Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (11.116-11.140)


  1.      opékati  -am nedov. (ẹ̑) delati, da je kaj na površini pečeno: opekati meso ● zastar. po rjavem obrazu se je videlo, da je fanta dolgo opekalo sonce da je bil, se zadrževal na soncu ♪
  2.      opéniti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) zmočiti s peno: s pivom je openil brke opénjen -a -o: z milom openjen obraz; openjene ustnice ♪
  3.      operácija  -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem ◊ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo ♪
  4.      operacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na operacijo: a) operacijski instrumenti / operacijska dvorana, miza / operacijska rana b) operacijski načrt / operacijsko področje ◊ mat. operacijski znak; operacijsko raziskovanje panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode; voj. operacijske raziskave raziskave o potrebnem orožju in moštvu za preboj določene fronte ♪
  5.      operatêr  -ja m (ȇ) 1. zdravnik, ki operira: operater je svoje delo dobro opravil; je izvrsten operater; dela kot operater na kliniki 2. kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje: operater je moral projicirati film še enkrat; razpisati delovno mesto operaterja / filmski, radijski, tonski operater; operater snemalec; operater pri mehanografskem stroju ♪
  6.      operírati  -am nedov. (ȋ) 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti ♪
  7.      opérjenec  -nca m (ẹ̑) knjiž., ekspr. ptič: ob bregu reke so se zbrali razni operjenci ♪
  8.      opésniti  -im dov. (ẹ̑) knjiž. izraziti, prikazati v pesmi: ta motiv je opesnilo več pesnikov / Aškerc je opesnil Trubarja ♪
  9.      opéti  opôjem dov., opój opójte tudi opôj opôjte; opél (ẹ́ ó) knjiž. proslaviti v pesmi: opeti junaka; opeti pomlad // izraziti, prikazati v pesmi: opeti svojo bolečino, ljubezen ♪
  10.      opévati  -am nedov. (ẹ́) 1. slaviti v pesmi: pesnik opeva žrtve za svobodo; opevati pomlad; opevati ljubljeno ženo / pesem opeva njegovo junaštvo // izražati, prikazovati v pesmi: opevati dogodke iz vojne; opevati ljubezen, žalost / v filmu opevati trpljenje svoje domovine 2. ekspr. zelo hvaliti, slaviti: vse življenje ga opeva; toliko ga ni treba opevati, saj so drugi še boljši opévan -a -o: opevana ljubezen; opevana ženska; toliko opevano blago se je izkazalo za slabo ♪
  11.      ópica  -e ž (ọ̑) 1. umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami in z naprej obrnjenimi očmi: opice plezajo po drevju, trgajo sadeže; opice v živalskem vrtu; vreščanje opic; posnema druge kot opica; skače kakor opica / cirkuška, dresirana opica ♦ antr. opica človek pitekantropus; zool. ozkonose opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina; človeku podobne opice; širokonose opice s širokim nosnim pretinom, ki živijo v Južni Ameriki, Platyrrhina 2. slabš. kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega: ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno // človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je prava opica / kot psovka opica neumna ♪
  12.      ópičji  -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na opice: opičji mladič, samec / opičji kriki; opičja spretnost / njegove opičje kretnje; ekspr.: človek z opičjim obrazom; ima opičje čelo / ekspr. opičja ljubezen staršev do otrok nekritična ópičje prisl.: opičje posnemati druge; po opičje se spakovati, vesti ♪
  13.      opihováti  -újem nedov. (á ȗ) obdajati s premikajočim se zrakom: opihovati obraz s pahljačo; opihovati si prste // obdajati kaj s seboj: grebene opihuje mrzel veter ♪
  14.      opijániti  -im dov. (á ȃ) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: opijanili so jo, da so jo lažje ogoljufali; opijaniti z vinom // povzročiti pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanila / ta močni vonj ga je opijanil 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: strast po hitrosti ga je opijanila / opijaniti koga z lepimi besedami opijániti se s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postati pijan: vsako nedeljo se opijani ♪
  15.      opijánjati  -am nedov. (á) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: fantje so opijanjali dekleta; opijanjati z vinom // povzročati pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanjala / ta močni vonj me opijanja 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: uspeh ga opijanja / opijanjali so ga s pohvalami opijánjati se s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postajati pijan: opijanjati se z žganjem ♪
  16.      opíjati  -am nedov. (í) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: sam ni pil, druge je pa rad opijal; opijati s slivovko // redko povzročati pijanost, omotico: pijače, ki opijajo / ta snov v večjih količinah opija 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: ljubezen ga je vse bolj opijala / oblast, ki jo ima, ga opija opíjati se s pitjem alkoholne pijače postajati pijan: nikoli se ni opijal; do nezavesti se opijati ♪
  17.      ópijev  -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na opij: opijev učinek ♦ farm. opijeva tinktura rjava alkoholna raztopina opija; kem. opijev alkaloid ♪
  18.      opírati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) navadno v zvezi z na 1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo // delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz 2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič opírati se 1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj // biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico 2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje 3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti opiráje: sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico opirajóč -a -e: stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave ♪
  19.      opísati  in opisáti opíšem dov., opíšite (í á í) 1. z besedami predstaviti, prikazati kaj po zunanjih značilnostih: opisati človeka, dogodek, lego kraja; sam je opisal svoje življenje; nakratko, natančno opisati / opisati naloge, ki jih je treba opraviti; opisati potek dela 2. nav. 3. os., geom. gibajoč se, premikajoč se na določen način narediti: opisati elipso, krog; premica opiše plašč valja ∙ žoga je opisala (velik) lok je letela v (velikem) loku 3. star. pobarvati, poslikati: opisal je veliko pirhov; opisati si obraz opísan -a -o: opisana metoda ne ustreza več; njegove zasluge so opisane zelo natančno; površno opisan ♪
  20.      opísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opis: vprašanja zahtevajo opisni odgovor; opisna razlaga / njegove pesmi so preveč opisne ◊ geom. opisna geometrija geometrija, ki upodablja prostorske tvorbe v ravnini; lingv. opisni čas glagolska oblika, ki se tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno glagolsko obliko; opisni deležnik tvorni in trpni deležnik, s katerim se tvorijo opisni časi in nakloni; opisna slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami opísno prisl.: opisno prikazati ♪
  21.      opisméniti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. naučiti pisati in brati: država si prizadeva opismeniti vse nepismene / ekspr. najprej so pošteno opismenili učitelje izobrazili ♪
  22.      opisovánje  -a s (ȃ) glagolnik od opisovati: ne mara dolgega opisovanja; natančno, olepšano opisovanje; opisovanje dogodkov, razmer ♪
  23.      opíti  opíjem dov. (í) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: zvabili so ga v zidanico in opili // redko povzročiti pijanost, omotico: ta pijača opije / močna zdravila so ga opila 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: zmaga jih je opila / opiti koga z besedami opíti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je, da bi se opil; opiti se z žganjem opít -a -o: opit človek; bila je nekoliko opita; opit od lepote ♪
  24.      òpla  medm. (ȍ) pog. 1. izraža zavrnitev: opla, tako pa že ne boš govoril 2. izraža opravičilo: opla, res sem neroden ♪
  25.      oplakníti  in oplákniti -em dov. (ȋ á) z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja: krožnike je samo oplaknila; oplakniti kaj s čisto, mrzlo vodo / oplakniti roke z razkužilom; na hitro se je oplaknil v potoku ∙ ekspr. oplakniti si (suho) grlo kaj popiti ♪

   10.991 11.016 11.041 11.066 11.091 11.116 11.141 11.166 11.191 11.216  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA