Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (16.866-16.890)


  1.      šklopotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) ekspr. 1. dajati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: pisalni stroji so spet šklopotali / ob potoku šklopota mlin klopota // šklopotajoč premikati se: tramvaji so šklopotali po ulicah / šklopotati s škornji po veži 2. dajati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: kaplje dežja šklopotajo po oknih / krogle sovražnikove strojnice so šklopotale po strehi 3. šklepetati: zobje so mu šklopotali od mraza šklopotajóč -a -e: šklopotajoči stroji ♪
  2.      škóda 1 -e ž (ọ́) 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti ♪
  3.      škóditi  -im nedov. in dov. (ọ̄ ọ̑) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: boji se, da bi mu jed škodila; vročina mi škodi; ta zdravila bolj škodijo kot koristijo / škoditi zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on ti ne more škoditi; s to odločitvijo si je samo škodil / ekspr. tako je pameten, da mu kar škodi / taki ukrepi škodijo gospodarstvu / škoditi slovesu, ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodilo, če bi se malo učil b) zadržano privolitev: pojdimo jest, pit. Ne bi škodilo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodilo, če bi malo delal, shujšal ♪
  4.      škodováti  -újem tudi škódovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: alkohol, mraz, vročina mu škoduje / zajedavci rastlini zelo škodujejo / kajenje škoduje zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on je na takem položaju, da ti lahko škoduje; s takim vedenjem škoduješ sebi in družini / to mu bo moralno, politično škodovalo / šalj. jeza škoduje lepoti; škodovati ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodovalo, če bi bolj pridno delal b) zadržano privolitev: kaj, če bi šla nekaj popit? Ne bi škodovalo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodovalo, če bi malo shujšal ♪
  5.      škofíja  -e ž (ȋ) 1. samostojna upravna enota katoliške cerkve: upravljati škofijo; v tej škofiji je okoli tisoč cerkev; sedež škofije ♦ rel. lavantinska škofija ki je imela do leta 1859 sedež v Št. Andražu, nato pa v Mariboru; sufraganska škofija škofija v odnosu do svoje metropolije // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: srečala sta se pred škofijo 2. gastr. škofovski kapi podoben zadnji del hrbta s trtico pri perutnini: obirati perutničke in škofijo / kurja škofija ♪
  6.      škóljčica  -e ž (ọ̑) školjkica: nabirati školjčice ♦ zool. školjčice sladkovodne praživali z migetalkami samo na spodnji strani telesa, Stylonychia ♪
  7.      škóljkarstvo  -a s (ọ̑) dejavnost školjkarjev: razvoj školjkarstva ♪
  8.      škólnik  -a m (ọ̑) nar. vzhodno učitelj: v razred je stopil novi školnik // organist: školnik je orglal ♪
  9.      škrábati  -am tudi -ljem nedov., tudi škrabála (á) nar. 1. škrabljati: na podstrešju škrabajo miši / škrabal je staro skorjo kruha glodal 2. praskati: škrabati koga po hrbtu / tekel je, da so ga veje škrabale po obrazu / kar naprej je nekaj škrabal pisal ● nar. krogle škrabajo zid krušijo ♪
  10.      škrabljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: na podstrešju so škrabljale miške; brezoseb. za omaro je kar naprej škrabljalo // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrabljajo; mačka škrablja po vratih // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: škrabljati z drobižem / vsi so bili tiho, le žlice so škrabljale 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škrablja dež; prijetno škrabljati // rahlo udarjati: dežne kaplje škrabljajo po strehi, šipi ● ekspr. počasi je škrabljala čokolado grizljala ♪
  11.      škrebljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: miš škreblja za omaro; brezoseb. ponoči je škrebljalo v bukvah // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrebljajo po cesti; pes škreblja po parketu // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: kaj škrebljaš; ne škrebljaj z drobižem / ključ škreblja v ključavnici; v žepu mu škrebljajo kovanci 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škreblja dež // rahlo udarjati: dežne kaplje škrebljajo po strehi ♪
  12.      škrepetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) redko šklepetati: zobje mu škrepetajo od mraza / zaloputnil je z vrati, da je ključavnica še nekaj časa škrepetala ♪
  13.      škrgoústka  -e ž (ȗ) zool. majhni ribi podobna žival z neizrazito glavo, ki živi na dnu plitvih morij, Branchiostoma lanceolatum ♪
  14.      škríp  medm. (ȋ) izraža kratek, visok glas pri trenju, drgnjenju: škrip, škrip, škrip, je bilo slišati s stopnic / škrip škrap ♪
  15.      škrípati  tudi škripáti -ljem in -am, in škrípati -ljem in -am nedov. (í á í; í) 1. zaradi trenja, drgnjenja dajati kratke, visoke glasove: da pod ne bi škripal, si je sezul čevlje; tako se premetava, da škriplje postelja; vrata, zavore neprijetno škripljejo / čevlji, podplati mu pri hoji škripljejo / pesek, sneg škriplje; brezoseb. sneg je bil tako trd, da je škripalo pod nogami // s trenjem, drgnjenjem povzročati kratke, visoke glasove: ne škriplji s peresom; med spanjem škriplje z zobmi / v travi so škripali murni 2. ekspr. škripajoč se premikati: star tramvaj je škripal po ozki ulici 3. slabš. igrati, zlasti na violino: škripal je vedno isto melodijo / škripati na violino 4. ekspr. ne potekati gladko, brez zastojev, težav: preskrba zadnje čase škriplje / v gradbeništvu že dalj časa škriplje so velike težave; v njunem zakonu nekaj škriplje zakonca se ne razumeta dobro 5. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: kar škripal je (z zobmi) od jeze, ogorčenja, zavisti ● ekspr. pozimi, ko je vse škripalo, so se volkovi večkrat približali vasi ko je bilo zelo mrzlo; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. vsaj molči, je škripal jezno govoril ◊ lov. divji petelin škriplje poje zaključni del svojega speva; brusi škripáje: dvigalo se je škripaje ustavilo škripajóč -a -e: škripajoč so se odprla vrata; škripajoče kolo ∙ ekspr. škripajoč mraz hud, velik ♪
  16.      škrlát  -a m (ȃ) 1. rdeča barva z vijoličastim ali oranžnim odtenkom: škrlat jutranje zarje; v obraz je rdeč kot škrlat 2. dragocena temno rdeča svilena tkanina: obleka, zavesa iz škrlata / obleči se v škrlat; kralj s krono in v škrlatu v škrlatnem oblačilu kot znamenju vladarske oblasti ◊ kem. rdeče rastlinsko ali sintetično barvilo za tekstilne izdelke ♪
  17.      škrláten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na škrlat: jesensko listje škrlatne barve; škrlatna večerna zarja; škrlatne satenaste zavese; biti škrlaten v obraz / škrlatno oblačilo ♦ bot. škrlatna lakota rastlina z vretenasto razvrščenimi listi in rdečimi cveti v socvetjih, Galium purpureum škrlátno prisl.: oblaki so škrlatno potemneli; škrlatno rdeč ♦ bot. škrlatno rdeča detelja rastlina z ozkimi in suličastimi nazobčanimi listi ter rdečimi cveti v valjastem socvetju, Trifolium rubens; škrlatno rdeča kukavica rastlina z rjavkasto škrlatnimi in temno pikastimi cveti v socvetju, Orchis purpurea ♪
  18.      škrlatéti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. 1. postajati temno rdeč: od stiska rok so mu prsti škrlateli / škrlatel je od jeze 2. temno rdeče se odražati, kazati: nebo je škrlatelo v zahajajočem soncu ♪
  19.      škrlatíti  -ím tudi škrlátiti -im nedov. (ȋ í; ā ȃ) knjiž. delati kaj temno rdeče: ogenj jim je škrlatil obraze škrlatíti se, tudi škrlátiti se knjiž. temno rdeče se odražati, kazati: nebo nad mestom se je škrlatilo ♪
  20.      škrób  -a m (ọ̑) 1. moki podobna bela snov iz krompirja, žita: dati v živilo škrob / tovarna škroba / lepilo iz škroba / krompirjev, pšenični, rižev škrob // ta snov kot sredstvo za doseganje večje trdote tkanine: zadnji vodi pri izpiranju dodati škrob 2. kem. ogljikov hidrat iz glukoze, ki nastaja v zelenih listih rastlin: razkrojiti škrob v enostavne sladkorje; velik odstotek škroba v žitu; škrob in celuloza / živalski škrob iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah ◊ bot. asimilacijski škrob ki nastaja v listih; rezervni škrob ki se nabira v semenih, plodovih, gomoljih ♪
  21.      škróben  -bna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na škrob: škrobno lepilo ◊ kem. škrobni sirup gosta prozorna tekočina, dobljena s kuhanjem škroba v razredčeni kislini; škrobni sladkor iz škroba pridobljena glukoza s primesmi ♪
  22.      škróbiti  -im nedov. (ọ̄) prepajati s škrobovo raztopino, da se doseže večja trdota tkanine: škrobiti ovratnike, prtičke škróbljen -a -o: škrobljeno perilo ♪
  23.      škróbov  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na škrob: škrobova snov; škrobova zrnca / škrobova raztopina; škrobovo lepilo ♪
  24.      škropílnica  -e [tudi u̯n] ž (ȋ) 1. priprava za škropljenje rastlin: škropiti s škropilnico / nahrbtna, ročna škropilnica; sadna, vrtna škropilnica 2. valjasta posoda z nastavkom za razdeljevanje tekočine v tanke curke: zalivati s škropilnico ♪
  25.      škropíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s kapljicami, curki tekočine močiti, vlažiti: škropiti vrtno trato, ulico; škropiti koga v obraz; škropiti komu čelo z vodo; škropiti se po prsih / ekspr. avtomobil je škropil mimoidoče / pri umivanju je škropil okoli sebe 2. nepreh. v kapljicah, curkih hitro razprševati se: avtomobil je drvel in blato je škropilo; brezoseb. tolkel je po vodi, da je škropilo na vse strani / ekspr. udarjal je po razbeljenem železu in iskre so škropile na vse strani letele 3. razprševati po čem tekočo snov, da se preprečijo bolezni, uničijo škodljivci: škropiti sadno drevje; škropiti krompir; škropiti proti plesni; škropiti z modro galico 4. brezoseb. v redkih kapljah deževati: zvečer je začelo škropiti / v osebni rabi ves dan je škropil dež 5. nar. kropiti: škropiti mrliča / škropiti z blagoslovljeno vodo ● ekspr. škropiti napadalce s kroglami streljati nanje škropèč -éča -e: govoril je, škropeč slino na vse strani škropljèn -êna -o: škropljeno drevje ♪

   16.741 16.766 16.791 16.816 16.841 16.866 16.891 16.916 16.941 16.966  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA