Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ravna (239-263) 
- doktrinárstvo in doktrínarstvo -a s (ȃ; ȋ) nav. slabš. doktrinarsko mišljenje ali ravnanje: bojevati se proti doktrinarstvu; fanatično doktrinarstvo ♪
- dólg -á [u̯g] m, tož. mn. stil. dolgé (ọ̑) 1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; vojni dolg / imeti dolg; ekspr.: izkopati se iz dolgov; lesti, zabresti v dolgove // kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove; oživljanje starih del je njen moralni dolg; dolg do domovine 2. star. krivda, greh: smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja ● dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen; preg. obljuba
dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti ◊ ekon., fin. dolg je dospel v plačilo; jur. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; neizterljivi dolg; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge ♪
- dolgóven -vna -o [u̯g] prid. (ọ̄) nanašajoč se na dolg: dolgovni seznam; dolgovna knjiga knjiga dolžnikov ♦ jur. biti prodan v dolgovno suženjstvo pri starih Grkih in Rimljanih v suženjstvo zaradi neporavnanih dolgov ♪
- dolgovézen -zna -o [u̯g] prid. (ẹ́ ẹ̄) slabš. ki zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: dolgovezen človek; pisatelj je v svojih prvih delih preveč dolgovezen // razvlečen, nezanimiv: poslušalce utruja s svojim dolgoveznim govorom; pisec se izgublja v dolgoveznih, detajlnih opisih ♪
- dolgovéziti -im [u̯g] nedov. (ẹ́ ẹ̑) slabš. zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripovedovati, obravnavati: fant je nekaj dolgovezil; kaj bi dolgovezil, saj nas ne zanima ♪
- dolgovéznež -a [u̯g] m (ẹ̑) slabš. kdor zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: kdo bo poslušal tega dolgovezneža ♪
- dólžen in dolžán dólžna -o stil. -ó [u̯ž] prid. (ọ́ ȃ ọ́) 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto // v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo ∙ pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil 2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje // v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo 3.
obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev ◊ jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež ♪
- dolžnóst -i [u̯ž] ž (ọ̑) 1. kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih: skrb za mladino je naša dolžnost; storil je, kakor mu je narekovala, velevala dolžnost; nikar se ne zahvaljuj, storil sem samo svojo dolžnost; moralna dolžnost; ekspr. to je naša sveta dolžnost; dolžnost varovanja tajnosti; zavedati se dolžnosti do domovine, do otrok / tvoja dolžnost je, da to pojasniš pričakuje se od tebe, moraš; vsak ima dolžnost sporočiti, kar o stvari ve; štel si je v dolžnost pomagati prijatelju; knjiž. plačaj, kar ti je dolžnost plačati // nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo: dolžnosti ga kličejo drugam; izpolnjevati, opravljati, zanemarjati dolžnosti; poklicne, verske dolžnosti; pravice in dolžnosti državljanov; po službeni, uradni dolžnosti službeno, uradno ∙ publ. vsi vaščani so že dopoldne izpolnili svojo
državljansko dolžnost so volili 2. funkcija, služba: razrešili so ga sekretarskih dolžnosti; prevzel je dolžnosti podpredsednika / odhaja na novo službeno dolžnost službeno mesto / vršilec dolžnosti [v. d.] ravnatelja gimnazije ♪
- dominánta -e ž (ȃ) knjiž. 1. glavna, prevladujoča lastnost ali značilnost: dominanta narave tega pesnika je liričnost; dominanta dokumentarnega filma je njegova zakoreninjenost v življenju 2. kar stoji, se dviga nad čim: ljubljanski grad je mikavna dominanta mesta; naravna dominanta; dominanta pokrajine / zunanja dominanta te hiše je kamnit portal ◊ bot. vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi; muz. peta stopnja v durovi ali molovi lestvici ♪
- domínij -a m (í) politična in gospodarska oblast, gospostvo: evropske države izgubljajo svoj dominij v Afriki ♦ zgod. osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota; zemljiško gospostvo ♪
- domnéva -e ž (ẹ̑) sklepanje, misel, da je kaj verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: to je samo domneva; domneve so se pokazale za napačne; to domnevo podpira njegova trditev; odločno zavrniti domnevo; ekspr. prazna domneva; znanstvena domneva / vsa znamenja dopuščajo domnevo, da bodo pogajanja uspela; njegova izvajanja slonijo na domnevi, da so prejšnje ugotovitve pravilne ♦ jur. pravna domneva ♪
- donedáven -vna -o prid. (á) publ. ki je bil, obstajal do pred kratkim: problem je obravnavan s stališča donedavnega sistema ♪
- donhuánstvo tudi donjuánstvo -a [-hu̯a-] s (ȃ) ekspr. lastnosti ali ravnanje, značilno za donhuane: njegovo donhuanstvo jo je vznemirjalo ♪
- donkihótiti -im nedov. (ọ̑) knjiž., redko ravnati ali vesti se kot don Kihot: vse življenje je donkihotil ♪
- donkihótstvo -a s (ọ̑) ekspr. ravnanje ali vedenje, podobno don Kihotovemu: vaše dejanje je donkihotstvo / politično donkihotstvo; uvidel je nesmiselnost svojega donkihotstva ♪
- dosléden -dna -o prid., doslédnejši (ẹ̑) ki dela, ravna vedno po določenih načelih: biti dosleden pri svojem delu; ostal je vedno dosleden in zvest svojemu prepričanju; dosleden vzgojitelj / bil je najdoslednejši bojevnik za samoodločbo narodov; dosleden zagovornik delavstva // ki je brez bistvenih sprememb, odstopanj: takrat je bil še daleč od doslednega materializma; dosleden program; vzgoja mora biti dosledna doslédno prisl.: dosledno se drži svoje teorije; vlada dosledno izvaja svojo politiko; zahteve šol bi morale biti dosledneje usklajene z učnimi programi / ekspr.: vabil jo je na izlete, a ga je dosledno odbijala vztrajno, kar naprej; na zaslišanjih vse dosledno taji prav vse, čisto vse ♪
- dostojánstvo -a s (ȃ) 1. dostojanstveno vedenje, ravnanje: v vsaki situaciji je znal ohraniti svoje dostojanstvo // čast, ponos: teptati, žaliti človeško dostojanstvo; dostojanstvo osebnosti 2. visok družbeni položaj: odložil je znamenja rektorskega dostojanstva ♪
- dostójnost -i ž (ọ́) 1. dostojno vedenje, ravnanje: od vas zahtevamo dostojnost; to presega vse meje dostojnosti / dostojnost govorjenja 2. zastar. dostojanstvenost: svoje delo je opravljal s slovesno dostojnostjo ♪
- dovolíti -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar.
privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
- dražíti in drážiti -im, in drážiti -im nedov. (ȋ á; á ā) 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: prah draži pljuča; dražiti oči s solzivcem; dražiti živce; brezoseb. draži ga h kašljanju, na kašelj / pečenka ga prijetno draži v nos; sadje draži tek pospešuje, veča // razvnemati, podžigati: dražiti domišljijo; skrivnost je dražila dekličino radovednost 2. spravljati koga v razburjenost, jezo: paglavci dražijo berača; to ga draži kot rdeča ruta bika / dražiti čebele, psa / dražijo jo, da ima fanta; vsi jo dražijo z njim šalijo se, ker ga ima rada, ker jo ima rad; zelo me draži, da ga nisem spoznala 3. redko hujskati, podpihovati: dražil je ravnatelja proti meni dražèč -éča -e: dražeč nemir; dražeča snov ♪
- drevó -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu ∙ zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši ♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo
zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju 3. zastar. jambor, jarbol ♪
- drobnjákarski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na drobnjakarje ali drobnjakarstvo: drobnjakarska miselnost / drobnjakarski politik; drobnjakarska kritika / težko je delati s tem drobnjakarskim človekom pretirano natančnim 2. publ. ki obravnava stvari, vprašanja posamezno, ne povezano: drobnjakarski gospodarski prakticizem; drobnjakarsko reševanje stvari ♪
- drobnjákarstvo -a s (ȃ) 1. ekspr. miselnost, lastnosti drobnjakarjev: ne more se otresti drobnjakarstva / zgubljati se v drobnjakarstvu 2. publ. obravnavanje stvari, vprašanj posamezno, ne povezano: drobnjakarstvo pri razdeljevanju investicij ♪
- drsálo -a s (á) redko orodje za drsanje, strganje: z drsalom je poravnal kup gramoza na cesti ♪
- drugáče prisl. (ȃ) 1. izraža a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje a) dejanja,
stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil ● z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način ♪
114 139 164 189 214 239 264 289 314 339 
