Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
rastlinski (126-132) 
- vsebováti -újem nedov. (á ȗ) izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: tla vsebujejo veliko rastlinskih ostankov; ruda vsebuje dosti železa / njegova knjižnica vsebuje veliko knjig obsega, šteje ♦ mat. množica celih števil vsebuje množico naravnih števil // imeti za svojo vsebino: pogodba vsebuje vse potrebne podatke; pismo je vsebovalo nekaj vrstic / poročilo vsebuje natančen opis raziskave; vsak stavek vsebuje kako misel vsebujóč -a -e: tkivo, vsebujoče vodo vsebován -a -o: v zraku vsebovana para se zgosti; načela, vsebovana v izjavi ♪
- vzgájanje -a s (ā) glagolnik od vzgajati: dobro, uspešno vzgajanje; vzgajanje otrok; vzgajanje in izobraževanje / estetsko, moralno, spolno vzgajanje / vzgajanje rastlin v rastlinjaku; vzgajanje novih rastlinskih vrst ♦ ped. intencionalno vzgajanje z določenim ciljem ♪
- zajedávec -vca m (ȃ) 1. živalski ali rastlinski organizem, ki živi na škodo drugega organizma: ta zajedavec povzroča huda obolenja; uničevati zajedavce; uši, trakulje in drugi zajedavci / črevesni, kožni zajedavci; rastlinski, živalski zajedavci ♦ biol. notranji ki živi v notranjosti, zunanji zajedavec ki živi na površju gostitelja 2. ekspr. kdor živi od dela drugega, na škodo drugega: ta človek je pravi zajedavec; zmerjati koga z zajedavcem; lenuhi in zajedavci / družbeni zajedavci ♪
- zdrúžba -e ž (ȗ) 1. biol. skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah: proučevati, spreminjati naravne združbe; velika združba organizmov / rastlinska, živalska združba / življenjska združba 2. skupnost ljudi, ki jih družijo skupni interesi, skupna dejavnost: umetniki so nastopali posamezno in v združbah; poklicna, strokovna združba / človeška združba 3. ekspr. skupina predmetov, ki jih kaj druži: osrednje mesto na razstavi ima združba petih slik 4. star. združitev: prišel je čas njune združbe ♪
- zelenílo -a s (í) 1. zeleno barvilo: izdelovati zelenilo ♦ bot. listno zelenilo zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje ogljikovih hidratov 2. lastnost zelenega, zelena barva: zelenilo oči; zelenilo trav / sveže zelenilo polj 3. redko zelenje: skrival se je med gostim zelenilom ♪
- známka -e ž (ȃ) 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča 3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka
avtomobila ● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov ◊ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; jur. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku ♪
- zoglenéti -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se v oglje: les v kopi zogleni; pečenka je popolnoma zoglenela // geol. spremeniti se v premog, šoto: rastlinski ostanki so pod zemeljskimi plastmi zogleneli zoglenèl in zoglenél -éla -o: zoglenela skorja; zoglenela drevesa ♪
1 26 51 76 101 126