Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ravnomočen (4)

1.      pravnomôčen  -čna -o prid. (ó) jur. ki ga ni mogoče več izpodbijati s pritožbo: pravnomočna odločba; sodba je postala pravnomočna ♪
2.      polnomôčen  -čna -o [u̯n] prid. (ó) nestrok. pravnomočen: polnomočna odločba ♪
3.      pravno...  ali právno... prvi del zloženk (ā) nanašajoč se na praven: pravnomočen, pravnoprimerjalen, pravnozgodovinski ♪
4.      pravomôčen  -čna -o prid. (ó) jur. pravnomočen: pravomočna sodba; odločba je pravomočna ♪