Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (16.016-16.040)


  1.      sòvrstník  -a m (ȍ-í) knjiž. vrstnik: družiti se s sovrstniki; zaostajati v razvoju za sovrstniki; želi si družbe sovrstnikov / štiriletni konj je premagal vse sovrstnike ♪
  2.      sòvzròk  -óka m (ȍ-ȍ ȍ-ọ́) vzrok v razmerju do drugega vzroka česa: pomanjkljiva prehrana v nosečnosti je lahko sovzrok za razvojne napake dojenčka ♪
  3.      sòzapórnik  -a m (ȍ-ọ̑) zapornik v razmerju do drugega zapornika: imeti tovariški odnos do sozapornikov ♪
  4.      sòzarótnik  -a m (ȍ-ọ̑) zarotnik v razmerju do drugega zarotnika v isti zaroti: kljub mučenju ni izdal sozarotnikov ♪
  5.      sòzemlján  in sòzemljàn -ána m (ȍ-ȃ; ȍ-ȁ ȍ-á) ekspr. sočlovek: čeprav ni bil izobražen, je znal dobro presoditi vsakega sozemljana ♪
  6.      soznáčen  -čna -o prid. (ȃ) lingv. istopomenski, sinonimen: soznačni izrazi; soznačne besede ● knjiž. ti signali niso soznačni nimajo istega pomena; publ. njegovo ime je bilo soznačno s pojmom genija bil je genij ♪
  7.      sozvánjati  -am nedov. (ā) knjiž., ekspr. ujemati se, skladati se: belina sten je sozvanjala s predmeti v sobi / v teh verzih sozvanjajo različni elementi skupaj skladno obstajajo ♪
  8.      sòzvenéti  -ím nedov. (ȍ-ẹ́ ȍ-í) 1. istočasno zveneti: struni sta sozveneli / najrazličnejši zvoki so sozveneli ♦ muz. na barvo zvoka vplivajo toni, ki sozvenijo z osnovnim tonom 2. knjiž. ujemati se, skladati se: obleka pri tem kipu sozveni s telesom; obe podobi stilno sozvenita 3. knjiž., ekspr. čustveno se odzivati: ta knjiga potrebuje bralca, ki je pripravljen sozveneti; njegova notranjost je pri tej glasbi sozvenela sòzvenèč -éča -e: sozveneči zvoki / sozveneči toni ♪
  9.      sòzvóčje  -a s (ȍ-ọ̑) 1. knjiž. glasovna ubranost, skladnost: med glasovi ni bilo sozvočja / sozvočje samoglasnikov in soglasnikov v pesmi // ubranost, skladnost sploh: barvno sozvočje; sozvočje med vsebino in obliko / hiša je bila v popolnem sozvočju z okolico 2. muz. istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord: blagoglasno, nenavadno sozvočje ♪
  10.      sòzvók  -a m (ȍ-ọ̑) knjiž. ubrani, skladni glasovi, zvoki: sozvoki koračnice na cesti ♦ muz. istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord ♪
  11.      sožálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sožalje: sožalna brzojavka; sožalno pismo / sožalni obisk / sožalni obrazi sočutni ♪
  12.      sožálje  -a s (ȃ) izraz sočutja komu ob smrti njemu bližnjega človeka: pokojnikovi družini so izrekli sožalje; izrazil mu je globoko, iskreno sožalje / knjiž. vzbudilo se mu je resnično sožalje sočutje / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje; v osmrtnicah: prosimo tihega sožalja; zahvaljujemo se za izraze sožalja ♪
  13.      sožítje  -a s (ȋ) skladni medsebojni odnosi: doseči sožitje med narodi; skrbeti za dobro sožitje v družini; zagotoviti kulturno sožitje stanovalcev / gospodarsko, politično sožitje; mednarodno sožitje / ekspr. sožitje različnih stilnih elementov v stavbi ♦ biol. pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za oba koristna ♪
  14.      spácij  -a m (á) tisk. manjša svinčena ploščica za večanje presledka med črkami, besedami pri ročnem stavljenju; razpiralo: vstaviti spacije ♪
  15.      spáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost spačenega: spačenost obraza / izogibal se je ljudi zaradi svoje spačenosti; telesna spačenost / ekspr. moralna spačenost pokvarjenost, izprijenost ♪
  16.      spáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: spačiti obraz, ustnice; spačiti se od bolečine, groze / ob teh besedah se je spačil s takimi gubami, potezami izrazil negativen, odklonilen odnos 2. nav. ekspr. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: spačiti sliko; v konveksnem zrcalu se je njena postava spačila // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: spačiti ime kraja; s tujkami in skovankami spačiti jezik; njegov priimek so spačili v čudno spako / s svojo razlago je pesem spačil 3. prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: njegovo izjavo so namenoma spačili; spačiti resnico 4. star. pokvariti, izpriditi: slaba družba ga je spačila / vse spači, česar se loti spáčen -a -o: spačen obraz; ves svet se mu zdi spačen; strmel je v spačene sence na zidu; govoril je v spačeni slovenščini; slika je spačena; duševno spačena bitja ♪
  17.      spádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa: pokrov spada k njegovi škatli; ta vrata ne spadajo k omari / v alpinistovo opremo spada tudi cepin / tudi raziskave spadajo v delovni proces // biti sestavni del sploh: to naselje spada že v drugo občino; Primorska že več desetletij spada k Jugoslaviji / vsi našteti učenci spadajo v isti razred / k posestvu spada tudi del gozda 2. imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: knjige spadajo na polico; predmeti, ki spadajo v muzej, naj se hranijo tam; smeti ne spadajo pred vrata / tako predavanje ne spada na kongres ni primerno za kongres / tak bolnik spada v bolnico naj se zdravi v bolnici; on ne spada v našo družbo ni primeren za našo družbo; otrok spada k materi naj živi pri materi 3. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: kit spada k sesalcem; ta pesnik spada med realiste / z oslabljenim pomenom: ona spada med moje najboljše prijateljice je ena mojih najboljših prijateljic; podpredsednik spada k predsednikovim sodelavcem je predsednikov sodelavec; telefon spada med najpomembnejša komunikacijska sredstva je eno najpomembnejših komunikacijskih sredstev ● tudi ta gozd spada k nam je naš; pog. ob tej uri spada otrok v posteljo bi moral že spati; te pokrajine spadajo pod skupno upravo imajo skupno upravo; ekspr. ta stroj spada že v muzej je zastarel; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; ekspr. ti ljudje ne spadajo skupaj niso taki, da bi lahko živeli, delali skupaj spadajóč -a -e: kraji, spadajoči v isto občino; k lokalu spadajoči prostori; stavba, spadajoča k hotelu ♪
  18.      spàh  spáha m (ȁ á) mesto, kjer so leseni deli, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni, povezani: premazati, zadelati spahe; med spahi se nabira umazanija; spahi okenskih okvirov; spahi med deskami, dogami // v prislovni rabi, v zvezi na spah izraža, da je kaj sestavljeno, povezano na tak način: polagati, stakniti deske na spah / prirezati letve na spah ◊ les. čelni, pravokotni, topi spah; spah na utor in pero ♪
  19.      spàk  spáka m (ȁ á) 1. v pravljicah majhnemu moškemu podobno bitje spačenega, nenaravnega videza: pripovedovali so mu o spakih in vilah; gleda grdo kot spak; graščak je bil hudoben kot sam spak / vodni spak 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: najrajši bi ga našeškal, a je spak tako priliznjen, da tega ne moreš; pipa mi nagaja, ne morem prižgati tega spaka 3. ekspr. neprijetnosti, težave: s kolenom je spak, ne morem ga upogniti 4. ekspr., v medmetni rabi izraža a) začudenje, presenečenje: ti spak, saj ste res vi; glej ga spaka, zdaj je pa še slabše b) prepričanost o čem: ni spak, da ga ne bi našli c) jezo, nejevoljo nad kom: da bi ga spak; ti spak ti ● zebe me kot spak(a) zelo ♪
  20.      spáka  -e ž (ā) 1. spačene, nenaravne poteze obraza: kaj pomeni ta spaka / delati spake / prijazen nasmeh se je umaknil strašni spaki; ustnice je potegnil v režečo spako; spaka začudenja na obrazu izraz // ekspr. spačen, nenaraven obraz: pogled na njegovo spako se ji upira 2. spačena, nenaravna prikazen: od vseh strani so se ji režale spake; zagledal je čudne spake; režiser je spremenil ljudi v odurne spake; iz lesa izrezljana spaka / ekspr. s tako spako ni mogoče živeti / kot psovka: poberi se, spaka; ti spaka ti; spaka peklenska 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa sobesedilo: ta spaka hoče vse vedeti; staro hišo so porušili in sezidali tole spako; to ni avtomobil, to je spaka 4. redko spaček: roditi spako; tele je bilo spaka z dvema glavama 5. nav. ekspr. izmaličena, spačena podoba česa: slovensko ime so spremenili v grdo spako; jezikovne, slogovne spake / človeška plemenitost se je spremenila v spako / duševna, moralna spaka ● otroci so mu kazali spake so se mu spakovali; redko natakniti si spako na obraz masko, krinko; ekspr. masker mu je tako spremenil spako, da ga ni nihče spoznal obraz; star. žejen je kot spaka zelo ♪
  21.      spákast  -a -o prid. (ā) ekspr. podoben spaki: spakast obraz / vse stvari so bile čudne, spakaste / kot psovka izgini, spaka spakasta ♪
  22.      spakedráti  -ám dov. (á ȃ) slabš. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je tako spakedral, da ga ni nihče razumel; spakedrati ime kraja ● ekspr. česar se je lotil, vse se mu je spakedralo zapletlo, pokvarilo spakedrán -a -o: govoriti spakedran jezik; spakedrana beseda ♪
  23.      spakováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: obrnil se je proti sošolcem in se spakoval; spakoval se je tako, da je dvigal desno stran ust // z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: učenci se mu spakujejo; spakovati se komu za hrbtom / ekspr. to si pa res dobro naredil, se je spakoval je zaničljivo govoril 2. ekspr. nenaravno, izumetničeno se vesti, govoriti, se oblačiti: vedi se dostojno, nikar se ne spakuj / spakovati se po nemško, v narečju; spakovati se po modi ● zastar. spakovati obraz pačiti; zastar. vsi so se spakovali nad njim zgražali spakováje se: spakovaje se je šel mimo spakujóč se -a -e: spakujoči se klovn ♪
  24.      spalíti  in spáliti -im, in spáliti -im dov. (ȋ á; á) star. sežgati: spaliti pisma / ob ognju si je spalil roke ožgal spáljen -a -o: od sonca spaljen obraz ♪
  25.      spálnik  -a m (ȃ) spalni vagon: voziti se v spalniku; vlak s spalniki; spalniki in ležalniki / za danes so vsi spalniki proti Beogradu razprodani ♪

   15.891 15.916 15.941 15.966 15.991 16.016 16.041 16.066 16.091 16.116  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA