Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (20.166-20.190)


  1.      zmŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo // ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila // preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev // zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo zmŕznjen -a -o 1. deležnik od zmrzniti: pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen; meso je še zmrznjeno 2. ki ga rado zebe: biti zmrznjen; zmrznjena ženska; prisl.: držati se zmrznjeno; prim. zmrzel ♪
  2.      zmŕznjenost  -i ž (ȓ) 1. stanje zmrznjenega: zmrznjenost mesa, vode; stopnja zmrznjenosti 2. (velika) občutljivost za mraz: zaradi svoje zmrznjenosti se je toplo oblačil ♪
  3.      zmrzováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. spreminjati se v led: voda v koritu zmrzuje // ob spreminjanju vode v kaki snovi v led postajati trd: sneg, zemlja zmrzuje 2. zaradi mraza se uničevati: zelje na polju je zmrzovalo 3. brezoseb., ekspr. postajati zelo hladno, mrzlo: zunaj že zmrzuje; nocoj bo zmrzovalo 4. ekspr. postajati zelo mrzel, otrpel: kljub prestopanju so stražarju noge zmrzovale 5. ekspr. dalj časa čutiti hud mraz: vzemi si šal, da ne boš zmrzoval; že pol ure zmrzujem pred vrati zmrzujóč -a -e: lačni in zmrzujoči vojaki ♪
  4.      značáj  -a m (ȃ) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj // kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno ◊ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj ♪
  5.      značájen  -jna -o prid. (ȃ) 1. ki ravna v skladu s svojimi dobrimi načeli, normami, vrednotami: značajen človek; on je pošten in značajen / bodi tako značajen in priznaj svojo zmoto // ki izraža tako ravnanje: značajno mišljenje; to dejanje ni značajno 2. nanašajoč se na značaj; značajski: analizirati značajne lastnosti dramskih oseb; osebnostne in značajne posebnosti 3. zastar. pomemben: to je značajen dogodek; zanj je to zelo značajno / značajne poteze obraza značilne ♪
  6.      značájski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na značaj: značajske lastnosti, poteze / značajski tipi / značajska pokvarjenost, ekspr. iztirjenost; značajske napake ♦ lit. značajska komedija komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti značajev oseb; karakterna komedija značájsko prisl.: dramatik je osebe na kratko značajsko označil; to delo je fabulativno in značajsko zanimivo ♦ psih., psiht. značajsko motena oseba oseba z za okolje neprimernimi, nesprejemljivimi značajskimi potezami in vedenjskimi vzorci ♪
  7.      značílen  -lna -o prid., značílnejši (ȋ) 1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen 2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj 3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole; značilni presek stožca ◊ bot. značilna vrsta značilnica; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge značílno prisl.: mozaik se značilno svetlika; koža ima značilno rožnato barvo / v povedni rabi značilno zanj je, da glasno govori ♪
  8.      značílnost  -i ž (ȋ) lastnost značilnega: značilnost dobe se kaže v razmahu znanosti; humor je temeljna značilnost njegovih dram / etične, idejne značilnosti; kraška pokrajina z vsemi značilnostmi ♪
  9.      znáčnica  -e ž (ȃ) 1. biblio. beseda, besede, po katerih se razvrščajo listki v avtorskem katalogu: določiti značnico; abecedni red značnic / osebna značnica priimek in ime avtorja dela; stvarna značnica navadno prva beseda naslova anonimnega dela ali dela več kot treh avtorjev 2. knjiž. beseda, besedna zveza, ki je z vsebinskega stališča v kakem besedilu najpomembnejša; ključna beseda: izpisati značnice ♪
  10.      znájti se  znájdem se dov., znášel se znášla se (á) navadno s prislovnim določilom 1. nehote, po naključju priti kam, pojaviti se kje: znajti se na robu prepada; izvidnica se je znašla v sovražnikovem obroču; nenadoma se je znašel pred stražarjem; znajti se zunaj / po naključju sta se znašla v istem avtobusu // ekspr. priti kam, pojaviti se kje sploh: na zborovanju so se znašli najrazličnejši ljudje; ves premočen se je znašel v kuhinji; znajti se pred zaprtimi vrati / čez dva dni se je knjiga znašla na njegovi mizi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: znajti se v kočljivem, neprijetnem položaju; znajti se v precepu, stiski, zadregi, zagati; gospodarstvo se je znašlo v težavah; znajti se pred zahtevno nalogo, pred nerešljivim problemom / znajti se v pasti 2. izraža sposobnost osebka, da ugotovi, določi svoj položaj v prostoru: prvi hip se ni znašel, kje je; ker se v mestu slabo znajde, se je izgubil; v megli, temi se je težko znajti / v novem okolju so se že znašli; pren. v mojih zapiskih se ne bo nihče znašel 3. izraža sposobnost osebka, da najde ustrezno rešitev: fant je pameten, se bo že znašel; novinec se težko znajde; trgovec se je znašel in takoj razprodal zaloge; dobro, povsod, vedno se znajti / znajdi se (sam); znajdi se, kot veš in znaš / s svojim uglajenim vedenjem se znajde v vsaki družbi ● ekspr. nagrada se je znašla v pravih rokah nagrado je dobil ustrezen, primeren človek; ekspr. znajti se na cesti, pred vrati izgubiti službo ali stanovanje; ekspr. znajti se na stranskem tiru izgubiti vodilno vlogo, mesto; ekspr. spodrsnilo mu je in znašel se je na tleh, v vodi padel je na tla, v vodo; prim. iznajti ♪
  11.      znák  -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪
  12.      znákoven  in znakóven -vna -o prid. (ȃ; ọ̄) nanašajoč se na znak: znakovna podoba / znakovni sistemi / znakovno sporazumevanje gluhonemih ♦ lit. znakovna poezija poezija, ki se izraža predvsem z likovno podobo tiskarskih znakov in njihove razporeditve ♪
  13.      znamenít  -a -o prid., znamenítejši (ȋ) zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan: znamenit pisatelj, vojskovodja; znameniti Slovenci // zaradi izrednih, posebnih lastnosti splošno znan: znamenit muzej; znamenita letovišča / znamenit dogodek / to je bilo v znamenitem letu 1848; znamenito pismo / biti znamenit po lepoti znameníto 1. prislov od znamenit: znamenito odgovarjati 2. knjiž. izraža visoko stopnjo, mero: znamenito vplivati na dogodke; biti znamenito bistrega duha ♪
  14.      znamenítost  -i ž (ȋ) 1. znamenit predmet, pojav: mesto ima več znamenitosti; razkazati znamenitosti kraja, pokrajine / kulturne, naravne, turistične znamenitosti 2. lastnost, značilnost znamenitega: znamenitost dogodka / njegova znamenitost ga obvezuje v ravnanju ♪
  15.      známenje  -a s (á) 1. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko 4. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje ◊ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži ♪
  16.      známka  -e ž (ȃ) 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča 3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka avtomobila ● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov ◊ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; jur. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku ♪
  17.      známkarski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. filatelističen: znamkarsko društvo / znamkarska razstava ♪
  18.      znamováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. označevati: krožci na zemljevidu znamujejo mesta / njegov glas je znamoval notranjo napetost izražal, kazal ♪
  19.      znàn  in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje ● v mestu ni bil znan se ni spoznal ◊ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  20.      znánje  -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪
  21.      znánoneznàn  in znánoneznán -ána -o prid. (á-ȁ á-á; á-á) knjiž. skrivnosten: skušal se je približati temu znanoneznanemu obrazu ♪
  22.      znánost  -i ž (á) 1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti; financirati, podpirati znanost; metode, odkritja znanosti; ekspr. stoletje znanosti; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti // celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost 2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti; literarna, računalniška znanost; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti; teoretične, uporabne znanosti; znanost o kulturi, prihodnosti; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti // celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti 3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala 4. zastar. znanje: s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti ● ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo ♪
  23.      znánstven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na znanost: znanstvena metoda / znanstvena izdaja knjige; znanstvena raziskava, razprava / znanstveni jezik; doktor in drugi znanstveni naslovi / znanstvena ustanova / znanstveni delavec, svetnik / znanstvena natančnost / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti ♦ polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels znánstveno prisl.: znanstveno utemeljiti trditev ♪
  24.      znánstvenik  -a m (ȃ) kdor se ukvarja z znanostjo: razviti se v znanstvenika; odkritje, teorija znanstvenika / atomski znanstvenik; znanstvenik sociolog ♪
  25.      znánstvo  -a s (ȃ) 1. poznanstvo: gojiti, obnoviti znanstvo s kom; sklepati, začenjati nova znanstva; kratkotrajno, prisrčno znanstvo / star. po ločitvi je imel več znanstev površnih razmerij z več ženskami ∙ star. ima vplivna znanstva vplivne znance, prijatelje 2. zastar. znanost: podpirati znanstvo; ukvarjati se z znanstvom / mladina bi morala razpolagati z zadostnim strokovnim znanstvom znanjem ♪

   20.041 20.066 20.091 20.116 20.141 20.166 20.191 20.216 20.241 20.266  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA