Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ras (7.551-7.575)


  1.      zajezíti  -ím dov., zajêzi in zajézi; zajézil (ȋ í) 1. narediti oviro, jez, ki preprečuje, ovira odtekanje: vaščani so zajezili potok / kamenje je zajezilo studenec // narediti oviro, pregrado vodi, usmeriti jo: zajeziti povodenj 2. narediti, da se kaj ne širi, narašča: zajeziti epidemijo, požar / zajeziti dolgove / zajeziti rast prebivalstva / zajeziti jezo, strah koga zajezíti se nabrati se zaradi ovire, ki preprečuje, ovira odtekanje: voda se je zajezila in vdrla v hiše / množica se je zajezila pred vrati zajezèn -êna -o: zajezen rečni tok ♪
  2.      zajezováti  -újem nedov. (á ȗ) jeziti, delati jez: zajezovati reko / rastlinje je zajezovalo odtok vode / zidovi zajezujejo ropot ♪
  3.      zakáj  prisl. (ā) 1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vragvedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj 2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le // v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne 3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih ∙ ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  4.      zakájček  -čka m (ā) ekspr. otrok, navadno star tri ali štiri leta, ki pogosto vprašuje zakaj: malemu zakajčku ni zmeraj lahko odgovoriti / otrok zakajček ♪
  5.      zakipéti  -ím dov., zakípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo 2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo // strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov 3. ekspr. nahitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo // doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni 4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel ♪
  6.      zakláti  -kóljem dov., zakôlji zakoljíte (á ọ́) 1. pripraviti prašiča za hrano: prašiče zredijo in zakoljejo doma 2. ubiti (domačo) žival za hrano, navadno z nožem: zaklati kokoš / prisilno zaklati zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda // ekspr. ubiti, umoriti, navadno z nožem: v pretepu so ga zaklali; zaklati se s kuhinjskim nožem 3. žarg. zelo prizadeti, povsem onemogočiti koga: z razkritjem resnice ga bom zaklal / visoke cene so nas zaklale / zaklal sem se, ker sem mu verjel prišel sem v neprijeten, neugoden položaj zaklán -a -o: zaklana žival ♪
  7.      zaklíti  -klíjem dov. (í) knjiž. 1. vzkaliti: žito zaklije 2. vzkliti: iz zemlje je zaklila nenavadna rastlina ♪
  8.      zakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je // publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti ● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati ◊ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta zakljúčen -a -o 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini ♪
  9.      zakòl  -ôla m (ȍ ó) glagolnik od zaklati: pri zakolu je pomagalo več moških; dati žival v zakol; prašič je dovolj debel za zakol / teža pred zakolom / zakol na črno / letni, mesečni zakol število letno, mesečno zaklanih živali ∙ publ. v zakol gre preveč telet zakolje se; knjiž. ritualni zakol v judovski religiji zakol ob določenih praznikih, opravljen po verskih predpisih ♦ agr. zakol v sili ♪
  10.      zakolíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličiti cesto, stavbo; vojaki so si zakoličili tabor b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličiti sadiko; zakoličiti s tremi količki 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom postaviti, zasaditi kaj kam sploh: zakoličiti zastavo blizu pristajališča; zakoličiti strašilo v proso 3. publ. določiti čemu smer, potek: zakoličiti nadaljnji razvoj // določiti meje česa: zakoličiti področje dejavnosti; zakoličiti življenjske cilje / zakoličiti privatno dejavnost po številu zaposlenih omejiti jo glede na število zaposlenih // določiti sploh: zakoličiti norme / z ločili zakoličiti, kako naj se pesem bere / zakoličiti mejnike obdobja postaviti ● žarg., šol. spet je zakoličil dobil negativno oceno zakolíčen -a -o: zakoličena parcela; vse je nadzorovano in zakoličeno ♪
  11.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  12.      zakòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od zakopati: zakop poginule živine 2. nekdaj v zemljo izkopan in od vrha zasut prostor za zaščito vojakov pred sovražnikom: delati zakope; vhod v zakop; posadka v zakopu / napoditi nasprotnika v zakope zemljanke 3. vrtn. prostor, kamor se zakopljejo izkopane rastline, deli rastlin, da prezimijo, se ohranijo: dati čebulice tulipanov, sadike jablan v zakop ♪
  13.      zakoreníniti  -im dov. (í ȋ) 1. ekspr. narediti, povzročiti, da se kdo notranje, čustveno tesno poveže s čim: zakoreniniti naseljence; zakoreniniti se v mestu / ljudje so se zakoreninili v zemljo // narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje poveže s čim, ustali v čem: zakoreniniti nove nazore v človeka; nova oblast se še ni zakoreninila / če se napake zakoreninijo, jih je težko izkoreniniti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kaj v čem osnovo, izhodišče: zakoreniniti svoja dela v ljudskih motivih zakoreníniti se s koreninami povezati se s podlago: drevo, rastlina se zakorenini zakorenínjen -a -o: v domačo zemljo, v stvarnosti zakoreninjen pisatelj; zakoreninjen potaknjenec; zakoreninjene navade ♪
  14.      zakorenínjati  -am nedov. (í) ekspr. delati, povzročati, da se kdo notranje, čustveno tesno povezuje s čim: zakoreninjati nemirne ljudi; počasi se zakoreninjati v novem okolju // delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje povezuje s čim, ustaljuje v čem: zakoreninjati novo miselnost; v ljudeh se zakoreninja drugačno prepričanje zakorenínjati se s koreninami povezovati se s podlago: rastlina se že zakoreninja ♪
  15.      zakorenínjenost  -i ž (ȋ) ekspr. stanje zakoreninjenega: zakoreninjenost človeka v domačo zemljo / zakoreninjenost navad ◊ agr. rastline zaradi slabe zakoreninjenosti hirajo ♪
  16.      zakošátiti se  -im se dov. (á ȃ) knjiž. košat, bujno razraščen se prikazati: na hribu se pred popotniki zakošatijo hrasti // košato, bujno se razrasti: čez leta so se drevesa zakošatila ♪
  17.      zakótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost zakotnega: zakotnost kraja / ekspr. zakotnost krčme / ekspr. kraji so res odročni, toda prebivalci so prerasli svojo zakotnost ♪
  18.      zakóvica  -e ž (ọ̑) teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli; kovica: zakovica drži, popusti; povezati, spojiti kosa pločevine z zakovicami; aluminijasta, medeninasta zakovica; ploščata zakovica; glava zakovice; luknja za zakovico / galanterijska zakovica / okrasiti pas z zakovicami; jermenske zakovice; zakovice za kovčke / zakovati zakovico ♪
  19.      zakreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) star. zaviti, skreniti: konj, voz zakrene proti vasi; zakreniti na desno / zakreniti za ovinek / blizu hrasta (se) pot zakrene / zakreniti h komu na obisk ● star. zakreniti krmilo obrniti; star. zakreniti pogovor drugam začeti se pogovarjati o čem drugem; star. zakreniti vozilo obrniti, preusmeriti; star. marsikdo zakrene s prave poti začne delati, živeti nepravilno, moralno oporečno zakrénjen -a -o: postrani zakrenjen voz ♪
  20.      zakričáti  -ím dov. (á í) 1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom: lažeš, je zakričal; jezno zakričati / zakričati komu v uho: Kam greš; zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor / ekspr. zakričati na ves glas zelo / ekspr. zakričati krivico v svet // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zakričati na koga; zakričati nad otrokom 2. dati neartikuliran, rezek glas: zakričati od bolečine, strahu; ob vsakem udarcu zakriči // ekspr. dati neprijeten, rezek glas: spet zakričijo vrata; nad vrati zakriči zvonec 3. ekspr. pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: na oglu zakriči rdeč plakat ♪
  21.      zakŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri // povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo 2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo // dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi 3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku // narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj 4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile; sovraštvo v njem se zakrkne ● knjiž., redko rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz zakŕkniti se v zvezi zakrkniti se vase zapreti se vase: zakrkniti se vase in molčati; užaljen se zakrkne vase zakŕknjen -a -o 1. deležnik od zakrkniti: zakrknjen človek; zakrknjen v zlu; zakrknjena jeza 2. ekspr. ki vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem: zakrknjen grešnik, lažnivec / zakrknjen samec, skopuh / zakrknjeno vedenje ● zastar. v rasti zakrknjeno drevo zakrnelo; prisl.: zakrknjeno molčati, tajiti ♪
  22.      zakrnéti  -ím dov. (ẹ́ í) zaostati v rasti, razvoju: zaradi suše listi, plodovi zakrnijo in odpadejo; otroku je roka zakrnela / sluh zakrni / ekspr.: talent v provinci zakrni; duševno, ideološko zakrneti / ekspr. vest mu zakrni postane manj občutljiva // izgubiti naravno obliko, velikost ali funkcijo: zaradi življenja pod zemljo so krtu oči zakrnele zakrnèl in zakrnél -a -o: zakrnela krila; čustveno zakrnel ♪
  23.      zakrnévati  -am nedov. (ẹ́) zaostajati v rasti, razvoju: od bolezni prizadeta noga zakrneva / ekspr. duhovno zakrnevati // izgubljati naravno obliko, velikost ali funkcijo: zaradi drugačnih razmer so začele oči tem živalim zakrnevati ♪
  24.      zakrulíti  in zakrúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z zamolklim, hreščečim, pretrganim glasom: prašič zakruli / brezoseb. po trebuhu mu je zakrulilo ∙ ekspr. kadar so jim zakrulili želodci, so se ustavili in jedli kadar so postali lačni 2. slabš. z močnim, hreščečim, neprijetnim glasom a) reči, povedati: kaj je zdaj to, jezno zakruli / zvočnik jim spet nekaj zakruli b) zapeti: zakruliti pesem ♪
  25.      zakrvavéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. začeti krvaveti: trnje ga opraska, da zakrvavi / rana spet zakrvavi; ugriznil se je v ustnico, da je zakrvavela 2. knjiž. postati krvavo rdeč: cvet zakrvavi / vzhod zakrvavi v zarji 3. knjiž. začeti oddajati krvavo rdečo svetlobo: za oblaki zakrvavi sonce / za rdečim zagrinjalom zakrvavi luč ● knjiž. srce mu je zakrvavelo postal je zelo žalosten, prizadet ♪

   7.426 7.451 7.476 7.501 7.526 7.551 7.576 7.601 7.626 7.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA