Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ravna (2.651-2.675)


  1.      zlostávljati  -am nedov. (á) star. 1. slabo ravnati s kom: ko se je uprl, so ga nehali zlostavljati 2. spolno zlorabljati, onečaščati: v zaporih so ženske zlostavljali ♪
  2.      zmanipulírati  -am dov. (ȋ) slabš. s preračunljivim ravnanjem, dejanjem oškodovati, ogoljufati: ugotovil je, da ga hočejo zmanipulirati zmanipulíran -a -o: kmetje so bili izigrani in zmanipulirani ♪
  3.      zmanjkováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehavati biti na razpolago: zmanjkuje jim hrane, kurjave; v trgovini že zmanjkuje olja; ekspr. pridelali so vina, da jim je posode zmanjkovalo / zmanjkuje ji moči, poguma / govorcu je zmanjkovalo besed; zmanjkuje jim snovi za pogovor 2. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da je na oddelku začel zmanjkovati material ● ekspr. zmanjkuje je, kot bi jo sesale pijavke zelo hujša; ekspr. proti vrhu jim je zmanjkovalo sape so težko dihali; ekspr. zmanjkuje jim tal pod nogami imajo ogrožen (družbeni) položaj; niso več prepričani o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. začelo ga je zmanjkovati začel je izgubljati zavest; začenjal je spati ♪
  4.      zméda  -e ž (ẹ̑) 1. stanje, ko nad stvarmi, položajem ni pregleda: delati, povzročati zmedo; zmeda na pisalni mizi / zmeda misli in pojmov 2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: na cesti je nastala zmeda; v državi vlada zmeda / družbena, gospodarska zmeda; prometna zmeda / ekspr. sejati zmedo med ljudi 3. stanje, ko kdo nima urejenih, jasnih misli, predstav: njegovo govorjenje razkriva zmedo / ekspr. v glavi ima zmedo; spravljati koga v zmedo ♪
  5.      zmeníti se  in zméniti se -im se, tudi zméniti se -im se dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. dogovoriti se: končno so se le zmenili; zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden; s prijatelji se je zmenil za v hribe ∙ ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu 2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti / ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnos a) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil; niso se zmenili za trpljenje ljudi; toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg nič zménjen -a -o: dati zmenjeno znamenje; bilo je zatrdno zmenjeno ∙ pog. zvečer sem zmenjena s fantom dogovorjena sem s fantom, da se zvečer sestaneva; torej prideva ob petih. Zmenjeno izraža konec pogovora s sprejetjem sklepa ♪
  6.      zmérjati  -am nedov., tudi zmerjájte; tudi zmerjála (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: začel je vpiti in zmerjati; glasno, hudo, javno zmerjati; zmerjati koga kot psa zelo / zmerjati koga s pijancem; ekspr. zmerjati koga z bedakom, cepcem, norcem; zmerjata se z živalskimi imeni zmerjáje: zmerjaje in preklinjaje se je prerinil v ospredje zmerjajóč -a -e: zmerjajoč ga vso pot, ga je peljala domov; zmerjajoča ženska zmérjan -a -o: zmerjani otroci; biti od vseh zmerjan ♪
  7.      zmêsti  zmêdem tudi zmésti zmédem dov., zmêdel in zmédel zmêdla tudi zmédel zmédla, stil. zmèl zmêla tudi zméla (é; ẹ́) 1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti // povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika 2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli ∙ ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne zmêsti se, tudi zmésti se navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati: zmesti se pred kom; ni se dal zmesti; za hip, ekspr. do kraja se je zmedel zméden -a -o 1. deležnik od zmesti: bili so zmedeni in prestrašeni; zmedena glava, pamet; zaradi takih idej je mladina zmedena; duševno zmeden 2. ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave: zmeden pogled; njihovi pojmi so zmedeni / zmedene kretnje; prisl.: zmedeno govoriti; zmedeno tekati sem in tja ♪
  8.      zméšanec  -nca m (ẹ́) ekspr. 1. duševno bolan človek: pusti ga, sirota je, zmešanec; sedel je kot zmešanec in molčal 2. kdor po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta zmešanec je spet pozabil denarnico; kaj siliš med tiste zmešance ♪
  9.      zméšati  tudi zmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo; sestavine dobro zmešamo; zmešati v mešalniku; zmešati z žlico; strojno zmešati / zmešati v kašo 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / zmešati telefonske linije; strani so se zmešale 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede 4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam ● ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne zméšati se tudi zmešáti se 1. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku postati duševno bolan: zmešalo se mu je; od vsega hudega se ji je zmešalo 2. knjiž. zmesti se: ko jo je zagledal, se je ves zmešal / govorica se mu je zmešala zméšan -a -o 1. deležnik od zmešati: zmešan človek; imajo ga za zmešanega; zmešane barve; telefonske linije so zmešane; moka, zmešana s pecilnim praškom; poročilo je zmešano in nenatančno 2. ekspr. ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta je pa res zmešan; ali je čisto zmešana, da to pripoveduje // ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene: nehaj brati te zmešane romane ● ekspr. od vročine so bili vsi zmešani niso mogli normalno misliti, odgovarjati; ekspr. plete kot zmešana zelo veliko, hitro; prisl.: zmešano govoriti; gleda čisto zmešano ♪
  10.      zmešnjáva  -e ž (ȃ) 1. stanje, ko so dane, postavljene skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: na knjižnih policah je zmešnjava; doma ima veliko zmešnjavo nered / ekspr.: veter je naredil zmešnjavo med papirji; babilonska zmešnjava / ta filozofska smer vnaša zmešnjavo v teorije zmedo 2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: vsa zmešnjava je nastala zaradi nekega pisma / v državi vlada zmešnjava zmeda 3. ekspr. velika količina neurejenih predmetov, stvari: med zmešnjavo na mizi je stala skodelica kave; pisana sejmarska zmešnjava / zmešnjava glasov, pojmov ♪
  11.      zmíkati  -am dov. (ȋ) tekst. z mikalnikom razčesati, uravnati predivo: zmikati bombažno, laneno predivo; zmikati volno zmíkan -a -o: zmikana žima ♪
  12.      zmôči  zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́) 1. izraža sposobnost osebka a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima // z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi a) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati b) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati 2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec 4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli ♪
  13.      zmogljív  -a -o prid., zmogljívejši (ȋ í) 1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše; zmogljivo srce 2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel; zmogljiv računalnik 3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota; cene za marsikoga niso zmogljive // ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo ♪
  14.      zmóta  -e ž (ọ̑) 1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo: odpovedati se zmoti; junakova zmota o samem sebi / spraviti, zavesti koga v zmoto; biti, ravnati, živeti v zmoti; pustiti koga v zmoti 2. kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: to je bila zmota; popraviti, spoznati svojo zmoto; razširjati zmote; huda, neodpustljiva, velika zmota; zmota in resnica / človeške zmote; politična, verska, znanstvena zmota 3. glagolnik od zmotiti se: preprečiti zmoto; zmota v ugotavljanju dejstev ◊ jur. justična ali sodna zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna; rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku ♪
  15.      zmŕšiti  -im dov. (ŕ r̄) narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: zmršiti komu lase; brada se mu je zmršila; pren., ekspr. vihar je zmršil drevje zmŕšen -a -o: zmršeni lasje; bil je ves zmršen; zmršena drevesa ♪
  16.      značájen  -jna -o prid. (ȃ) 1. ki ravna v skladu s svojimi dobrimi načeli, normami, vrednotami: značajen človek; on je pošten in značajen / bodi tako značajen in priznaj svojo zmoto // ki izraža tako ravnanje: značajno mišljenje; to dejanje ni značajno 2. nanašajoč se na značaj; značajski: analizirati značajne lastnosti dramskih oseb; osebnostne in značajne posebnosti 3. zastar. pomemben: to je značajen dogodek; zanj je to zelo značajno / značajne poteze obraza značilne ♪
  17.      znamenítost  -i ž (ȋ) 1. znamenit predmet, pojav: mesto ima več znamenitosti; razkazati znamenitosti kraja, pokrajine / kulturne, naravne, turistične znamenitosti 2. lastnost, značilnost znamenitega: znamenitost dogodka / njegova znamenitost ga obvezuje v ravnanju ♪
  18.      znàn  in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje ● v mestu ni bil znan se ni spoznal ◊ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  19.      znánje  -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪
  20.      znášati 1 -am nedov. (ȃ) z nošenjem spravljati kam: nosači znašajo prtljago k vlaku, v letalo; znašati kamenje na kup; ranjence so znašali pod šotore // z nošenjem spravljati skupaj: znašala jim je hrano in kurjavo; vse popoldne so znašali stvari za praznovanje; material sta znašala od vsepovsod / čebele znašajo med in cvetni prah; ptice znašajo gnezda / znašati skupaj ● ekspr. znašati jezo nad kom zaradi jeze zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati znášati se 1. ekspr., v zvezi z nad z besedami, dejanji izražati jezo, nezadovoljstvo: sovražnik se je znašal nad prebivalstvom; grdo se je znašal nad njo 2. star. maščevati se: znaša se za krivico; prim. iznašati ♪
  21.      znêsti 1 znêsem dov., znésel znêsla (é) 1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče; pohištvo so mu znesli pred vrata; znesti na kup; znesti stran // z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela 2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže ● ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati znêsti se ekspr., v zvezi z nad z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo: znesel se je nad otroki / ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom / nad dolino se je znesla huda nevihta znesèn tudi znešèn -êna -o: na mizo znesene jedi; jajce je bilo pravkar zneseno; prim. iznesti ♪
  22.      znivelírati  -am tudi iznivelírati -am dov. (ȋ) 1. izravnati: znivelirati teren, tla / znivelirati tehtnico 2. knjiž. izenačiti: znivelirati dohodke znivelíran tudi iznivelíran -a -o: znivelirana cesta ♪
  23.      znoréti  -ím dov., znôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, znori; ob prihodu vlaka so vsi znoreli / znoreti zaradi ženske 2. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: urna kazalca sta znorela; stroj je znorel in začel poskakovati 3. pog. postati duševno bolan: v ječi je znorel; znoreti od žalosti; zaradi mučenja je znorela; bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel 4. publ. znoriti: čisto so ga znoreli / znoreti konja ● ekspr. ko je to slišal, je znorel se je zelo razjezil, razburil; ekspr. ali si znorel izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem govorjenju, ravnanju koga; ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti; ekspr. na stara leta je znorel se je zaljubil znôrel tudi znorèl in znorél -éla -o: živeti v znorelem času; znorel človek; znorela žival ♪
  24.      znoríti  -ím dov., znóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto znorili; pijača človeka znori / taka knjiga ti znori možgane / znoriti žival ∙ ekspr. znoriti dekle, fanta vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost ♪
  25.      zóren 2 -rna -o prid. (ọ̄) publ., v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: dogodek smo obravnavali z različnih zornih kotov; pod tem zornim kotom ◊ fiz. zorni kot kot, v katerem se vidi telo s prostim očesom; (normalna) zorna razdalja razdalja, iz katere se vidi predmet z najmanjšim naporom; zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava ♪

   2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA