske, naravoslovne, športne discipline ♪
  17.      disciplínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disciplino: disciplinska pravila / disciplinski prekršek; disciplinska kazen; disciplinska odpoved delovnega razmerja; uvesti disciplinsko preiskavo ♦ jur. disciplinski center za mladoletnike zavod, kamor odda sodišče mladoletnega prestopnika za nekaj ur na dan ali za nekaj dni zaradi prevzgoje; disciplinsko sodišče posebno sodišče, ki razsoja o nerednostih in nediscipliniranosti uslužbencev, članov društva disciplínsko prisl.: delavec je bil disciplinsko kaznovan; za svoje delo je disciplinsko odgovoren; sam.: pog. prišel je v disciplinsko disciplinsko preiskavo ♪
  18.      diseminácija  -e ž (á) med. razširjenje bolezenskih klic po telesu ♪
  19.      disertácija  tudi dizertácija -e ž (á) znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova: delati, napisati disertacijo; disertacija s področja dialektologije / doktorska disertacija ♦ šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo ♪
  20.      disgustírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. vzbuditi v kom razočaranje, odpor, nerazpoloženje: njegovo vedenje me je zelo disgustiralo ♪
  21.      disimilácija  -e ž (á) biol. razstavljanje organskih snovi v celici, razgrajevanje: proces disimilacije; produkti disimilacije ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega, razlikovanje ♪
  22.      disimilírati  -am nedov. in dov. (ȋ) biol. razstavljati organske snovi v celici, razgrajevati ♪
  23.      disjunktíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disjunkcijo: disjunktivna sodba; disjunktivno vprašanje ♦ lingv. disjunktivni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega; ločilni števnik; disjunktivno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo; ločno priredje ♪
  24.      diskontinuíran  -a -o prid. (ȋ) knjiž. pretrgan, prekinjen, nepovezan: diskontinuiran razvoj; diskontinuirano delo ♪
  25.      diskontinuíranost  -i ž (ȋ) knjiž. pretrganost, prekinjenost, nepovezanost: diskontinuiranost razvoja ♪

   3.976 4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA