Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (11.376-11.400)


  1.      osvobodítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osvoboditi: osvoboditev dežele izpod okupatorja; borci za osvoboditev domovine / narodna osvoboditev; Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije; Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije / obletnica osvoboditve iz taborišč / osvoboditev izpod tlačanstva; osvoboditev od odgovornosti / osvoboditev delavskega razreda ∙ že od osvoboditve nas ni obiskal od leta 1945; bilo je nekaj mesecev po osvoboditvi po 9. maju 1945 ♪
  2.      osvobodíti  -ím dov., osvobódil (ȋ í) 1. navadno z bojem narediti, povzročiti, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo: osvoboditi deželo, državo; partizani so osvobodili mesto / osvoboditi slovenski narod; ljudstvo se je osvobodilo / osvoboditi se izpod tuje oblasti // navadno z bojem povzročiti, da postane kdo prost, svoboden: osvoboditi talce, ujetnike / gospodar je osvobodil sužnja 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen a) kakega neprijetnega stanja: osvoboditi suženjstva, tlake / osvobodili so ga iz zapora izpustili so ga / osvoboditi koga plačevanja davkov oprostiti; denarna pomoč jo je osvobodila skrbi; publ. osvoboditi koga od odgovornosti oprostiti ga odgovornosti; s težavo se je osvobodil mučne obveznosti b) česa sploh: osvoboditi koga odvisnosti, vplivov okolja; pren. osvoboditi filozofijo dogem 3. knjiž. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve: branje knjige ga je osvobodilo / glasba ga je notranje osvobodila 4. zastar. rešiti, iztrgati: s težavo so ga osvobodili iz deroče reke; komaj se je osvobodila njegovega prijema ● ekspr. tatovi so ga osvobodili vsega denarja so mu ga vzeli, ukradli; publ. osvoboditi delavski razred narediti, povzročiti, da delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi osvobojèn -êna -o: človek, osvobojen mitov in dogem; osvobojeni talci; osvobojena dežela ∙ publ. osvobojeno delo delo, pri katerem delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov ♪
  3.      osvojítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od osvojiti: osvojitev dežele / upati na osvojitev prvega mesta / spominska osvojitev snovi; osvojitev proizvodnje strojnih delov 2. knjiž., redko kar je osvojeno: razširil je osvojitve svojega očeta ♪
  4.      ošáben  -bna -o prid., ošábnejši (á ā) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: ošaben človek; zaradi svoje lepote je bila zelo ošabna; ošaben je kot petelin na gnoju / ošaben obraz ● ekspr. zadaj se je dvigalo ošabno poslopje veliko, razkošno ošábno prisl.: ošabno se držati, govoriti, se vesti ♪
  5.      oščípati  -am tudi -ljem dov., tudi oščipála (í) 1. s ščipanjem vzdražiti ali povzročiti bolečino: vsega je oščipal 2. s ščipanjem odstraniti: oščipati jagode z grozda ♪
  6.      ošíbati  -am dov. (ȋ) 1. pretepsti s šibo: ošibali so jih do krvi 2. nav. ekspr. ostro, učinkovito nastopiti proti komu, zlasti v javnosti: ošibal je tiste, ki so to podpirali / ošibati koga javno, v časopisih / ošibati napake, razmere ♪
  7.      ošíliti  -im dov. (í ȋ) narediti ostro, koničasto: ošiliti konico, mino / ošilil je več kolov; ošiliti svinčnik ošíliti se ekspr. postati ožji, koničast: zaradi bolezni se ji je brada ošilila; nos se mu je še bolj ošilil ošíljen -a -o: ima droben, nekoliko ošiljen obraz; ošiljen svinčnik ∙ ekspr. vsi so imeli usta odprta in ušesa ošiljena so zelo pozorno poslušali ♪
  8.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah ♪
  9.      oškŕniti  -em dov., tudi oškrníla (ŕ) ekspr. 1. odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini: sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje / pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka / oškrnili so jih za staro pravico prikrajšali 2. odlomiti, odtrgati: oškrnil je kos lepo zapečenega kruha ♪
  10.      oštéti  oštéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: učitelj ošteje učenca; oštel ga je, češ da se potepa; ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tja oštét -a -o: ošteti učenci ♪
  11.      oštévati  -am nedov. (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: oštevati otroke; ošteval je sina, da je len; oštevali so ga, ker je razbil šipo; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil ♪
  12.      òštja  in òštija medm. (ȍ) nar. zahodno 1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali 2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja ♪
  13.      ošvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela ♪
  14.      ošvŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli ♪
  15.      otemnéti  -ím [tǝm] dov., otemnì in otèmni (ẹ́ í) 1. postati nekoliko temen: nebo je otemnelo // izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce otemni; zjutraj zvezde otemnijo niso več vidne 2. knjiž. postati manj izrazit: njegova slava je otemnela 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz mu je otemnel ● knjiž. vsa okna v vasi so otemnela v nobeni hiši več ne gori luč; knjiž. um mu je otemnel postal je duševno bolan otemnèl in otemnél -éla -o: srebro, otemnelo od starosti ♪
  16.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  17.      otéti  otmèm dov., otél; nam. otét in otèt (ẹ́ ȅ) star. 1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se / oteti ujetnike osvoboditi 2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje ∙ zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela otét -a -o: če bi ga prej operirali, bi bil otet ♪
  18.      otežíti  -ím dov., tudi otéži; otéžil (ȋ í) 1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet ♦ šport. otežiti gibalno vajo // narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj // narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čimbolj otežiti življenje 2. redko narediti kaj težje; obtežiti: vlaga je les močno otežila ● slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila otežèn -êna -o: zaradi razburkanega morja je bilo delo reševalcev zelo oteženo ♪
  19.      otežkóčati  -am nedov. (ọ́) oteževati, ovirati: pot mu je otežkočala visoka trava / neurejene razmere otežkočajo pouk ♪
  20.      otežkóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) otežiti, zavreti: snežni zameti so otežkočili promet / otežkočiti razumevanje z rabo tujk otežkóčen -a -o: promet je ponekod otežkočen; njihovo delo je bilo otežkočeno ♪
  21.      otípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem zaznati: v žepu je otipal nekaj trdega; videti, slišati in otipati / otipati s prsti, z roko // s tipanjem a) ugotoviti, najti: pravočasno je otipala kljuko in ušla b) spoznati: v temi je otipal materin obraz / slepec vsako stvar otipa / otipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce 2. tipajoč se dotakniti česa na več mestih: sadja ne bom jedel, ker si vsega otipal; otipal se je, če ima vse s seboj; pren., ekspr. radar otipa celotno ozemlje 3. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je otipal trebuh ● ekspr. senca je otipala ves prostor prešla čez ves prostor ♪
  22.      otipávati  -am nedov. (ȃ) 1. s tipanjem zaznavati: skrivaj je v žepu otipaval bankovec; gledati, okušati in otipavati // s tipanjem poskušati a) ugotoviti, najti: hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo b) spoznati: slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago 2. tipajoč se dotikati česa na več mestih: ne otipavaj sadja; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva; pren., ekspr. žaromet neprestano otipava taborišče 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je dolgo otipaval želodec 4. ekspr. previdno izpraševati, preizkušati: najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo ● ekspr. otipavati komu jetra s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ♪
  23.      otipljív  -a -o prid., otipljívejši (ȋ í) 1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen // ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo 2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva // prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv ● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren otipljívo prisl.: otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli ♪
  24.      otiráč  -a m (á) 1. knjiž., redko predpražnik: obrisati si čevlje v otirač 2. zastar. brisača: umivalnik in otirač ◊ etn. dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini ♪
  25.      otírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini: otirati pot s čela; solze si je otirala z dlanjo / otirati potno čelo // delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino; brisati: otirati oči z robcem; otirati si potni obraz z rokavom 2. knjiž. drgniti: otirati ozebline z mazilom; otirati si zaspane oči meti ● ekspr. otirati komu solze tolažiti ga; pomagati mu v nesreči otiráje: vzdihnil je, otiraje si pot s čela otirajóč -a -e: odšla je, otirajoč si solze ♪

   11.251 11.276 11.301 11.326 11.351 11.376 11.401 11.426 11.451 11.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA