Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (11.466-11.490)


  1.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  2.      oznáka  -e ž (ȃ) 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen // navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva ● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost ◊ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka ♪
  3.      oznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) knjiž. označiti, zaznamovati: oznamovati središča lukenj pred vrtanjem / to problematiko bi lahko oznamovali za izrazito meščansko ♪
  4.      oznaníti  in oznániti -im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto ● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo ♪
  5.      oznánjanje  -a s (á) glagolnik od oznanjati: oznanjanje razglasov / dovolj mu je bilo oznanjanja njihovih idej in naukov ♪
  6.      oznánjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt // razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote ♦ rel. oznanjati evangelij // pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga ♪
  7.      oznanjênje  -a s (é) v zvezah: rel. Gospodovo ali Marijino oznanjenje praznik 25. marca; um. Marijino oznanjenje motiv Marije in angela ♪
  8.      oznanjeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj razširja, uči: prvi oznanjevalci krščanstva, protestantizma / oznanjevalec revolucionarnih idej glasnik / ekspr. oznanjevalec vremena napovedovalec ♪
  9.      oznanjeválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) knjiž. ženska, ki kaj razširja, uči: oznanjevalka novih naukov // kar kaj naznanja, napoveduje: poteze na bolnikovem obrazu so bile oznanjevalke smrti / ekspr. danica, oznanjevalka dneva ♪
  10.      oznanjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto; oznanjevati vero // pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost oznanjujóč -a -e: mir oznanjujoče besede ♪
  11.      oznanováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. sporočati javnosti, razglašati: zvon oznanuje njegovo smrt // razširjati, učiti: oznanovati ideje, nauke ♪
  12.      ozóbek  -bka m (ọ̑) nar. ostanek grozda, s katerega so obrane jagode: prazen ozobek je vrgel čez latnik ♪
  13.      ozráčje  -a s (ȃ) 1. zračna plast, ki obdaja zemljo: raketa je ponesla satelit nad ozračje; plasti ozračja; prozornost, valovanje ozračja; sevanje, vlaga v ozračju // zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine: ozračje se je nenadoma ohladilo; razgreto, soparno, ekspr. težko ozračje; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu; pren. ozračje v dvorani je bilo napeto, ekspr. naelektreno ♦ meteor. labilno ozračje v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte 2. navadno s prilastkom kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: zna ustvarjati domače, prijetno ozračje; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje ∙ ekspr. začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil // kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: izčistiti ozračje javnega življenja; duhovno, kulturno, politično ozračje; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje // publ. razmere, okoliščine: zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno; politično razgibano ozračje ♪
  14.      ozvézdje  -a s (ẹ̑) astr. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi: ozvezdja živalskega kroga; največja zvezda v ozvezdju Lire // knjiž. skupina zvezd, zvezde sploh: komet je zasijal, nato pa za vedno izginil v neskončnem ozvezdju; pren., pesn. njune oči so bile novo, tisti trenutek odkrito ozvezdje ♪
  15.      ožalostíti  -ím dov., ožalóstil in ožalostíl; ožaloščèn (ȋ í) knjiž. razžalostiti, užalostiti: neposlušna mladina ga je ožalostila; nenadoma se je ožalostila ♪
  16.      ožaríti  -ím tudi ožáriti -im dov., ožáril (ȋ í; ā ȃ) 1. obdati z močno svetlobo: večerna zarja je ožarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ožarili vso okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ožaril obraz / ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje ožárjen -a -o in ožarjèn -êna -o: od veselja ožarjen obraz; ožarjene planine; ožarjeno nebo ♪
  17.      ožárjati  -am nedov. (á) 1. obdajati z močno svetlobo: večerno sonce je ožarjalo vrhove // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: luč je ožarjala obraze 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji ožarja obraz / vnuki ji ožarjajo starost ● ekspr. oče in mati, oba ga ožarjata z ljubeznijo ga ljubita ♪
  18.      ožemálnik  -a m (ȃ) priprava za ožemanje: nalila mu je čaja in postavila predenj ožemalnik z limono // priprava za ožemanje perila: razstavljeni so bili najnovejši pralniki in ožemalniki / centrifugalni ožemalnik ♪
  19.      ožémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s stiskanjem, vitjem odstranjevati tekočino iz česa: ožemati gobo, perilo / ožemati limono / ožemati ustnice z zobmi ∙ ekspr. zaman si je ožemal možgane, ni se mogel spomniti intenzivno razmišljal 2. ekspr. izčrpavati, slabiti: delo v rudniku jih ožema // izrabljati, izkoriščati: vse življenje se mu je pustil ožemati ♪
  20.      ožémček  -čka m (ẹ̑) etn. ožet, v kroglo oblikovan sir, v katerem so z vročim železom vrezani razni liki: obljubil ji je, da pride na planino po ožemček ♪
  21.      ožgáti  ožgèm dov., ožgál (á ȅ) 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je ožgal ostrešje / strela je ožgala drevo // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: ajdo je ožgala slana; sonce je ožgalo posevke 2. ekspr. opeči: sonce ga je pošteno ožgalo 3. odžgati: ožgati barvo z vrat ● ekspr. ožgal ga je z jeznim pogledom na hitro ga je jezno pogledal; ekspr. konja je z vso silo ožgal z bičem udaril ◊ agr. ožgati prašiča osmoditi ožgán -a -o: ožgan les; od sonca ožgan obraz ♦ vet. ožgano zobovje rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi ♪
  22.      ožíg  -a m (ȋ) 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi ♪
  23.      óžiti  -im nedov. (ọ̄ ọ̑) delati kaj (bolj) ozko, zoževati: z zasipanjem ožiti dolino; pot se je začela dvigati in ožiti / ožiti krilo, obleko / deblo se proti vrhu enakomerno oži / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice; pren. ožiti pojem ∙ ekspr. solze so mu ožile grlo zaradi solz, prizadetosti ni mogel govoriti // zmanjševati: ožiti razmik med dvema predmetoma / to obenem oži trg industrijskim izdelkom / ožiti možnosti za aktivnost, razvoj ♪
  24.      oživčeváti  -újem nedov. (á ȗ) med. povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje: oživčevati mišice, organe / živec, ki oživčuje žrelo in požiralnik ♪
  25.      oživéti  -ím dov., ožível (ẹ́ í) 1. postati (ponovno) živ: princeska v pravljici oživi / mrtvo oko spet oživi / spomladi narava oživi // začeti se gibati, premikati, kot da bi bil živ: lutke v njegovih rokah so oživele; sence na steni so oživele 2. postati živahen, dejaven: ob novici je vsa oživela; oživeti v pričakovanju dogodka / njen obraz je oživel // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: zvečer so ulice oživele; brezoseb. zunaj je naenkrat oživelo 3. ponovno se pojaviti, vzbuditi: v njem so oživeli spomini; sum je oživel v njegovi duši oživèl in oživél -éla -o: oživela narava ožívljen -a -o: v pričakovanju oživljen obraz; prisl.: fant je oživljeno nadaljeval ♪

   11.341 11.366 11.391 11.416 11.441 11.466 11.491 11.516 11.541 11.566  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA