Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (17.866-17.890)


  1.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
  2.      umétnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na umetnost: umetnostne smeri; umetnostna dela / umetnostni čut, nazor / umetnostna vzgoja / umetnostni spomeniki; umetnostna galerija; umetnostna kritika, zgodovina ♦ šport. umetnostno drsanje drsanje, pri katerem se ocenjuje umetnostna in tehnična vrednost likov; um. umetnostna geografija ugotavljanje značilnosti umetnin določenega ozemlja ali geografske razširjenosti umetnostnih pojavov; umetnostna topografija opisovanje umetnostnih spomenikov na določenem ozemlju ♪
  3.      umétnostnozgodovínski  -a -o prid. (ẹ́-ȋ) nanašajoč se na umetnostno zgodovino: umetnostnozgodovinska razprava / umetnostnozgodovinska znanost ♪
  4.      umévati  -am nedov. (ẹ́) star. razumevati, dojemati: težko umeva zapletene stvari; počasi umevam, kaj to pomeni / mi umevamo svobodo drugače pojmujemo / umevati reveže biti jim naklonjen umevajóč -a -e: umevajoč pravice vsak po svoje, so se sprli; umevajoče občinstvo umévan -a -o: dolgo časa ni bil umevan; pravilno umevana vloga ♪
  5.      uméven  -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki se da razumeti, dojeti: umevna razlaga; navodila morajo biti vsem umevna; glede na razmere je tako ravnanje umevno / težko umeven jezik razumljiv / to je samo po sebi umevno umévno prisl.: umevno razlagati zapletene reči / v povedni rabi umevno je, da smo bili nagrade vsi veseli ♪
  6.      umíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od umikati: umikanje predmetov, da niso v napoto / umikanje pred sovražnikom / človekovo umikanje v svet sanj ♪
  7.      umíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo ● ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči umíkati se 1. premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: ves čas se je umikal mimoidočim; umikati se k steni, v kot b) da lahko kdo pride nanj: umikati se s stola na stol; umikati se starejšim v avtobusu / priklonil se je in se začel umikati skozi vrata; skupina se umika proti severu c) da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: sin se je umikal očetu; umikala se je družbi vrstnikov; umikal se mu je s poti // odhajati z določenim namenom sploh: najraje se umika v svojo sobo / ekspr. rad se umika v svoj svet 2. s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umikati se kroglam; spretno se umikati udarcem / umikati se vsem odgovornostim 3. prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: drug za drugim so se umikali s položajev // prenehavati biti dejaven na kakem področju: začel se je umikati iz javnega življenja / umikati se v privatnost 4. prenehavati biti, nahajati se na kaki površini: ledenik se umika; s tega področja se morje počasi umika; voda se je začela umikati // prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega: žalost se umika veselju / beseda se umika iz splošne rabe se rabi vse manj pogosto / ekspr. zima se hitro umika umikajóč -a -e: umikajoč pohištvo, je razbil šipo; umikajoča se vojska; sam.: umikajoči se so bili tarča sovražnika ♪
  8.      umíliti 1 -im dov. (ȋ) 1. narediti kaj bolj milo, blago: zavesa umili svetlobo / umiliti glas // narediti kaj manj ostro, negativno: umiliti sodbo 2. narediti, da se kaj pojavlja v manj izraziti obliki: umiliti pomanjkanje mesa z uvozom umíliti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: z leti se je umilila ♪
  9.      umírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
  10.      umiríti  -ím dov., umíril (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila umiríti se 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali umírjen -a -o 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno ♪
  11.      umírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umirjati gugalnico // delati, povzročati, da kaj poteka brez motenj: umirjati tek kolesa / umirjati dihanje 2. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: hlad ga je začel umirjati / lepa pesem nas umirja umírjati se 1. prenehavati se gibati, premikati: majajoča se veja se je začela umirjati / razburkano morje se umirja / utrip je postajal počasnejši, srce se je umirjalo 2. postajati miren: otrok se je počasi umirjal; na silo se umirjati / človek se z leti umirja / življenje se jima umirja / lokal se je že umirjal / stanje v državi se umirja 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: hrup v razredu se je umirjal; veter se že umirja / njena razburjenost se je umirjala ♪
  12.      umísliti si  -im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: umisliti si črto, krog; umislil si je svoj svet / dekle si je umislilo, da je Sneguljčica b) kar ne ustreza resnici: ker se mu ni dalo delati, si je umislil bolezen; umisliti si sovražnika / napad so si umislili oni 2. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: kdaj so si umislili ta običaj; umislil si je nekaj čudnega / umisliti si pameten izgovor 3. star. kupiti si, priskrbeti si: umislil si je novo orodje in nekaj živine ● star. kaj če si umisli in me spodi če se spomni; če se odloči umíšljen -a -o: umišljen dogodek; ustvaril si je svoj umišljeni svet; umišljena bolezen; umišljena črta; pogovarjal se je z umišljeno osebo; sam.: povest je umišljeno združila z resničnim ♪
  13.      umíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati a) kar v resničnosti ne obstaja: umišljati si strahove / umišlja si, da je kralj b) kar ne ustreza resnici: umišljati si bolezen / začel si je umišljati, da je sosed kriv njegove nesreče 2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: vsak dan si umišlja kaj novega / umišljati si izgovore 3. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: kaj si ta fant umišlja o sebi / umišlja si, da je dober kritik 4. star. misliti si, predstavljati si: nihče si ni umišljal, da bo vsega tako hitro konec; ni si umišljal, kako ga bodo sprejeli ● star. ne umišljaj si nemogočih stvari izmišljaj ♪
  14.      umišljáva  -e ž (ȃ) zastar. domišljija: bujna umišljava ga je skoraj pogubila / vdajati se praznim umišljavam sanjarijam, predstavam ♪
  15.      umíti  umíjem dov., umìl (í ȋ) 1. očistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umiti glavo, noge, roke; umiti bolniku obraz; umiti otroka; umiti koga po hrbtu; temeljito se umiti; lase si umije enkrat na teden; umiti si zobe / umiti se z milom; umiti se z mrzlo, toplo vodo; umiti se kakor mačka z zelo malo vode, po majhni površini; površno; pren., ekspr. pomladanski dež je umil nebo 2. pomiti: umiti posodo, tla / umiti avtomobil oprati ● ekspr. oče mu je umil glavo zelo ga je oštel; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno umít -a -o: umit obraz; jutro, nebo je bilo kot umito ♪
  16.      umiválnik  -a m (ȃ) večja plitva posoda za umivanje: umivalnik se je razbil; pomiti umivalnik; umivati se v umivalniku; plastičen, pločevinast, porcelanast umivalnik; umivalnik, bide in kopalna kad / prinesla je umivalnik tople vode ♪
  17.      umívati  -am nedov., tudi umivála (í) 1. čistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umivati bolnika; umivati otroku glavo, roke; umivati se z milom; navadno se umiva z mrzlo vodo; pogosto, temeljito se umivati; lase si umiva enkrat na teden; noče si umivati zob / ekspr.: droben dež mu umiva obraz mu pada po obrazu; roža se umiva v rosi jo pokriva rosa; umivati se s solzami jokati; žalovati ∙ roka roko umiva človek vrača zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umivati si roke (kot Pilat) ne sprejemati odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno 2. pomivati: umivati okna in vrata / umivati sadje prati ♪
  18.      umljív  -a -o prid., umljívejši (ȋ í) knjiž. razumljiv, jasen: umljiva razlaga; vse besede so mi umljive; zapleten, težko umljiv / sama po sebi umljiva stvar // razumljiv, logičen: taka reakcija je umljiva umljívo prisl.: zelo umljivo razlagati / v povedni rabi: umljivo je, da nekaterih ni; zdaj mi je vse umljivo / elipt. uspeha so bili veseli, umljivo ♪
  19.      umljívost  -i ž (í) knjiž. razumljivost, jasnost: težka umljivost besedila ♪
  20.      umoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor premišljuje, razmišlja, zlasti teoretično: hladen, trezen umovalec ♪
  21.      umovánje  -a s (ȃ) glagolnik od umovati: s takim umovanjem ni mogoče uspeti; umovanje o življenju in smrti / prazno, zanimivo umovanje ♪
  22.      umováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. premišljevati, razmišljati, zlasti teoretično: umoval je takole: čuti so varljivi, torej ne morejo biti zanesljivi glede resničnosti; umovati o smrti / začeli so umovati, kako naj stvar uresničijo premišljevati, razpravljati umujóč -a -e: umujoč človek ♪
  23.      umréti  umrèm tudi umŕjem stil. umrjèm dov., umŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati živeti: bolnik je umrl kmalu po operaciji; umrl je mlad; starši so mu umrli pred enim letom; umreti na potovanju, v prometni nesreči; umreti pod ruševinami; umreti doma, v bolnici; umreti v hudih bolečinah; umreti od lakote, mraza, starosti, strahu; umreti za kapjo, tuberkulozo; umreti zaradi pljučnice, raka; lahko, mirno umreti / umreti v bedi, samoti; v vojni je umrlo veliko ljudi / umreti junaške, naravne smrti / umreti za domovino / zaradi mraza so vse čebele umrle // ekspr. prenehati obstajati: ljubezen med njima je umrla; njuno prijateljstvo je umrlo / vsako upanje mi je umrlo prenehal sem upati; spomini v njej še niso umrli še se spominja / pesem je umrla nekje v daljavi zamrla ● oče je umrl brez oporoke ne da bi naredil oporoko; ekspr. zaradi onesnaženosti je reka umrla je prenehalo življenje v njej; ekspr. skoraj umrla je od smeha zelo se je smejala; če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba umŕl -a -o: poklonili so se umrlemu prijatelju; umrli spomini; umrla ljubezen ♪
  24.      umrtvênje  -a s (é) glagolnik od umrtviti: umrtvenje rok od mraza / umrtvenje kolena pred operacijo omrtvičenje ♪
  25.      umrtvíti  -ím dov., umŕtvil (ȋ í) 1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je umrtvil nos / zdravila so mu umrtvila bolečine v nogah 2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: spori so umrtvili delo v tovarni ♪

   17.741 17.766 17.791 17.816 17.841 17.866 17.891 17.916 17.941 17.966  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA