Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ravna (1.951-1.975)


  1.      smísel  -sla [ǝu̯] m (ȋ) 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja / ta človek nima smisla za humor // posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih ◊ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel ♪
  2.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  3.      snób  -a m (ọ̑) nav. ekspr. kdor si prizadeva s posnemanjem vedênja, ravnanja, oblačenja ljudi iz višjih družbenih, družabnih krogov in stiki z njimi vzbujati pozornost: biti snob; družiti se s snobi // kdor si prizadeva s poznavanjem modnih umetniških del, kulturnih dogodkov vzbujati pozornost: predstava za snobe / kulturni, literarni snob ♪
  4.      snobízem  -zma m (ȋ) nav. ekspr. miselnost, ravnanje snobov: norčevali so se iz njegovega snobizma; malomeščanski snobizem / iz snobizma iti na razstavo / kulturni, literarni snobizem ♪
  5.      snóv  -í ž (ọ̑) 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro prevaja električni tok; naštej nekaj snovi; eksplozivne, gorljive snovi; grenka snov; hranilne snovi; plinasta, tekoča, trdna snov; prozorna snov; lahko topljiva snov; snov za barvanje; ugotavljati lastnosti, sestavo snovi / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; umetna snov umetno pridobljena 3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora; snov za razmišljanje; imeti dovolj snovi za razpravo // kar tvori, sestavlja predmet umetniškega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kmečkega življenja; filmska snov; roman s snovjo iz sodobnega življenja 4. šol., navadno v zvezi učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu: učna snov je zelo zahtevna; narekovati, podajati učno snov; razporediti učno snov po predmetih; predpisana učna snov ◊ agr. huminska snov; suha snov ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru; farm. indiferentna snov brez zdravilnega učinka; filoz. snov od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; materija; fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; diamagnetna, higroskopska snov; fiz., kem. desnosučna ki suka polarizacijsko ravnino v desno, levosučna snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo; kem. anorganska, organska snov; radioaktivna snov; med. karcinogena snov; kontrastna snov ki ne prepušča rentgenskih žarkov; min. amorfna, polimorfna snov; optično dvoosna snov ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak; izomorfne snovi ki kristalijo v podobnih kristalih ♪
  6.      sòbesedílo  -a s (ȍ-í) besedilo, v katero spada obravnavani del teksta: spoznati pomen besede iz sobesedila; primeri zaradi iztrganosti iz sobesedila niso jasni ♪
  7.      sòbítje  -a s (ȍ-ȋ) 1. bitje v razmerju do drugega bitja: brezobzirno ravnanje človeka s sobitji 2. knjiž. skupno bivanje, skupno življenje: navaditi mlade ljudi na sobitje ♪
  8.      sòbívati  -am nedov. (ȍ-í) knjiž. skupaj bivati, skupaj obstajati: obravnavati dejstva, ki sobivajo ♪
  9.      sociálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na družbo, družben: proučevati socialne odnose; socialna moč, vloga koga / socialne krivice / socialne plasti, skupine; socialna lestvica // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je socialno bitje / čebele in druge socialne žuželke 2. nanašajoč se na gmotni položaj, mesto v družbi, družben: socialni izvor, sestav študentov / socialni propad, vzpon koga / brezposelnost in drugi socialni problemi / socialna nasprotja se manjšajo 3. nanašajoč se na dejavnost za omiljenje, urejanje gmotnih, življenjskih razmer: dobivati socialno pomoč / socialni podpiranci / obiskala ga je socialna delavka delavka, ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom / socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo; pog. biti v službi na socialnem skrbstvu na skupnosti socialnega skrbstva; socialno varstvo; socialno zavarovanje zavarovanje, ki zagotavlja zaposlenim in članom njihove družine določene pravice v primeru bolezni, nosečnosti, poroda, delovne nezmožnosti, starosti, smrti; pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja 4. ki upošteva koristi drugih, skupnosti: ta človek je zelo socialen; socialni in nesocialni ljudje / imeti socialne nazore; pomagati človeku je socialno dejanje ● tako ravnanje se je upiralo njegovemu socialnemu čutu čutu za upoštevanje koristi drugih, skupnosti; socialni ljudje ljudje, ki se prilagajajo splošno veljavnim družbenim normam; publ. voliti kandidata socialne demokracije socialnodemokratske stranke; socialna ogroženost ogroženost zaradi slabih gmotnih, življenjskih razmer ◊ lit. socialni realizem realistična književnost, ki obravnava zlasti socialno problematiko; socialna drama, poezija; med. socialne bolezni bolezni, ki jih povzročajo zlasti neugodne gmotne razmere; polit. socialna demokracija v nekaterih državah politična organizacija delavskega razreda, ki se zavzema za izboljšanje kapitalistične družbe s postopnimi reformami; psih. socialna psihologija psihologija, ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi; socialna zrelost zrelost posameznika ali socialne skupine glede na njeno vključenost v družbo, odgovornost do družbe sociálno prisl.: socialno ogrožen človek; biti socialno zavarovan sociálni -a -o sam., pog.: vsak teden ga obišče socialna socialna delavka; delati na socialni, na socialnem na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ♪
  10.      socialístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na socialiste ali socializem: a) širiti socialistične ideje; socialistična načela / socialistični humanizem; socialistični družbeni odnosi; socialistična morala / socialistična revolucija / socialistični družbeni red / samoupravna socialistična družba; socialistične države / socialistični internacionalizem internacionalizem, ki si prizadeva za sodelovanje med socialističnimi državami v mednarodnih odnosih; socialistični patriotizem prizadevanje za družbeni in politični razvoj svojega naroda in priznavanje enakih pravic drugim narodom; red junaka socialističnega dela visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredne uspehe pri graditvi samoupravne socialistične družbe ter pri gospodarskem, znanstvenem in kulturnem razvoju države / Socialistična federativna republika Jugoslavija; Socialistična zveza delovnega ljudstva ♦ polit. socialistična demokracija demokracija, ki temelji na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in samoupravljanju občanov; soc. socialistična lastnina v socialističnih državah družbena, državna lastnina; um. socialistični realizem v socialističnih državah umetnostna smer, za katero je značilno idealiziranje stvarnosti b) zahodnoevropske socialistične stranke / socialistična vlada socialístično prisl.: biti socialistično usmerjen ♪
  11.      sociálnost  -i ž (ȃ) 1. lastnost človeka, prilagojenega splošno veljavnim družbenim normam: socialnost se kaže v obzirnosti, pravičnosti; socialnost in asocialnost / socialnost odnosov / prisiliti koga k socialnosti k socialnemu ravnanju, vedenju 2. knjiž. kar je socialno: ideja se je premaknila z abstraktne ravni na področje konkretne socialnosti ♪
  12.      sôdba  -e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje // kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna ● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu ◊ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem ♪
  13.      sóden  -dna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na sojenje: sodni običaji primitivnih ljudstev / sodna dvorana, palača / sodni akti, spisi / sodni organi 2. nanašajoč se na sodišče: sodna administracija, uprava / sodna odločba / sodna komisija / sodni pripravnik; nekdaj sodni pristav, svetnik / sodni okoliš / sodni zapori nekdaj zapori za priprte osumljence, obtožence ● sodni dan ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. pohiti vendar, kaj misliš, da te bodo do sodnega dne čakali (zelo) dolgo; ekspr. tega do sodnega dne ne bom pozabil nikoli; knjiž., ekspr. po sodnem dnevu svetovne vojne po grozotah, razdejanju; star. Bog ga je poklical pred sodni stol umrl je ◊ jur. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre; sodni kolek kolek, s katerim se sodišču plačujejo takse; sodni nalog; sodni senat, zbor; sodni stroški stroški v zvezi s sodnim postopkom; sodna oblast; sodna obravnava, razprava; sodna poravnava poravnava pred sodiščem v postopku tožbe; med. sodna medicina medicina, ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s pravosodjem; rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem; zgod. sodni gospod v fevdalizmu zemljiški gospod s sodno oblastjo za svoje zemljiško gospostvo sódno prisl.: sodno preklicati; sodno overovljen podpis ♪
  14.      sodíšče  -a s (í) organ, ki ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: ustanoviti sodišče; vložiti tožbo na sodišču; sedež sodišča / biti zaposlen na sodišču / brigadno, partizansko, revolucionarno sodišče; pritožiti se na višje sodišče / ekspr. sem hodi na malico celo sodišče vsi zaposleni pri tem organu // sodnik ali skupina sodnikov, ki sodi, odloča o kaki pravni zadevi: sodišče ga je obsodilo, oprostilo; sodišče je bilo sestavljeno iz treh, petih sodnikov; posvetovanje, sodba sodišča / pazi, sicer se boš zagovarjal pred sodiščem / porotno sodišče v nekaterih državah sodišče, sestavljeno iz sodnikov in porotnikov za obravnavanje hujših kaznivih dejanj ali pomembnejših pravdnih zadev in odločanje o njih / kot nagovor spoštovano sodišče // poslopje tega organa: zidati sodišče; trg pred sodiščem / na sodišču še gorijo luči ● pog. dati koga sodišču obtožiti, obdolžiti ga; ekspr. če mi denarja ne vrneš, bom šel na sodišče te bom tožil; ekspr. postaviti koga pred sodišče narediti, da se mu sodi ◊ jur. civilno, disciplinsko, kazensko sodišče; izredno sodišče ustanovljeno v izrednih razmerah in s posebno pristojnostjo; naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev; samoupravna sodišča ki se ustanovijo s samoupravnim aktom; vojaško sodišče ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; zapuščinsko sodišče oddelek sodišča, ki obravnava zapuščinske zadeve; sodišče združenega dela družbeni organ, ki odloča v sporih, nastalih v družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosih v združenem delu; sodišče druge, prve stopnje; predsednik sodišča sodnik, ki je predstojnik sodne uprave; rel. cerkveno sodišče ki obravnava nekatere važnejše cerkvenopravne zadeve vernikov; zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; inkvizicijsko sodišče; plemiško sodišče v fevdalizmu ki ga sestavljajo plemiči in ima sodno oblast nad njimi ♪
  15.      sodíti  in sóditi -im nedov. (ȋ ọ́) 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva ♦ jur. soditi zborno z več sodniki 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost ● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni ∙ ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno ♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti ♪
  16.      sodníca  -e ž (í) 1. ženska oblika od sodnik: obravnavo je vodila sodnica / športna sodnica / ta kritičarka je stroga sodnica 2. zastar. sodnikova žena: sodnica je preživela moža za deset let ♪
  17.      sodníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sodnijo: nočem imeti sodnijskih opravkov / sodnijski uslužbenec / sodnijsko poslopje // knjiž. soden: sodnijski stroški / sodnijska obravnava ♪
  18.      sodník  -a m (í) 1. kdor ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: sodnik je izrekel sodbo; imenovati, izvoliti koga za sodnika / nepoklicni, poklicni sodniki; sodnik za prekrške 2. šport. kdor nadzoruje športno igro, tekmovanje, da poteka v skladu s pravili, in meri, ocenjuje rezultate, tekmovalce: sodnik je tekmovalca izključil, opomnil; sodniki so povedali ocene / atletski, nogometni, plavalni sodnik; glavni sodnik; stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu; točkovni sodnik ki ocenjuje tekmovalce s točkami; sodnik v ringu ki v ringu nadzoruje boj 3. kdor sodi, ocenjuje kaj sploh: če se bosta metala, bom jaz sodnik; kritik je bil pesniku strog sodnik / rad se postavlja v vlogo sodnika ● on je že stopil pred večnega sodnika v krščanskem okolju je že umrl; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; čas je najboljši, najpravičnejši sodnik po daljšem času se najbolj pravično pokaže resnična vrednost, pravilnost česa; brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ◊ jur. civilni, kazenski sodnik; mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve; preiskovalni sodnik ki opravlja preiskavo, preiskovalna dejanja; sodnik poročevalec ki na pritožbeni stopnji poroča senatu o obravnavani zadevi; sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem; sodnik posameznik ki v primerih, določenih z zakonom, sam sodi, odloča; rel. nebeški, večni sodnik Bog kot sodnik; vet. kinološki sodnik kdor uradno ocenjuje pse na razstavi, tekmovanju; zgod. mestni sodnik od 14. do 18. stoletja nosilec sodne oblasti v mestu, včasih tudi s funkcijo župana ♪
  19.      solidáren  -rna -o prid. (á ā) navadno v povedni rabi 1. ki podpira, odobrava ravnanje, mnenje koga: rudarji so bili solidarni s stavkajočimi; vsi niso bili solidarni z vodstvom upora / mati je bila solidarna s svojo hčerko 2. ki pomaga, je pripravljen pomagati, sodelovati: vedno smo solidarni z žrtvami naravnih nesreč; bodite solidarni, pomagajte jim 3. složen, med seboj povezan: prijatelja sta bila zmeraj solidarna; pozval jih je, naj ostanejo solidarni / interesi delavcev in podjetnikov niso solidarni enaki, skupni ◊ jur. solidarni upnik upnik, ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom; solidarna obveznost obveznost, pri kateri več dolžnikov dolguje celotno plačilo, izpolnitev obveznosti upniku solidárno prisl.: solidarno z drugimi se boriti za izboljšanje delovnih razmer; vzajemno in solidarno zagotavljati možnosti za razvoj otrok; biti solidarno odgovoren za škodo ♪
  20.      solidarizírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) podpreti, odobriti ravnanje, mnenje koga: solidarizirati se z državami v razvoju v prizadevanjih za gospodarsko neodvisnost; solidarizirati se s pobudniki za mir v tem delu sveta / pisatelj se je solidariziral z junakom // strinjati se, soglašati: solidarizirati se s sklepi konference, s stališčem komisije; ne solidarizirati se s skrajnostmi ● publ. del buržoazije se je solidariziral z okupatorji začel sodelovati ♪
  21.      solidárnost  -i ž (á) 1. podpiranje, odobravanje ravnanja, mnenja koga: izraziti solidarnost z avtorjem prepovedane knjige; omahoval je pri solidarnosti s tovariši; stavkali so v znamenje solidarnosti z rudarji / solidarnost z akcijo Rdečega križa; dan solidarnosti z osvobodilnimi gibanji v svetu 2. pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje: razvijati in krepiti solidarnost med državami, narodi; publ. sodelovati z drugimi republikami v duhu socialistične solidarnosti; tovarištvo in solidarnost v klubu / načelo solidarnosti in vzajemnosti načelo, ki temelji na soodvisnosti posameznika od skupnosti in skupnosti od posameznika // pomoč, sodelovanje: računali so na njegovo solidarnost / fond, sklad solidarnosti v katerega prispevajo člani kake skupnosti za skupne potrebe ali za pomoč, podporo sočlanom 3. zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov zlasti v družbenem življenju: delavska, razredna, sosedska solidarnost; uresničevati mednarodno proletarsko solidarnost; imeti zelo razvit čut solidarnosti; socialistični humanizem in solidarnost ◊ soc. mehanska solidarnost pri kateri so posamezniki zaradi delitve dela odvisni drug od drugega; organska solidarnost solidarnost v primitivni družbi, pri kateri so posamezniki zaradi skupnega dela navezani drug na drugega ♪
  22.      solipsízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nauk, da neizpodbitno, nedvomno obstaja samo zavest osebka, obstoj vsega predmetnega sveta pa s stališča spoznavne teorije ni dokazljiv: taka trditev vodi k solipsizmu; subjektivizem in solipsizem 2. knjiž. priznavanje, obravnavanje samo lastnih misli, čustev, problemov, ne pa tudi družbe, objektivnega sveta: očitati komu solipsizem; pesnikov solipsizem / umetnikov oblikovalni solipsizem / egocentrizem in solipsizem sebičnost, samoljubnost ♪
  23.      solvénten  -tna -o prid. (ẹ̑) ekon. sposoben poravnati svoje plačilne obveznosti, plačilno sposoben: solventen dolžnik, kupec; biti solventen; solventen in likviden ◊ kem. solventna ekstrakcija ekstrakcija raztopljene snovi s topilom, ki se z raztopino ne meša ♪
  24.      solvéntnost  -i ž (ẹ̑) ekon. sposobnost poravnati svoje plačilne obveznosti, plačilna sposobnost: solventnost dolžnika, podjetja ♪
  25.      somernína  -e ž (ȋ) min. umišljena ravnina, ki deli telo v dve simetrični polovici; simetrijska ravnina: vodoravna somernina ♦ bot. somernina cveta ♪

   1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA