Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (11.141-11.165)


  1.      oplakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: oplakovati posodo / oplakovati roke z razkužilom; hodili smo se oplakovat v potok 2. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: dež je oplakoval ceste / voda oplakuje strme bregove / otok oplakujejo valovi ♪
  2.      oplazíti  in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive ♪
  3.      opleníti  in opléniti -im dov. (ȋ ẹ́) izropati: oplenili so ladje z dragocenim tovorom ∙ napadalci so ga oplenili oropali oplenívši zastar.: oplenivši mesto, se je sovražnik umaknil oplénjen -a -o: oplenjena trgovina ♪
  4.      oplétati  -am nedov. (ẹ̑) 1. pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: opletati steklenice; pajek je opletal cvete s pajčevino // delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: opletati vrv okoli debla 2. rastoč pokrivati površino: zidove opleta stoletni bršljan; srobot se opleta čez skale // biti, obstajati okrog česa: lovorov venec mu opleta čelo 3. delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe: opletati z nogami, rokami; nesmiselno je opletal okrog sebe / vol opleta z repom; metulj je opletal s krilci // delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje: veter opleta z ohlapnim šotorom / natakar je opletal s prtičem 4. viseti in se neurejeno gibati: čutarica mu opleta ob stegnu / dolge kite ji opletajo po hrbtu / preširoka obleka opleta okrog nje; hlače mu opletajo okrog suhih nog 5. nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne namestitve: levo kolo je opletalo; močno, rahlo opletati / tovornjak opleta s prikolico / dojenčku glava še opleta 6. ekspr. opotekaje se hoditi: z zadnjimi močmi je opletala za njim; opleta po cesti kot pijan / najej se, saj komaj še opletaš hodiš // muditi se, zadrževati se: kaj tako dolgo opleta po hiši / pojdimo, kaj bi še opletali se obotavljali 7. ekspr. udarjati, tepsti: opletati koga z bičem; opletal je z gorjačo po hrbtih; dečki so se opletali z vejami ● star. imela je šest služabnic, ki so jo opletale česale, ji spletale lase; ekspr. zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov hodi; opletati z ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; slabš. v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo jo je omenjal, govoril o njej; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. ne dovolim, da bi opletali z menoj samovoljno, brezobzirno ravnali oplétati se ekspr. 1. hoditi, zadrževati se kje: pastir se je počasi opletal med živino; pren. sto misli se ji opleta po glavi 2. ukvarjati se, navadno s čim neprijetnim, težavnim: s tem delom se že dolgo opleta / pojdi, kaj bi se še opletal z njimi / opleta se in žene, da dovolj zasluži ● ekspr. noge se mi že opletajo od utrujenosti, slabosti že težko hodim; ekspr. to se ti bo še opletalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. vprašali so ga tako, da se ni mogel nič opletati izmikati opletajóč -a -e: nerodni, opletajoči koraki; hlače z opletajočimi hlačnicami ♪
  5.      opléti  oplévem dov., tudi oplevíte; oplél (ẹ́) 1. s puljenjem odstraniti plevel: okopati in opleti / opleti korenje / opleti grede; njivo je bilo treba pred žetvijo opleti / opleti travo na grobu; pren., ekspr. med njimi bom zasejal sovraštvo, ki ga ne bo nihče oplel 2. nepreh., pog., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti; opraviti: kot pevec si oplel / če bo videl, da se ga bojiš, si oplel; midva sva oplela; pri njej si oplel oplét -a -o: skrbno oplet vrt ♪
  6.      opljúskati  -am dov. (ȗ) s pljuskanjem zmočiti, politi: opljuskati mizo; opljuskati si obraz s hladno vodo / valovi so ju opljuskali, da sta bila zelo mokra ♪
  7.      opljúvati  -am in opljújem in opljuváti opljúvam in opljújem dov., opljuvál in opljúval (ú; á ú) s pljuvanjem v koga, kaj izraziti odklonilen, sovražen odnos: skočila je proti njemu in ga opljuvala; sliko so opljuvali in poteptali // ekspr. vzeti ugled, osramotiti: obsoditi in opljuvati človeka ni težko / opljuvati komu čast opljúvan in opljuván -a -o: biti opljuvan in ponižan ♪
  8.      ópna  -e ž (ọ̄) 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati: opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu // teh. na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki more nihati: opna v slušalki, zvočniku; kovinska opna 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: pronicanje plina skozi opno 3. knjiž. tapeta, stenska obloga: stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne ♪
  9.      opòj  -ôja m (ȍ ó) nav. ekspr. 1. kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: pijača je zanj opoj; blaženost opoja / v knjigah išče opoja; iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj; ljubezenski, zimski opoj // redko opojnost: opoj rož / opoj antične kulture 2. stanje čutnega in duševnega ugodja: opoj počasi izginja in spet se začenja vsakdanje življenje; vdajati se opoju; biti v opoju; to je storil v opoju svatovskega razpoloženja ♪
  10.      opókel  -kla -o [ǝu̯] prid. (ọ́) zastar. 1. razpokan: opokla gorska stena 2. grob, surov: opokle šale ♪
  11.      opólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: opolzki prizori v filmu; opolzka pripomba, šala / opolzki ljudje 2. redko spolzek, drsen: stopil je na opolzek kamen; opolzka pot ♪
  12.      opómba  -e ž (ọ̑) 1. krajše pojasnilo k tekstu: urednik je dodal nekaj opomb; razprava z opombami / obrobna opomba napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu; opomba pod črto napisana na koncu strani pod tekstom 2. star. opazka, pripomba: ta opomba ga je zelo prizadela; delati opombe; navesti nekaj načelnih opomb; bistroumne, šaljive opombe 3. zastar. spomin: napisati članek v opombo zaslužnemu možu ♪
  13.      opómbica  -e ž (ọ̑) ekspr. opazka, pripomba: pazil je, da ga ne bi razžalil s kako opombico ♪
  14.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪
  15.      opomínjati  -am nedov. (í) 1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina; opominjati učenca zaradi malomarnosti; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal // izražati željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg 2. raba peša opozarjati: učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost 3. star. pripominjati, omenjati: najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno 4. zastar. spominjati: ne bom te več opominjala tega; rad se je opominjal tistih dni opominjajóč -a -e: sam sebe opominjajoč; opominjajoče besede ♪
  16.      opómniti  -im dov. (ọ̑) 1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: učitelj ga je večkrat opomnil; opomniti koga zaradi nerednosti; opomnil ga je, ker je motil pouk; blago, ostro ga je opomnil // izraziti željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: opomnila ga je, naj tega ne dela več; že tretjič ga je opomnil, naj molči b) izpolni opuščeno obveznost: opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago; opomnil ga je, naj mu vrne denar 2. raba peša opozoriti: opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni 3. star. pripomniti, omeniti: hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil; tega takrat nisi opomnil 4. zastar. spomniti: opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina opómnjen -a -o: čeprav je bil večkrat opomnjen, ni prenehal lagati ♪
  17.      oponènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. nasprotnik, zlasti v razpravljanju: odgovoriti oponentu na njegovo vprašanje / bojevati se proti ideološkim oponentom ♪
  18.      oponíranje  -a s (ȋ) knjiž. nasprotovanje, ugovarjanje: njegovo oponiranje ga je razjezilo ♪
  19.      opóra  -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče ◊ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah ♪
  20.      oporêči  -rêčem dov., oporêci oporecíte; oporékel oporêkla (é) 1. z dajalnikom z besedami izraziti nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: vedno mu kaj oporeče / nobeni njegovi misli ni mogel oporeči; oporeči trditvi 2. star. preklicati, zanikati: oporeči svojo trditev; ker ni imel prič, je lahko vse oporekel ● redko ne morete mi oporeči, da zanemarjam delo očitati; star. dane besede ne morem oporeči obljubo moram izpolniti; kar sem rekel, ne bom oporekel ♪
  21.      oporéčnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: polemizirati z oporečniki ♪
  22.      oporéčništvo  -a s (ẹ̑) knjiž. oporekanje, ugovarjanje, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: politično, umetniško oporečništvo ♪
  23.      oporékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: sodelavci mu oporekajo; nihče mu ni oporekal; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal 2. publ. zanikovati, ne priznavati: oporekati veljavnost listine; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije 3. star. preklicevati, zanikovati: oporekati svojo prejšnjo trditev; s tem oporekam, kar sem rekel ● redko oporeka ji, da premalo dela očita; publ. temu predlogu ni kaj oporekati je dober, primeren; publ. ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba trditi, reči ♪
  24.      oporekoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: največ oporekovalcev je med mladimi ♪
  25.      opóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje ◊ biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo; grad. oporni lok; oporni zid; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji ♪

   11.016 11.041 11.066 11.091 11.116 11.141 11.166 11.191 11.216 11.241  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA