Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (18.066-18.090)


  1.      utékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. (nezaželeno) tekoč se odstranjevati od kod, iz česa: kri mu uteka, hitro ga obveži; voda uteka iz zajetja, skozi razpoko // odtekati: po nekaj dneh je voda začela utekati s poplavljenih polj ∙ ekspr. oči so mu same od sebe utekale k njej nehote jo je pogledoval; zavedal se je, kako življenje hitro uteka mineva 2. knjiž. uhajati, večkrat pobegniti: zaporniki utekajo; utekati iz šole, od staršev / mnogi delavci utekajo drugam odhajajo 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja delati, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: utekati motorje ♪
  2.      utelésiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju uteléšen -a -o 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo ♪
  3.      uteléšati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide 2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje 3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana // imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost ♪
  4.      utemeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu temelj, osnovo: utemeljevati nauk, pravo; idejno utemeljevati kaj 2. delati, da je kaj logično upravičeno: utemeljevati svoje zahteve; filozofsko, strokovno utemeljevati trditev // navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: začela je utemeljevati svoj sklep; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del 3. zastar. ustanavljati: mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani utemeljujóč -a -e: vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem ♪
  5.      utemeljíti  -ím dov., uteméljil (ȋ í) 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev // navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto utemeljèn -êna -o: utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno ♪
  6.      úterus  -a m (ȗ) anat. spolni organ, v katerem se razvija oplojeno jajčece do poroda; maternica: razvoj zarodka v uterusu ♪
  7.      utesnítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od utesniti: za povojni čas značilne stanovanjske utesnitve / rešiti se različnih utesnitev / utesnitev nekaterih družbenih dejavnosti ♪
  8.      utesníti  -ím dov., utésnil (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) tesno: podloga je suknjič utesnila / po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja zožijo; rov se proti koncu utesni / utesniti komu delovne prostore; knjižnico so začasno utesnili ji zmanjšali prostor // narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše: temno pohištvo je sobo zelo utesnilo 2. narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnila / mestno stanovanje otroka utesni; kulise so igralca utesnile / čevlji ne smejo preveč utesniti nog // narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: strogi predpisi so jih utesnili; gospodarsko, politično utesniti koga 3. narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: dom ga je utesnil; šola nekatere otroke utesni 4. narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: vojne so utesnile trgovino; utesniti načrte; utesniti vzgojo // knjiž. zmanjšati, skrčiti: utesniti svoje potrebe / utesniti komu osebno svobodo / svoje delovanje je utesnil na ozko področje omejil 5. povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: utesniti resničnost v meje izkustva / utesniti pesem v sonetno obliko ♦ jur. utesniti izvršbo omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve utesnjèn -êna -o: utesnjeni delovni prostori; dolina je utesnjena med strme hribe; povsod se je čutil utesnjenega ♪
  9.      utesnjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na utesnjevanje: utesnjevalna določba ♦ jur. utesnjevalna razlaga predpisa, zakona restriktivna razlaga ♪
  10.      utesnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj (bolj) tesno: omare so utesnjevale hodnik / dolino proti severu utesnjujejo strma pobočja; pot se je vedno bolj utesnjevala zoževala / utesnjevati komu bivalni prostor // delati, povzročati, da je kaj videti tesnejše: lesen strop je prostor utesnjeval 2. delati, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnjevala / nerodne kulise so igralce utesnjevale / čevlji ne smejo preveč utesnjevati nog // delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: natančni predpisi jih utesnjujejo / draginja je utesnjevala njihovo življenje 3. delati, povzročati, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: mesto ga utesnjuje; taka vzgoja je otroke utesnjevala 4. delati, povzročati, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: utesnjevati razvoj; s svojimi strogimi načeli so utesnjevali vzgojo // knjiž. zmanjševati, krčiti: utesnjevati komu pravice, svobodo 5. povzročati, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: pojma odgovornosti ne moremo utesnjevati samo na moralno odgovornost; gospodarskega razvoja ni mogoče utesnjevati v državne meje ♦ jur. utesnjevati služnosti izvrševati jih v nujno potrebnem obsegu utesnjujóč -a -e: utesnjujoč občutek; preveč utesnjujoča vzgoja; utesnjujoče okolje ♪
  11.      utešíti  -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto; utešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje utešèn -êna -o: njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje ♪
  12.      utéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na utež: utežna velikost / utežna ura / utežni (merski) sistem; utežna enota; utežna mera enota za merjenje mase / razmerje med utežnimi deli snovi v zmesi ♪
  13.      útica  -e ž (ú) manjšalnica od uta: zeleno pobarvana utica / spraviti voz pod utico / pasja utica; stražarska utica stražarnica ♪
  14.      utíhati  -am nedov. (ȋ) knjiž. 1. prenehavati biti slišen: njegov glas se je začel oddaljevati in utihati; šepetanje je vedno bolj utihalo 2. prenehavati oddajati glasove, šume: otroci so drug za drugim utihali; ptice v gozdu so utihale 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: veter utiha ♪
  15.      utíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. prenehati biti slišen: glasovi so utihnili / pogovor utihne 2. prenehati oddajati glasove, šume: dolgo je jokala, nato pa le utihnila; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil; vas je po deveti uri utihnila // prenehati govoriti: utihniti sredi stavka; segli so mu v besedo, da je moral utihniti 3. ekspr. prenehati objavljati literarna dela: po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila 4. postati manj intenziven, manj izrazit: veter je utihnil; ekspr. domotožje v njem ni hotelo utihniti ♪
  16.      utihováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. prenehavati biti slišen: glasovi v sobi so polagoma utihovali 2. prenehavati oddajati glasove, šume: pevci so začeli utihovati / glasbila so drugo za drugim utihovala 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: vihar utihuje ♪
  17.      utilitáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: utilitarni nazori; utilitarna usmeritev literature / utilitarna in tendenčna kritika; utilitarna poezija 2. uporabnosten, koristnosten: utilitarni nameni, razlogi / utilitarna naloga ♪
  18.      utilitarízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist: utilitarizem razsvetljencev; utilitarizem in hedonizem 2. (pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v človekovem delovanju: obsodili so utilitarizem v umetnosti; zaiti v utilitarizem ♪
  19.      utírjenost  -i ž (ȋ) stanje utirjenega: utirjenost vesoljske ladje / ekspr. za to obdobje razvoja je značilna dokončna utirjenost v izbiro poklica / ekspr. utirjenost mišljenja, vedenja ♪
  20.      utíšati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da postane kaj tiho, tišje: utišati glas, jok, stopinje; utišati pogovor / utišati motor, radijski sprejemnik / utišati otroke pomiriti // narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti: utišati koga z ostro besedo, s pestmi; hotel je spregovoriti, pa so ga utišali / ekspr. utišati politične nasprotnike onemogočiti / ekspr. utišati (si) vest 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: utišati bolečino, nemir; utišati svoja čustva; vihar se je utišal ● knjiž. utišati nerede pomiriti; ekspr. utišati si lakoto potešiti utíšati se postati tih, tišji: glasovi so se utišali; ploskanje v dvorani se je utišalo / proti polnoči se mesto utiša utíšan -a -o: utišan korak; utišana glasba, utišana želja ♪
  21.      utogotíti  -ím tudi utogôtiti -im dov., utogótil tudi utogôtil (ȋ í; ō ȏ) raztogotiti: prizadevali so si, da bi ga utogotili; utogotil se je in začel kričati ♪
  22.      utolažíti  in utolážiti -im, in utolážiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) potolažiti: naredili so vse, da bi jo utolažili; utolažiti otroka / utolažiti komu srce / utolažiti lakoto / utolažiti jezo, žalost / knjiž. komaj je utolažil razdraženo gospodinjo pomiril utolážen -a -o: utolažen otrok; utolaženo srce ♪
  23.      utoníti  utónem dov. (ȋ ọ́) 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito ♪
  24.      utópičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe 2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman ◊ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer utópično prisl.: utopično je misliti, da se bodo spremenili ♪
  25.      utopíja  -e ž (ȋ) 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj ♪

   17.941 17.966 17.991 18.016 18.041 18.066 18.091 18.116 18.141 18.166  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA