Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (18.991-19.015)


  1.      zabávljanje  -a s (á) glagolnik od zabavljati: zabavljanje ga je razjezilo; glasno zabavljanje čez vlado ♪
  2.      zabavljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) zabavlja: zabavljiv človek / zabavljiv izraz v očeh posmehljiv, zbadljiv ∙ knjiž. Prešernovi zabavljivi napisi epigrami, puščice ♪
  3.      zabávnik  -a m (ȃ) 1. časopis, revija z zabavno, razvedrilno vsebino: bere samo stripe in zabavnike 2. knjiž. kdor zabava: bil je dober pevec in zabavnik občinstva ♪
  4.      zabebljáti  -ám [bǝb in beb] dov. (á ȃ) 1. nerazločno reči, povedati: v spanju je nekaj zabebljal 2. slabš. reči, povedati: kako čudovito, so zabebljali vsi hkrati ♪
  5.      zabentíti  -ím dov., zabéntil (ȋ í) ekspr. 1. hrupno izraziti jezo, zarobantiti: pogosto je zabentil nad sinom / ti, pazi se, je zabentil proti njemu 2. pridušiti se, zakleti: hudiča, da ni res, je zabentil ♪
  6.      zabetonírati  -am dov. (ȋ) 1. prekriti, zapolniti z betonom: zabetonirati poti med gredicami; zabetonirati razpoke / zabetonirati temelje 2. narediti stene, tla česa z betonom: zabetonirati gnojnično jamo; zabetonirati vodnjak 3. prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno: zabetonirati cevi 4. z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati: zabetonirati izhod / zabetonirati rov / zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo 5. pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del: v steno so zabetonirali cele skale 6. publ. narediti kaj trdno, nespremenljivo: zabetonirati svoja stališča ● publ. zabetonirati obdelovalne površine pozidati zabetoníran -a -o: stebri so že zabetonirani ♪
  7.      zabíčati  -am dov. (ȋ ȋ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izraziti zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: zabičal mu je, da mora molčati; otrokom je zabičal, naj zaklepajo vrata / zabičal jim je poslušnost / samo nobenega vpitja, jim je zabičal ♪
  8.      zabičeváti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: ni slišal, kaj mu zabičuje; zabičevali so nam, naj o vsem molčimo / zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost / zaklepaj vrata, ji je zabičeval ∙ ekspr. ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati si je dopovedoval, se je prepričeval ♪
  9.      zabíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde; zabijati žeblje v deske ♦ grad. zabijati pilote 2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami 3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto 4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval 5. slabš. zapravljati: še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal; večere zabija po gostilnah 6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal ♪
  10.      zabíti  -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti zabíti se 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti zabít -a -o 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata ∙ ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti ♪
  11.      zablebetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal zablebetáti se slabš. zareči se, zagovoriti se: nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal ♪
  12.      zabledéti  -ím dov., zablédi tudi zablêdi (ẹ́ í) star. obledeti: napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti zabledèl in zabledél -éla -o: zabledela slika ♪
  13.      zabléjati  -am dov. (ẹ̄) 1. oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: jagnje je zablejalo 2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim glasom: nerazločno nekaj zablejati ♪
  14.      zablestéti se  -ím se in zablestéti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze zablestéti vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo ♪
  15.      zableščáti se  -ím se tudi zableščáti -ím dov., zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) (á í) 1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu // močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce 2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze ♪
  16.      zablísk  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči 2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja; prvi zabliski zavesti ♪
  17.      zablískati  -am dov., tudi zabliskájte; tudi zabliskála (í) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik zabliska ∙ publ. otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali fotografirali so jih; ekspr. zabliskati z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: skozi veje (se) je zabliskala luč 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna (se) zabliskajo v soncu; oči (se) mu zabliskajo od jeze 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: v očeh (se) ji je zabliskala jeza zablískati se 1. brezoseb. oddati močno trenutno svetlobo pri razelektrenju ozračja: zabliskati se in zagrmeti; močno se je zabliskalo in začelo deževati 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zelo pozno se mu je zabliskalo, kaj se je zgodilo / učencu se je zabliskalo v glavi doumel, razumel je ♪
  18.      zablísniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik je zablisnil ∙ ekspr. zablisniti z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: na nebu (se) je zablisnil utrinek 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno (se) je zablisnilo v soncu 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: pod košatimi brki (se) mu zablisnejo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: na ustnicah (se) ji je zablisnil nasmešek zablísniti se ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: v trenutku se mu je zablisnilo, da je naredil napako / končno se mu je zablisnilo v glavi doumel, razumel je ♪
  19.      zábljati  -am nedov. (á) star. pozabljati: zabljati razočaranje; zabljati na obljube / zabljati bolečine ♪
  20.      zablóda  -e ž (ọ̑) 1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod 2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi ♪
  21.      zablóden  -dna -o prid. (ọ̑) knjiž., redko zmoten, zgrešen: zablodno dokazovanje ● knjiž., redko zablodna ženska razvratna, razuzdana ♪
  22.      zablodíti  in zablóditi -im dov., zablójen in zablóden (ȋ ọ́) 1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh; s pogledom so zablodili navzgor; pren. misli so mu zablodile drugam 2. knjiž. zaiti: če ne poznaš poti, lahko zablodiš; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel ♪
  23.      zabobljáti  -ám dov. (á ȃ) dati glasove kot voda pri močnem vretju: voda v kotličku je zabobljala ∙ ekspr. nekaj je zabobljal in umolknil sunkovito in nerazločno rekel, povedal ♪
  24.      zabòd  -ôda tudi -óda m (ȍ ó, ọ́) 1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod; globok zabod ♪
  25.      zabóga  medm. (ọ̑) ekspr. 1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila 2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat 3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že 4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi ♪

   18.866 18.891 18.916 18.941 18.966 18.991 19.016 19.041 19.066 19.091  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA