Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

raz (11.041-11.065)


  1.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  2.      omémba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena // pripomba, opomba: to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb ♪
  3.      omencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) pomencati: omencala je predpasnik; omencati si oči ∙ omencal si je premražene roke zmencal ♦ agr. omencati proso ometi ♪
  4.      omeníti  in oméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: od takrat ga ni nikoli več omenila; ko sem mu jo omenil, se je razjezil / mimogrede, nakratko, posebej omeniti; ekspr. tega ni niti z besedico omenila / na tem mestu naj omenimo rudišča, zastar. rudišč / v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime navedel 2. navadno z odvisnim stavkom nakratko reči, povedati: omenili smo že, kako živijo oménjen -a -o: tako piše v omenjenem članku; omenjeno nedeljo ni nihče igral / v povedni rabi naj bo omenjeno še to, da so na koncu izgubili ♪
  5.      omèt  -éta m (ȅ ẹ́) na zid enakomerno nanesena malta: omet se kruši, odpada, poka; odstraniti, zgladiti omet; napeljava je pod ometom; omet je še svež / brizgani omet; notranji, stenski, stropni, zunanji omet ♦ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet; grad. fini omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene; grobi omet iz debelejšega peska; prani omet iz pranega umetnega kamna ♪
  6.      omíka  -e ž (ȋ) knjiž. 1. kultura: širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / čovek brez omike; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko 2. izobrazba, vzgoja: gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva ♪
  7.      omíkanec  -nca m (ȋ) knjiž. 1. redko kulturen človek: divjaki in omikanci 2. izobraženec: bil je prvi omikanec iz te vasi ♪
  8.      omíkanost  -i ž (ȋ) knjiž. 1. kulturnost: to dokazuje njegovo visoko omikanost / omikanost naroda / redko omikanost stila izdelanost, izoblikovanost 2. izobrazba: pridobiti si omikanost z lastno pridnostjo ♪
  9.      omíkati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. razviti, kultivirati: omikati jezik 2. izobraziti, vzgojiti: knjige so ga omikale; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati omíkan -a -o 1. deležnik od omikati: jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen; biti omikan v nemških šolah 2. star. ki ima izobrazbo; izobražen: učitelj je bil edini omikani človek v vasi / biti pesniško omikan ♪
  10.      omíliti  -im dov. (ȋ) 1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis // narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa // narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje 2. narediti, da se kaj pojavlja a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala 3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila omíljen -a -o: omiljena oblika romantike; to je omiljena snov njihovih pogovorov ♪
  11.      omiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj milo, blago: nasmeh mu je omiljeval obraz / omiljevati ukrepe // delati kaj manj boleče, manj neprijetno: ta zavest ji je omiljevala slovo // delati kaj manj ostro, negativno: omiljevati prvotne izjave, trditve 2. delati, da se kaj pojavlja a) v manj visoki stopnji: omiljevati dajatve b) v manj izraziti obliki: omiljevati protislovja 3. star. priljubljati, prikupljati: te lastnosti so ga povsod omiljevale ♪
  12.      omíšljati si  -am si nedov. (í) 1. ekspr. kupovati si, priskrbovati si: vedno si omišlja obleke po zadnji modi; omišljal si je čedalje več parcel / za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice začele nositi 2. knjiž., redko raziskovati, proučevati: objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal ♪
  13.      omízje  -a s (ȋ) 1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo: omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr. ideje Zoisovega omizja družbe, kroga 2. ekspr. večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi: družba ima svoje omizje; prazno omizje / vstati izza omizja ♪
  14.      omladíti  -ím dov., omládil (ȋ í) star. pomladiti: s kopelmi omladiti telo / vino je starca omladilo omladíti se pomladiti se: drevje se je spomladi omladilo ● star. hruške so se omladile in postale sladke so postale godne; star. luna se je omladila nastopil je prvi krajec ◊ agr. omladiti lan izgoditi omlajèn -êna -o: imeti omlajen obraz ♪
  15.      omléda  -e ž (ẹ̑) knjiž., ekspr. čustveno, a vsebinsko prazno literarno, glasbeno delo: kako je bilo mogoče, da so uprizorili tako omledo ♪
  16.      omléden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nav. ekspr. 1. brezokusen, neokusen: brez začimb je jed omledna // zelo, neprijetno sladek: omledna pijača / omleden okus 2. čustven, a vsebinsko prazen: omledne pesmice za otroke; omledno vzdihovanje / omleden pesnik omlédno prisl.: omledno govoriti ♪
  17.      omléta  -e ž (ẹ̑) jed iz jajc, malo sladkorja in moke z različnimi nadevi: peči omlete / gnjatna, skutina omleta ♪
  18.      ómnibus  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu: peljati se z omnibusom; dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah; omnibus s konjsko vprego 2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kar je iz različnih sestavin, za različne namene: njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus // z rodilnikom skupek raznovrstnih stvari: ta igra je omnibus žanrskih prizorov ◊ film. filmski omnibus film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov; gled. dramski omnibus dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del; neskl. pril.: omnibus film, revija ♪
  19.      omogóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) narediti, povzročiti, da je kaj mogoče: znanje mu je omogočilo uspešno delo; omogočiti nastop, rast, razvoj, šolanje; gradnjo so omogočili z mednarodnimi krediti omogóčen -a -o: omogočen je vpis na univerzo ♪
  20.      omòt  -óta m (ȍ ọ́) knjiž. 1. ovoj, ovitek: omot se je raztrgal; papirnati omot; omot iz polivinila 2. redko kuverta: dati vizitko v omot; napisati naslov na omot 3. paket, zavoj: poslati omot po pošti; prenašati težke omote ♪
  21.      omotíti  in omótiti -im dov. (ȋ ọ́) knjiž. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet ∙ ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala 2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi omóten stil. omóčen -a -o: omoten od dima, pijače ♪
  22.      omožátiti se  -im se dov. (á ȃ) ekspr. postati možat, dorasel: dozorel je in se omožatil / obraz se mu je precej omožatil ♪
  23.      omožênka  -e ž (é) ekspr. poročena ženska: ima razmerje z omoženko; samske in omoženke ♪
  24.      omračítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od omračiti: omračitev obraza / omračitev uma ♪
  25.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪

   10.916 10.941 10.966 10.991 11.016 11.041 11.066 11.091 11.116 11.141  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA