Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (12.416-12.440)


  1.      poletúša  -e ž (ú) nav. mn., zool. glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae ♪
  2.      poležávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih ležati a) zaradi spanja, počitka: poležava, namesto da bi delal; celo dopoldne že poležava v senci / pes poležava okrog tropa b) zaradi bolezni: ko je poležavala, ji je soseda prinašala hrano ● knjiž. poležava z različnimi moškimi ima z njimi spolne odnose ♪
  3.      pólharski  -a -o [u̯h] prid. (ọ̑) nanašajoč se na polharje ali polharstvo: polharska razstava / polharska noč ♪
  4.      pólharstvo  -a [u̯h] s (ọ̑) dejavnost polharjev: v teh krajih je razširjeno polharstvo ♪
  5.      políca 2 -e ž (í) navadno v zvezi zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi: izdati polico; prošnja za razveljavitev police / nezgodna zavarovalna polica ♪
  6.      policéntričen  tudi policêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) knjiž. ki ima več enakovrednih, enako pomembnih središč z možnostjo samostojnega odločanja: policentrični razvoj gospodarstva ♪
  7.      policíja  -e ž (ȋ) 1. v nekaterih državah organ za javno in državno varnost: delovanje policije; uslužbenci policije / prometna policija ki nadzoruje in ureja cestni promet; tajna policija ki skrbi za državno varnost / državna policija ∙ ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala // pog. policisti: policija je aretirala osumljenca 2. pog. milica: obvestiti policijo / išče ga policija miličniki / odvedli so ga na policijo na postajo milice ◊ voj. vojaška policija vojaška enota, ki nadzoruje vojake zunaj vojašnice, ureja promet vojaških vozil ♪
  8.      polìč  in pôlič -íča m (ȉ í; ó í) 1. nekdaj prostorninska mera, približno 7,5 decilitra: prinesel mu je polič vina; polič moke / merili so s poličem in ne z litrom 2. nar. vrču podobna posoda: izprazniti polič; piti iz poliča ♪
  9.      polifoníja  -e ž (ȋ) muz. večglasje, v katerem se vsi glasovi ritmično in melodično samostojno razvijajo: vokalna polifonija ♪
  10.      poligón  -a m (ọ̑) 1. voj. kraj, prostor a) za vadbo v streljanju s težkim orožjem: oditi na poligon; vadba na poligonu / topniški poligon b) navadno s prilastkom za preizkušanje novega orožja, zlasti težkega: raketni poligon; poligon za vodene izstrelke / preizkusni poligon; pren., publ. ta dežela je poligon za preizkušanje moči velesil 2. geom. premočrtni lik s tremi ali več stranicami; mnogokotnik: narisati poligon / tangentni poligon ◊ geod. v določenem zaporedju medsebojno povezane poligonske točke; šport. kraj, prostor za vadbo, na katerem je v zaporedju postavljeno različno telovadno orodje ♪
  11.      polimórfen  -fna -o prid. (ọ̑) 1. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: polimorfni pojavi 2. mat. ki ima več vrednosti, pomenov, mnogoličen: polimorfna funkcija ◊ min. polimorfna snov snov, ki nastopa v več kristalnih oblikah, mnogolična snov ♪
  12.      polimorfízem  -zma m (ȋ) biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike, mnogoličnost: polimorfizem pri žuželkah ♦ min. pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah, mnogoličnost ♪
  13.      polinóm  -a m (ọ̑) mat. izraz, ki ima več členov, mnogočlenik: členi polinoma / ničla polinoma vrednost neodvisne spremenljivke, pri kateri je polinom enak nič ♪
  14.      pólinteligènt  -ênta in -énta [ou̯] m (ọ̑-ȅ ọ̑-é, ọ̑-ẹ́) kdor je z izobrazbo usposobljen za umsko manj zahtevno delo, polizobraženec: administratorke, nižji oficirji in drugi polinteligenti // ekspr. kdor je pomanjkljivo izobražen, premalo razgledan: ima sicer univerzo, vendar je kljub temu polinteligent ♪
  15.      polípen  -pna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na polipe: polipna oblika / polipni brst tvorba na telesu polipa, iz katere se razvije nov polip; polipna generacija nespolni rod ožigalkarjev ♪
  16.      polírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. les. z glajenjem in nanašanjem zaščitnih sredstev delati površino gladko, bleščečo, z izrazito teksturo: polirati les / polirati pohištvo 2. teh. s finim brušenjem, glajenjem delati površino zelo gladko: polirati kovino / polirati ročaj políran -a -o: obrisati polirano površino ♪
  17.      poliritmíja  -e ž (ȋ) muz. nastopanje dveh ali več različnih ritmov hkrati ♪
  18.      polístati  -am dov. (ȋ) krajši čas listati: polistati po prazni beležnici // na hitro, ne strnjeno prebrati, obračajoč liste: rad je polistal po novih knjigah, revijah / malo je polistal in že je našel zaželeni odlomek ♪
  19.      políti  -líjem dov. (í) 1. narediti, da pride tekočina na kaj, navadno iz posode: politi slamo z bencinom; politi tla / politi prt s črnilom; politi se z vrelo vodo; pren., knjiž. njegove navdušene besede so polili s posmehom ♦ gastr. pečene ribe politi z marinado // nehote spraviti navadno del tekočine iz posode: nesi previdno, da ne poliješ; politi juho, mleko; če je skodelica prepolna, se rado polije 2. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora; obliti: mrzel pot ga je polil (po hrbtu); zona ga je polila ob tej novici / polila jo je rdečica, star. kri zardela je; polile so jo solze začela je jokati ● te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale polít -a -o: z vodo polita tla ∙ stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno ♪
  20.      polítičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa ● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko ◊ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi polítično prisl.: politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv ♪
  21.      polítika  -e ž (í) 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / notranja politika // s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika izvršnega sveta; politika Zveze komunistov Jugoslavije / državna, občinska politika 2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: boj med laburistično in konservativno stranko v angleški politiki; opozicijska politika 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Jugoslavije // način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / blokovska politika; politika neuvrščenih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika // publ. določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike 5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko ● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko ◊ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 ♪
  22.      polítikum  -a m (í) knjiž., navadno v povedni rabi kar je odvisno od politike, političnih razmer: šola je bila pogostokrat politikum / učenje tujega jezika je pomemben politikum, v negativnem ali pozitivnem smislu ♪
  23.      polítiški  -a -o prid. (í) star. političen: proučiti politiške razmere; politiške težnje / politiške novice; politiško vprašanje / politiški list; politiško društvo ♪
  24.      politizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. vnašati politične elemente, vplive v kaj: politizirati šolo 2. nedov., nav. ekspr. govoriti, razpravljati o politiki, političnih vprašanjih: možje so sedeli in politizirali politizírati se začeti se ukvarjati s politiko: del mladine se je politiziral / društvo se je politiziralo ♪
  25.      politológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za politologijo: na razgovor so povabili uglednega politologa / diplomirani politolog ♪

   12.291 12.316 12.341 12.366 12.391 12.416 12.441 12.466 12.491 12.516  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA