Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (18.041-18.065)


  1.      ústnička  -e ž (ȗ) manjšalnica od ustnica: obrazek z majhnim noskom in lepimi ustničkami ♪
  2.      ustópati se  -am se nedov. (ọ̄) postavljati se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: na široko se je ustopal na prag / ustopali so se predenj in mu čestitali ustópati zastar. odstopati: ustopati komu svoje pravice ♪
  3.      ustopíti se  in ustópiti se -im se dov. (ȋ ọ́ ọ̑) postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog; ustopiti se pred koga / nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj // neprimerno, neprevidno stopiti: konj se je ustopil in klecnil ustopíti in ustópiti zastar. odstopiti: ustopiti od svojih načel / ustopil mu je svojo dediščino ♪
  4.      ustranjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); lomiti: stolpce že ustranjujejo ♪
  5.      ustrelíti  -ím dov., ustrélil (ȋ í) 1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, puško; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro / ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti // ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce // s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko 2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi ● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega ustreljèn -êna -o: ustreljeni talci; ustreljena žival; bila je ustreljena v prsi ♪
  6.      ustrézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo // biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo 2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu // biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza 3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več 4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem ● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi ustrezajóč -a -e: ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari ♪
  7.      ustrézen  -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori ♪
  8.      ustréznica  -e ž (ẹ́) lingv. izraz z enakim pomenom v drugem jeziku: pripisati angleškim izrazom slovenske ustreznice ♪
  9.      ustréznik  -a m (ẹ́) 1. knjiž. kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom 2. lingv. jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu: najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik ♪
  10.      ustròj  -ôja m (ȍ ó) knjiž. 1. zgradba, sestava: geološki ustroj zemlje; ustroj kamnine, lesa, vlakna / organi različnih živalskih vrst so si podobni po ustroju; ustroj mišičja, živčevja / duševni in telesni ustroj človeka / jezikovni, stilni ustroj romana 2. ureditev: spremeniti ustroj družbe, gospodarstva, organizacije; ustroj šolstva ◊ žel. spodnji ustroj podlaga za zgornji ustroj železniške proge; zgornji ustroj tirnice, pragi in gramozna greda ♪
  11.      ustrojíti  -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje ● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje ∙ ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju ♪
  12.      ustváriti  -im dov. (á ā) 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti ● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase ustváriti si na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo ustvárjen -a -o 1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje 2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega ♪
  13.      ustvarjálčev  -a -o [u̯č tudi lč] (ȃ) pridevnik od ustvarjalec: raziskovati ustvarjalčev odnos do zunanjega sveta; ustvarjalčeva notranja razgibanost ♪
  14.      ustvárjanje  -a s (á) glagolnik od ustvarjati: ustvarjanje novih projektov / ustvarjanje dobička, dohodka / ustvarjanje družine / ustvarjanje umetniškega dela; izvirnost, pristnost v ustvarjanju / filmsko, glasbeno, gledališko, likovno, literarno ustvarjanje; svoboda umetniškega ustvarjanja; psihologija ustvarjanja / ustvarjanje razpoloženja ♪
  15.      ustvárjati  -am nedov. (á) 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe ∙ publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo // delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik // uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti ustvárjati si na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu ustvarjajóč -a -e: ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje ♪
  16.      usúšek  -ška m (ȗ) agr. izgubljanje vlage, vode, zlasti pri uskladiščenih živilih: usušek pri mleku, sadju, senu; izgube zaradi usuška // količina vlage, vode, ki se izgubi pri tem: usušek vina v sodu znaša tri do pet odstotkov na leto ♦ les. količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, za koliko se zaradi izgube vode les skrči ♪
  17.      usušíti  -ím dov., usúšil (ȋ í) 1. z odstranitvijo vode, vlage narediti suho: usušiti kruh za drobtine / deklica je usušila solzne oči 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: pri kartanju so ga usušili 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane suh, izčrpan: bolezen jo je usušila; trdo delo in slaba hrana sta jih hitro usušila ● ekspr. dva litra so ga usušili popili usušíti se zmanjšati svojo prostornino zaradi izgube vode, vlage: les se je precej usušil / vino v sodu se je usušilo ● pog. že do srede meseca se je popolnoma usušil je potrošil ves denar usušèn -êna -o: usušeni, izmučeni obrazi; usušeno sadje ♪
  18.      usvojíti  -ím dov., usvójil (ȋ í) knjiž. 1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil // začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo 2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti ● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati ◊ šol. usvojiti učno snov usvojèn -êna -o: nova metoda je že usvojena ♪
  19.      ušív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ima uši: otrok je že spet ušiv; ušiv potepuh / razkuževati ušivo perilo 2. ekspr. nepomemben, malovreden: brali so njegove ušive pesmi; za ušivo plačilo so garali v jami / kot psovka kaj boš ti, uš ušiva ♪
  20.      ušívec  -vca m (ȋ) nav. ekspr. 1. kdor ima uši: ušivcem so razdelili sredstvo za razuševanje 2. nepomemben, malovreden človek: ne izplača se jeziti zaradi takih ušivcev; zmerjali so jih z izdajalci in ušivci 3. nedorasel fant: jezilo ga je, da mora ubogati takega ušivca; zaletel se je v skuštranega ušivca ◊ bot. rastlina z dvoustnatimi rožnatimi, rumenimi ali rdečimi cveti, navadno v socvetju, Pedicularis ♪
  21.      utajíti  -ím dov., utájil (ȋ í) 1. uspeti v tajenju tega, česar je osebek obdolžen: utajiti tatvino, umor; utajil je, da jih je izdal 2. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: utajil je svoje odkritje; utajiti komu resnico / utajiti dolg / utajiti denar / utajiti davke ne dati ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov / utajiti nezakonskega otroka // narediti, da kdo česa ne more opaziti: poskušal je utajiti kašelj, smeh; ni mogla utajiti velikega razburjenja utajèn -êna -o: utajeni podatki; dvajset arov zemlje je bilo utajene ♦ fiz. utajena toplota latentna toplota ♪
  22.      utápljati  -am nedov. (ā) 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije utápljati se 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka ♪
  23.      utêči  utêčem dov., utêci utecíte; utékel utêkla (é) 1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa: obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda izteklo // odteči: voda je s poplavljenih področij kmalu utekla; povodenj se uteče 2. knjiž. uiti, pobegniti: ujetniki so utekli; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo // s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto // z dajalnikom uiti, izmakniti se: uteči sovražniku; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi ∙ smrti nihče ne uteče vsakdo mora umreti 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: uteči avtomobil, motor utêči se 1. začeti potekati redno, brez zastojev: delo se je v kratkem času uteklo; serijska proizvodnja se je že utekla / te oblike dela se morajo šele uteči 2. ekspr. zmanjšati se, izginiti: počakaj, da se mu jeza uteče; tudi huda žalost se sčasoma uteče utečèn -êna -o: utečen način občevanja, življenja; avtomobil je pravilno utečen; podjetje z utečeno proizvodnjo ♪
  24.      utegníti  in utégniti -em dov. in nedov. (ȋ ẹ́) z nedoločnikom 1. imeti možnost narediti kaj glede na razpoložljivi čas: samo zvečer utegne gledati televizijski program; zdaj se ne utegnem igrati s teboj / bral je, kadar je le utegnil; elipt. morda bom jutri bolj utegnil bom imel več časa 2. izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako govorjenje utegne imeti hude posledice; pri našem delu utegne to zelo koristiti 3. izraža domnevo, verjetnost: popoldne utegne deževati; ne pij več, utegne ti škoditi; predavanje utegne biti prav zanimivo / kakih sedemdeset let bi utegnil imeti ♪
  25.      utékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od utekati: utekanje vode skozi razpoke / utekanje vojakov na fronti je postajalo pogostnejše / pravilno utekanje motorja ♪

   17.916 17.941 17.966 17.991 18.016 18.041 18.066 18.091 18.116 18.141  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA