Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (11.066-11.090)


  1.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste ♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki ♪
  2.      omršavéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati zelo suh, zelo shujšan: voli so ob slabi krmi kmalu omršaveli; ekspr. oče je od skrbi čisto omršavel omršavèl in omršavél -éla -o: omršavel obraz; omršavela živina ♪
  3.      omrtvéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati neobčutljiv, brezčuten: roke in noge so mu omrtvele; po injekciji so mu omrtvele mišice na obrazu; sedel je nepremično, kakor da je omrtvel / omrtveti od strahu // ekspr. postati manj dejaven, manj delaven: v zadnjih letih je popolnoma omrtvel omrtvèl in omrtvél -éla -o: omrtveli deli telesa ♪
  4.      omrtvíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je omrtvičil noge; z udarcem mu je omrtvičil roko ♦ med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov 2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: razmere so ga omrtvičile / beda je omrtvičila njegovo življenje; omrtvičiti voljo // ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni zameti so omrtvičili promet; omrtvičiti osvobodilno gibanje omrtvíčen -a -o: omrtvičen del telesa; bil je ves omrtvičen od strahu ♪
  5.      omrzíti  -ím dov., omŕzil (ȋ í) star. 1. z dajalnikom narediti, da postane kdo, kaj zoprn: hoteli so ga ogrditi in omrziti; učenje mu je šolo omrzilo; življenje doma se mu je omrzilo 2. (zelo) zasovražiti: po tem dogodku ga je omrzil; omrzil je svoj rojstni kraj omrzèn -êna -o tudi omržèn -êna -o osovražen: videl je svoje omrzene gospodarje ♪
  6.      omŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. 1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti: v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila 2. postati hladen, mrzel; ohladiti se: zajtrk je omrznil; spij kavo, da ne omrzne; pren. po tem dogodku ji je srce omrznilo ● ekspr. človek mora med ljudi, sicer omrzne postane nedružaben, samotarski; ekspr. omrznilo mu je stati tam praznih rok postalo zoprno, neprijetno omŕznjen -a -o: omrznjen krompir; omrznjene noge; prim. omrzel ♪
  7.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  8.      onakáziti  -im tudi onakazíti -ím dov., onakázil (ā ȃ; ȋ í) zastar. iznakaziti: eksplozija mu je onakazila obraz onakážen -a -o tudi onakažèn -êna -o: onakaženi prsti ♪
  9.      ôndu  prisl. (ȏ) zastar. tam: stopil je na grič ter se ondu naužil razgleda ♪
  10.      ondulácija  -e ž (á) kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi: preparati za ondulacijo ♦ friz. hladna ondulacija ki se napravi s kemičnimi sredstvi; trajna ondulacija po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; vodna ondulacija pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko ♪
  11.      ondulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) s toploto, kemičnimi sredstvi kodrati: frizerka jo ondulira / ondulirati lase ondulirajóč -a -e: biol. ondulirajoča membrana z rahlejšo citoplazmo obdan nitast izrastek, ki omogoča parazitom gibanje po krvi, sluzi ondulíran -a -o: ondulirani lasje ♪
  12.      onè  -éta s (ȅ ẹ́) slabš. izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: jaz da bi se odkrival pred takim onetom ♪
  13.      oné  zaim. neskl., mest., or. ed. m. in s. tudi oném (ẹ̄) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: aro mi je dal one, tisti mešetar; ali si res bil pri onem, pri padarju; glejte, manjka vam one — navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi v glavi se mi one ... megli; prim. onega ♪
  14.      onegá  zaim. neskl. (á) nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: saj veš, kaj je rekel onega; takale onega, pa se nosi kot grofična; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi kaj se boš onega, cmerila; prim. one ♪
  15.      onegáviti  -im nedov. (á ȃ) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: ves dan nekaj onegavi okoli hiše; gospodinja že onegavi po kuhinji; kaj se boš onegavil, kar z menoj pojdi; z avtom se onegavi okrog; zalotili so ga, da se onegavi z drugimi ženskami / kje pa tako dolgo onegavi je, se mudi, zadržuje; zaradi tega se ne bom onegavil se jezil, razburjal, prepiral ♪
  16.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  17.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  18.      onesposóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila; onesposobiti človeka za delo, gibanje; onesposobiti sovražnika za boj / publ. gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov // publ. povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije: partizani so onesposobili železniško progo; onesposobiti hiše za bivanje; plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo onesposóbljen -a -o: onesposobljen za delo, življenje; onesposobljena ladja ♪
  19.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  20.      ónile  -a- -o- zaim. (ọ̑) ekspr. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna: onile človek se mi zdi znan; stopimo v senco pod onole smreko ♪
  21.      ónkraj  prisl. (ọ̑) izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: onkraj je že pomlad, tu pa še zima; onkraj se svet spušča k reki / sekiri odgovarja z onkraj kladivo z one strani ∙ ekspr. je že onkraj mrtev ♪
  22.      ónkraj  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: onkraj ograje so nasajene astre / ponesli so našo pesem onkraj morja / ljudje z onkraj meje ∙ ekspr. upanje na srečo onkraj groba po smrti ♪
  23.      ónkrajen  tudi ónkrájen -jna -o prid. (ọ̑; ọ̑-ȃ) 1. knjiž., redko onstranski: onkrajni svet 2. star. drugi, nasproten: strel se razlega po skalovju onkrajnega brega ♪
  24.      onomástičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na onomastiko, imenosloven: onomastična razprava / onomastični problemi ♪
  25.      onomatopéjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na onomatopejo: onomatopejski izrazi ♦ lingv. onomatopejski medmeti ♪

   10.941 10.966 10.991 11.016 11.041 11.066 11.091 11.116 11.141 11.166  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA