Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

rasa (426-450)


  1.      modriján  -a m (ȃ) mislec, modrec: bil je velik modrijan; tako so mislili in govorili največji modrijani vseh časov; iron. bomo videli, kaj si boste izmislili, modrijani / redko grški modrijani filozofi // kdor prodorno misli in ustrezno ravna: njega vprašaj za svet, ki je modrijan; vaški modrijan ● kamen modrijanov po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati ♪
  2.      modroslóvec  -vca m (ọ̑) star. filozof: to vprašanje dela modroslovcem že dolgo težave / modroslovci in medicinci slušatelji filozofske fakultete ♪
  3.      mogòč  tudi mogóč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja: kateri so mogoči vzroki, da motor ne vžge; napravite vse mogoče rešitve naloge / niti najmanjši dvom ni več mogoč; na to vprašanje je mogoč samo en odgovor; na tem področju bi bile te rastline prav mogoče bi lahko uspevale // navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je mogoč takoj; druga izdaja knjige je še mogoča; poplava je v tem deževju precej mogoča; vrnitev v takih razmerah ni bila več mogoča 2. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje; lepaki vseh mogočih barv; vse mogoče stvari prodaja; uporabil je vsa mogoča sredstva / uporabljal je ves mogoči material / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko; sam.: govorili smo o mogočem in resničnem; govoriti o vsem mogočem; prim. moči ♪
  4.      mogóče  prisl. (ọ́) 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt., ekspr. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte 5. v medmetni rabi izraža a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče, tovariš b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni ♪
  5.      molčáti  -ím [u̯č] nedov., mólči; mólčal (á í) 1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala; vsi v sobi so molčali; pri pogovorih je molčal; dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril; vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo // ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike / pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal // ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo 2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali; tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo; molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala // ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati 3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči ● ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati molčé: molče delati, gledati, poslušati ● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami molčèč -éča -e 1. deležnik od molčati: za mizo so sedeli trije molčeči ljudje; molčeč zaupnik / molčeča globel, noč tiha 2. ki rad molči: molčeč fant; po naravi je bil tih in molčeč ♪
  6.      môlek  -lka m (ō) star. priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; rožni venec: na steni je visel molek; imeti med prsti molek; majhne vasi se vrstijo pod gorami kot jagode na molku / moliti na molek ∙ ekspr. cel molek vprašanj velika množina ♪
  7.      mólk  -a [u̯k] m (ọ̑) 1. stanje, ko se ne govori: nastal je molk; molk je trajal precej dolgo; v sobi je nekaj časa vladal molk; pregnati molk; z vprašanjem je prekinil molk; ekspr. padel, pogreznil, zavil se je v molk; dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk; knjiž. mrzel molk; ekspr. težek molk / počastiti spomin padlih z enominutnim molkom // ekspr. stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov: ptice se še niso zbudile iz molka; gozd je ležal v molku / mlini ob vodi so zaviti v molk stojijo, ne delajo; molk topov // ekspr. tišina, mir: okrog hiš je bil molk; vse se izgublja v temo in molk; molk noči 2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja: kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka; z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku; ni zdržal dolgo v molku; obdati se z molkom; pomemben, trdovraten molk / molk je znak priznanja 3. ekspr. stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: ukazati, zapovedati molk o čem; do konca vztrajati v molku; strašen molk; knjiž. zakon molka 4. knjiž., ekspr. stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del: po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk; molk v njegovem dramskem ustvarjanju / v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka / kulturni molk med drugo svetovno vojno nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju ● ekspr. dogodek je zagrnjen v molk o njem se ne govori, ne piše; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove ♪
  8.      momènt  -ênta m (ȅ é) 1. pog. trenutek, hip: tisti moment je bil odločilen / publ. tekma je bila na momente tudi ostra kdaj pa kdaj; v momentu ti tega ne morem razložiti takoj, hitro / kot vljudnostna fraza: moment počakajte, prosim; moment, bom vprašala šefa; takoj bo končano, moment // čas: izbrati, zamuditi pravi moment za kaj / kritični momenti proizvodnje / ob raznih momentih so hoteli rovariti prilikah, priložnostih 2. publ., navadno s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom faktor, dejavnik, okoliščina: to je nov moment v razvoju; subjektivni moment v umetniškem delu; pri analizi je upošteval veliko momentov / važni momenti v naši novejši zgodovini / zaviralni momenti v razvoju znanosti ◊ fiz. magnetni moment količina, ki pove, kolikšen navor deluje na tuljavo s tokom, na magnet v magnetnem polju; vrtilni moment navor; vztrajnostni moment količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju; zagonski moment zagonski navor; grad. upogibni moment količina, ki pove, kako sila upogiba nosilni element v vzdolžni smeri; lit. sprožilni moment dogodek, ki začne dejanje; zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet ♪
  9.      momljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. nav. ekspr. nerazločno, bolj tiho govoriti: jezno je hodil po sobi in momljal sam zase; momljal je in kimal; momljal je, kakor bi se prebujal iz spanja // nerazločno, bolj tiho govoriti, pripovedovati: momljati molitve; starec je momljal nekaj predse; dobro je, je momljal s polnimi usti 2. oglašati se z nizkim, bolj tihim glasom: medved preteče momlja 3. ekspr. jesti (s stisnjenimi ustnicami): otrok momlja skorjico kruha ● med spanjem je otrok momljal z ustnicami premikal ustnice momljáje: momljaje je nekaj vprašal momljajóč -a -e: momljajoč glas; momljajoče renčanje medveda; momljajoča usta; prisl.: momljajoče govoriti ♪
  10.      monetáren  -rna -o prid. (ȃ) ekon. denaren: monetarna stabilnost / monetarni sistem; monetarna politika; monetarna reforma / Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; monetarna teorija teorija, ki razlaga denar in njegovo vlogo v narodnem gospodarstvu ♪
  11.      mongolíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mongolide: mongolidne poteze / mongolidna ljudstva / mongolidna rasa ♪
  12.      mongólski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na Mongole ali Mongolijo: mongolska književnost / mongolsko gospodarstvo 2. antr. mongoliden: mongolska plemena / mongolska rasa ♪
  13.      monografíja  -e ž (ȋ) znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo: pisati monografijo; literarnozgodovinska monografija; monografija o denarju in kreditu / monografija sodobne književnosti podroben opis ♪
  14.      morálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo: a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks c) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo ◊ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen ♪
  15.      moralíst  -a m (ȋ) 1. ekspr. kdor zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih: bil je največji moralist med nami; strog, vsiljiv moralist / moralist v meni me vedno kroti 2. knjiž. strokovnjak za moralna vprašanja: globok, slovit moralist svojega časa ♪
  16.      moralizírati  -am nedov. (ȋ) nav. ekspr. izrekati sodbe s stališča morale: prava umetnost ne moralizira; ob vsaki priliki je začel moralizirati / slabš. malomeščansko moralizirati / moralizirati o kakem vprašanju razpravljati o njem z moralne strani moralizirajóč -a -e: moralizirajoči pisatelj; moralizirajoča povest, tendenca ♪
  17.      mordà  tudi mórda prisl. (ȁ; ọ̑) 1. izraža ne popolno prepričanost o čem: rad bi vedel, če me morda še pozna; zvečer se morda vidiva; morda se vendar vrneš domov / draži jo ne morda iz hudobije, ampak iz prešernosti / ekspr. morda bo kaj iz tega, morda nič // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, tri kozarce morda 2. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: morda bi se pomaknili nekoliko naprej; morda bi še enkrat začeli 3. v vprašalnih stavkih izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnje: bi morda še kaj popili; ali bi morda kaj prispevali; ali morda še kaj želite 4. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislimo, da je vse povedal. Morda 5. ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, morda ti, ki te nič ni ♪
  18.      morebíten  -tna -o prid. (ȋ) po predvidevanjih mogoč, ne pa gotov: hotel je zvedeti za morebitne pomisleke; odgovoren boš za morebitne posledice; morebitne pritožbe pošljite na ta naslov; ti boš odgovarjal na morebitna vprašanja / odstranili so morebitne razgrajače ♪
  19.      moríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati smrt a) ljudi: začeli so se sovražiti, preganjati in moriti; napadal je potnike, jih ropal in moril; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo; moriti v vojni ubijati / tako zna moriti samo človek b) živali: če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši; čebele se morijo se koljejo // ekspr. uničevati, škodovati čemu: mraz, slana mori rože; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas nisem nič koristnega delal 2. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje: odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena; moril nas je s svojimi vprašanji / žarg., šol. profesor me je celo uro moril spraševal / morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti 3. ekspr. povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh: povej, kaj te mori; te reči so me morile; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom: moril jo je obupen dolgčas zelo ji je bilo dolgčas; volka mori huda lakota zelo je lačen 4. nar. zahodno gasiti: moriti plamen, žerjavico / moriti apno moré zastar.: more in požigaje je tolpa vihrala čez deželo morèč -éča -e: sovražnik, moreč po naših pokrajinah; moreč človek; bunker je postal pretesen, moreč; moreče misli, skrbi; prisl.: njen jok je moreče vplival nanj morjèn -êna -o: živeli so tam preganjani in morjeni od številnih sovražnikov ♪
  20.      motíti  in mótiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo ◊ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad motíti se in mótiti se 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen / tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje ♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name móten -a -o 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba ◊ jur. motena posest ♪
  21.      motovíliti  -im nedov. (í ȋ) 1. delati kaj, navadno počasi, nerodno: nekaj motovili v gozdu; motovilil je pred vrati; nalašč tako dolgo motovili; že nekaj dni se motovilijo tuji delavci okrog hiše / z nahrbtnikom se je motovilil iz avtomobila / motovilil se je v nerešljivih vprašanjih / otročad se je motovilila ob peči je bila / že dolgo se je motovilil s tem delom se je ukvarjal // počasi, nerodno hoditi: motoviliti skozi temo; raca in motovili pred njim / pijan motovili po kuhinji / ves dan je motovilil okrog je hodil 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom nerodno, neurejeno se gibati, premikati: muha je motovilila in se vedno bolj zapletala v pajčevino / motoviliti z rokami po zraku / časopis je v vetru motovilil motovíliti se 1. ekspr. pojavljati se v neredu: misli so se mu začele motoviliti / to vprašanje se mu je motovililo v mislih // izmikati se: kaj se motoviliš, saj si sam hotel sodelovati 2. redko vtikati se, vmešavati se: ne motovili se v zadeve starejših ● ekspr. dekle se mu že več dni motovili po glavi misli nanjo; ekspr. motovili se okrog dekleta zanima se zanjo ♪
  22.      motrênje  -a s (é) glagolnik od motriti: pozorno motrenje / motrenje narave, življenja / tribuna za motrenje vseh vprašanj, ki so življenjskega pomena presojanje, ocenjevanje ♪
  23.      mózgati  -am nedov. (ọ̑) ekspr. 1. preudarjati, tehtati (v mislih): nekaj dni je mozgal njegov nasvet; mozgal je, kako bi stvar lažje uredil; to vprašanje je mozgal že več dni / koliko jih je, je mozgal sam pri sebi // nepreh. premišljati, razmišljati: neprestano je mozgal o čem; veliko je mozgal 2. sesati (mozeg): dolgo je mozgal kost mozgajóč -a -e: mozgajoč obraz ♪
  24.      móžen  -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja; mogoč: poiskati možno rešitev / na to vprašanje je možen samo en odgovor / proizvodnja v največjem možnem obsegu // navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je možen takoj ● redko pri slikanju je uporabil vse možne barve vse mogoče; sam.: pogovarjali smo se o možnem in resničnem; prim. možno ♪
  25.      mráčen  -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč // ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe // zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji ● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno ◊ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši ♪

   301 326 351 376 401 426 451 476 501 526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA