Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (11.441-11.465)



  1.      ovíjati  -am nedov. (í) 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle // dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo ● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati ovíjati se star. oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope ovijajóč -a -e: divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo
  2.      ovínek  -nka m () 1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer: avtobus je pripeljal izza ovinka; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek šel je po daljši poti, ne naravnost / zvoziti ovinek / pog. rezati ovinek; ekspr. njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno na, v desno stran; pren., ekspr. srečno je prevozil vse ovinke v življenju 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito: govoriti, povedati brez ovinkov; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala 3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno: svoj cilj je dosegel po ovinkih; po ovinkih ga je izpraševala o dogodkih na vasi; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor ● ekspr. ognil se je je v velikem ovinku nikakor je ni hotel srečati; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja
  3.      ovínkarstvo  -a s () ekspr. prikrito, neodkrito, posredno govorjenje, ravnanje: dolgovezno ovinkarstvo; sovražil je hinavščino in ovinkarstvo
  4.      ovírati  -am nedov. ( ) 1. oteževati ali preprečevati gibanje, premikanje: preskočil je žico, ki ga je ovirala; skalo, ki jim je ovirala prehod, so s težavo odstranili / gruča ljudi na cesti je ovirala promet 2. povzročati, da se kako delo težje, počasneje opravlja: namesto da bi mu pomagal, ga je celo oviral; slabo vreme je tekmovalce zelo oviralo / ovirati načrt, rast, razvoj / knjiž. samo misel na mater ga je pri njegovi nameri ovirala zadrževala // povzročati neugodne, slabe občutke; motiti: njeno ravnanje ga ni oviralo, da je ne bi občudoval ovirajóč -a -e: ovirajoč ukrep; ovirajoče verige; sam.: hoditi skozi kaj ovirajočega ovíran -a -o: v rasti, vzgoji oviran otrok; oviran prehod, promet; ovirana iniciativnost
  5.      ovíti  ovíjem dov. (í) 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič ● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje ∙ ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdotobrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu
  6.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev
  7.      ovrednôtenje  -a s () glagolnik od ovrednotiti: estetsko ovrednotenje literarnega dela / razprava zasluži ovrednotenje kot znanstvena in leposlovna stvaritev
  8.      ovréti  ovrèm dov., ovŕl (ẹ́ ) knjiž. zadržati, zavreti: težko je ovreti njegovo jezo; to bo ovrlo razvoj; ovreti tok česa // preprečiti, onemogočiti: ovrli so jim odhod
  9.      ozádje  -a s () 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovalianat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
  10.      ozáriti  -im tudi ozaríti -ím dov., ozáril (ā ; í) knjiž. 1. obdati z močno svetlobo; ožariti: večerna zarja je ozarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ozarili okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje ozárjen -a -o tudi ozarjèn -êna -o: od veselja ozarjen obraz; ozarjeni vrhovi; s čustvi ozarjene besede
  11.      ozárjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. obdajati z močno svetlobo; ožarjati: sonce je ozarjalo pokrajino; nebo se že ozarja // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: plameni ozarjajo bližnje hiše 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: mir je ozarjal njen obraz / zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost
  12.      ozdráviti  -im dov.) 1. narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav: ozdraviti bolnika; pravi, da ga je žganje ozdravilo prehlada, od prehlada; v bolnici so jo čisto ozdravili; z operacijo ozdraviti; na svežem zraku se je hitro ozdravila / ta bolezen se ne da ozdraviti 2. nav. ekspr. povzročiti, da se kdo čustveno pomiri, umiri: njen razposajeni smeh ga je ozdravil / pesem mu je ozdravila dušo, srce 3. ekspr. izboljšati, popraviti: ozdraviti gospodarstvo, življenjske razmere / članek je nekoliko ozdravil javno mnenje ● ekspr. s šibo ozdraviti koga s kaznovanjem, tepenjem doseči, da se poboljša, popravi; ekspr. ozdraviti koga od namere pregovoriti, prepričati ga, da namero opusti; ekspr. ta novica ga bo ozdravila od potovanja ne bo več želel potovati ozdrávljen -a -o: ozdravljen bolnik; ozdravljeno srce
  13.      ozéba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od ozebsti: tak mraz povzroča ozebe / od ozebe rdeča lica
  14.      ozeblína  -e ž (í) vnetje kože, tkiva zaradi mraza: dobiti, preprečevati ozebline; otekline in ozebline / ozeblina na nogi ga je začela močno srbeti
  15.      ózek  ózka -o prid., óžji (ọ́) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz // ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka // ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost // ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov // publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne ◊ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji
  16.      ozémeljski  -a -o [mǝl] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ozemlje: ozemeljska razprostranjenost / ozemeljska nedotakljivost; ozemeljske zahteve
  17.      ozír  -a m () 1. kar vpliva na ravnanje, odločitve: gospodarski oziri take določbe niso dovoljevali; pri svojem ravnanju ni upošteval moralnih ozirov; pravni, socialni oziri / publ.: storiti kaj iz političnih ozirov razlogov; potovanje je odpadlo iz zdravstvenih ozirov zaradi bolezni // upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah: motijo ga njegovi oziri; ravnati brez ozirov; iz ozira na prijatelja ni povedal vse resnice; oziri na druge mu tega niso dopuščali / ekspr. ima ozire na vse strani; publ. njegove bolezni niso jemali, vzeli v ozir upoštevali 2. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem oziru ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem oziru mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem oziru ga ne prekaša v ničemer / v nekem oziru imaš prav deloma; to je v vsakem oziru upravičeno popolnoma, čisto 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z ozirom glede na: z ozirom na prej omenjena dejstva ni mogoča drugačna sodba; z ozirom na razvoj narodnega vprašanja delimo ta čas v dve razdobji ● publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; publ. ta primer je vreden posebnega ozira posebne obravnave
  18.      ozíroma  vez. () publ., v ločnem priredju 1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe in 2. za popravek ali dopolnitev prej povedanega: gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja; ekspr. ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči ali bolje rečeno; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog pravzaprav 3. ali 1 a, b: spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige
  19.      ózkost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost ozkega: ozkost prostora / nav. ekspr.: roman razkriva njihovo ozkost in hinavščino; moralna, nacionalna, politična ozkost; vsebinska ozkost revije
  20.      ozlovóljenost  -i ž (ọ̑) knjiž. nejevolja: radovednost se je spremenila v ozlovoljenost / z obraza se mu bere ozlovoljenost
  21.      ozlovóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. vznejevoljiti: te besede so ga ozlovoljile; ozlovoljil in razžalil jo je; kaj te je tako ozlovoljilo ozlovóljen -a -o: ozlovoljen obraz nejevoljen, jezen; ozlovoljen je zapustil družbo
  22.      ozmérjati  -am dov., tudi ozmerjájte; tudi ozmerjála (ẹ́) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: ozmerjal ga je in odpeljal domov; hudo, javno ozmerjati; ozmerjati koga kot psa zelo / samega sebe je ozmerjal z norcem ozmérjan -a -o: za to boš doma ozmerjan
  23.      oznáčba  -e ž () 1. glagolnik od označiti: izboljšati označbo cest; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe; označba glavnih oseb 2. oznaka: zamenjati označbe; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava ● knjiž. v vodiču je le kratka označba krajev opis, oris; knjiž. velika narodna zavest je osnovna označba tega časa značilnostmuz. dinamična označba za jakost izvajanja; interpretacijske ali izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del; šah. označba linij s črkami; vet. označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom
  24.      oznáčenje  -a s () označitev: pomanjkljivo označenje vozil / označenje oseb / označenje razpoloženja
  25.      označeváti  -újem nedov.) 1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna: po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek // tako sporočati, izražati kaj: vrstni red česa označevati s številkami / področja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami 2. izražati določeno vsebino: ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari poimenuje; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja pomenijo // biti značilen, tipičen za kaj: to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje; živahen temperament označuje vsak njen korak 3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti: označevati dobo, pesnika; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nauk so označevali kot zmoten; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko; označujejo ga za lenuha ● knjiž. svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti opisoval; publ. volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko kažejo, potrjujejo označujóč -a -e: označujoč položaj; sam.: filoz. označujoče čutno zaznavna stran znaka

   11.316 11.341 11.366 11.391 11.416 11.441 11.466 11.491 11.516 11.541  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA