Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ravnanje (201-225)


  1.      narodnják  -a m (á) star. kdor z mišljenjem, ravnanjem (zelo) kaže narodno pripadnost, zavednost: bil je goreč, zaveden narodnjak; narodnjaki in nemškutarji // zgod., v drugi polovici 19. stoletja pristaš narodno usmerjenega slovenskega meščanskega tabora: volilni shod narodnjakov ♪
  2.      narodnjákar  -ja m (ȃ) slabš. kdor z mišljenjem, ravnanjem kaže navadno navidezno, pretirano narodno pripadnost, zavednost: zanesenjaški narodnjakarji ♪
  3.      narodnjákarstvo  -a s (ȃ) slabš. mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže navidezna, pretirana narodna pripadnost, zavednost: napadal, smešil je njihovo narodnjakarstvo ♪
  4.      narodnjáštvo  -a s (ȃ) 1. star. mišljenje, ravnanje, s katerim se (zelo) kaže narodna pripadnost, zavednost: ostal je zvest svojemu narodnjaštvu; lažno rodoljubje in plitvo narodnjaštvo 2. knjiž., redko narodništvo ♪
  5.      nasílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki v odnosu do koga uporablja silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve: nasilen človek; kadar je pijan, je zelo nasilen; nasilno, teroristično gibanje / biti nasilen do žensk / človek nasilne narave // ki se uresničuje z uporabo sile, pritiska: nasilna kolektivizacija; nasilno dejanje, ravnanje; nasilno potujčevanje / nasilna sprememba družbene ureditve 2. nav. ekspr. ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilni posegi v knjižni jezik / taka razlaga je očitno nasilna ● publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja; ekspr. morje je postajalo vse bolj nasilno razburkano, nemirno ◊ les. biološko nasilno drevo drevo, ki raste, se širi na škodo drugih dreves nasílno prisl.: nasilno odpeljati, odvzeti; nasilno odpreti vrata s silo, na neustrezen način ♪
  6.      nasílje  -a s (ȋ) dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska: nasilje raste, se širi; tam vlada nasilje; upirati se nasilju; biti kaznovan zaradi nasilja; z nasiljem kaj doseči; brezobzirno, duhovno, ekonomsko nasilje; žrtve fašističnega nasilja; nasilje nad delom prebivalstva / delati komu nasilje / knjiž. odmiranje države kot aparata nasilja // nasilno dejanje, ravnanje: bil je prepričan, da se bodo začela nasilja; krvava nasilja; to je telesno nasilje // ekspr. dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilje nad jezikom / nasilje nad naravo ♪
  7.      nasílniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nasilnike: nasilniška tolpa; nasilniško dejanje, ravnanje / nasilniški vladar; nasilniška oblast ♪
  8.      nasílništvo  -a s (ȋ) lastnost ali ravnanje nasilnega človeka: njegovo nasilništvo presega vse meje / redko obdobje carskega nasilništva tiranstva, oblastništva ♪
  9.      nastòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. prikaz česa naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: pripraviti se za nastop; harmonikarski, pevski, telovadni nastop; nastop najboljših drsalcev, godalnega kvarteta / učenci so priredili nastop / pog. nastop na radiu, televiziji / njen nastop v glavni vlogi je navdušil gledalce / orkester ima po tri nastope na teden // sodelovanje, dejavna navzočnost pri športni, kulturni prireditvi: omogočiti najboljšim smučarjem nastop na olimpiadi 2. prikaz mnenja, stališča javno, pred občinstvom: predsednikov prvi nastop je prenašala televizija; njegovi nastopi na kongresih so vzbujali zanimanje / Prežihov književniški nastop; od prvih nastopov v revijah do samostojne pesniške zbirke je minilo več let / publ. uspešni nastopi naših podjetij na tujem tržišču / protestni nastopi študentov proti rasni diskriminaciji // nav. mn., ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: razšla sta se mirno, brez nastopov / mučila ga je s svojimi ljubosumnimi nastopi / knjiž. še na misel mi ne pride, da bi ti delala nastope neprijetnosti, težave 3. navadno s prilastkom vedenje, ravnanje: imeti dober, eleganten, simpatičen, uglajen nastop; s svojim nastopom navdušuje ljudi / ponosen je na svoj svetovljanski nastop / manjka mu prepričljivosti v nastopu 4. z rodilnikom izraža začenjanje česa: označiti nastop dejanja, stanja / knjiž.: nastop pomladi začetek; pred nastopom življenja na zemlji pred nastankom; z nastopom noči so postali vsi zaspani ko se je znočilo / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru ◊ jur. dilatorne ovire za nastop kazni; šol. imeti nastop opravljati učno uro, pri kateri se ocenjuje pedagoška sposobnost, strokovno znanje kandidata; vet. nastop poškodba noge ob zgornjem robu kopita, povzročena s kopitom ali podkvijo druge noge ♪
  10.      natézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo, največjo dolžino; nategovati: natezati žico / natezati elastiko / ekspr. natezal je svoj korak, da ga je komaj dohajala delal je dolge korake; pren., ekspr. s svojim ravnanjem ji je natezal živce 2. nekdaj mučiti na natezalnici: jetnika so natezali tako dolgo, da je vse priznal ● ekspr. natezati ušesa prisluškovati natézati se ekspr. zelo se truditi, si prizadevati: naj se je še tako natezal, dela ni mogel končati // pogajati se: natezala sta se za plačilo; s kupcem sta se natezala brez konca in kraja ♪
  11.      natúra  -e ž (ȗ) 1. knjiž., navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: zelo različne nature sta; ekspr. pokazal je svojo pravo naturo / biti borbene, občutljive nature / po naturi je razdražljiv; to je v njegovi naturi 2. knjiž., navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje močne nature je lahko vzdržal napor / biti šibke, trdne, zdrave nature 3. star. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: raziskovati naturo in njene pojave / natura se že prebuja ● knjiž. plačati v naturi ne z denarjem ♪
  12.      náuk  -a [nau̯k] m (á) 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku // ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk ● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno ◊ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah ♪
  13.      navdájati  -am nedov. (ȃ) povzročati, vzbujati v kom kaj: ta misel ga je navdajala z nemirom, upanjem; smrt jo navdaja z grozo; prijateljstvo in zaupanje ju navdaja s srečo / knjiž. tvoje ravnanje me navdaja z začudenjem // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje, trajanje duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je začelo navdajati upanje, veselje; vse je navdajala ena misel / navdajal jo je občutek hvaležnosti ♪
  14.      navdihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju // dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote ♪
  15.      nečíst  -a -o prid. (ȋ ȋ) 1. v krščanskem okolju ki glede spolnosti ni v skladu z moralnimi načeli: nečiste misli; nečisto dejanje, ravnanje / nečista ljubezen 2. v nekaterih religijah ki je zaradi svojega dela in položaja v družbi brez določenih pravic: ni smel govoriti z njim, ker je nečist ● nečista žival v muslimanskem in židovskem okolju žival, katere meso je prepovedano uživati nečísto prisl.: nečisto živeti ♪
  16.      nečístništvo  -a s (ȋ) v krščanskem okolju nečisto dejanje ali ravnanje: očitali so mu nečistništvo ♪
  17.      nečístost  -i ž (ȋ) v krščanskem okolju nečisto dejanje ali ravnanje: storiti nečistost ♪
  18.      nèčlovéški  -a -o prid. (ȅ-ẹ́) 1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški; to so nečloveške zahteve; nečloveško ravnanje 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel; trpeti nečloveške muke, strahote; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih nèčlovéško prisl.: nečloveško so ga pretepli; nečloveško ravnati s kom; nečloveško se vesti ♪
  19.      nèdiscipliníran  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni discipliniran, se ne podreja disciplini: malomaren, nediscipliniran delavec / nedisciplinirani tekmovalci, učenci; nesrečo je zakrivil nediscipliniran voznik / nedisciplinirano ravnanje, vedenje ♪
  20.      nèdopústen  -tna -o prid. (ȅ-ú) ki ni dopusten, ni dovoljen: nedopustna konkurenca; nedopustno ravnanje; uporabljati nedopustna sredstva nèdopústno prisl.: nedopustno ravnati; nedopustno slab jezik ♪
  21.      nèdostójnost  -i ž (ȅ-ọ́) nedostojno vedenje, ravnanje: s svojo nedostojnostjo je ustvarjal mučno razpoloženje / nedostojnost govorjenja ♪
  22.      negativízem  -zma m (ȋ) knjiž. mišljenje ali ravnanje, ki temelji na negativnem odnosu do vsega: odločno zavračati negativizem / pesimizem in negativizem v delu sodobne literature ♦ psih. neizpolnjevanje, neupoštevanje nasvetov, zahtev ali ravnanje, vedenje, ki je v nasprotju z njimi ♪
  23.      nèhvaléžnost  -i ž (ȅ-ẹ́) nehvaležno vedenje, ravnanje: dobroto poplačati z nehvaležnostjo; ekspr. črna nehvaležnost / očeta je bolela sinova nehvaležnost ∙ nehvaležnost je plačilo sveta ♪
  24.      nèkaznív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki ni kazniv: nekaznivo ravnanje ♦ jur. nekaznivo dejanje ♪
  25.      nèkorékten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni korekten: nekorektno dejanje, ravnanje / biti nekorekten do koga ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA