Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ras (7.326-7.350)


  1.      vrát  -ú in -a m, mn. vratóvi (ȃ) 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe // ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat // zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik // sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu 2. ožji del kake priprave, predmeta a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure ● ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro ◊ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; muz. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage ♪
  2.      vratár  -ja m (á) 1. kdor poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna vrata, daje informacije: vratar ga ni spustil v stavbo; vprašati vratarja / hotelski, samostanski vratar; nočni vratar / nebeški vratar v krščanskem okolju sv. Peter, ki odpira dušam umrlih vrata v nebesa 2. šport. igralec, ki brani vrata: vratar je strel ubranil / biti hokejski, nogometni, rokometni vratar ◊ anat. odprtina med želodcem in dvanajstnikom; krožna mišica, ki zapira to odprtino ♪
  3.      vratìč  -íča m (ȉ í) bot. rastlina z ostro nazobčanimi listi in rumenimi ali belimi cveti v koških, Tanacetum: nabirati vratič / navadni vratič ♪
  4.      vratíšče 1 -a s (í) bot. del rastline med korenino in steblom; koreninski vrat ♪
  5.      vrážar  -ja m (ȃ) kdor na podlagi vraže, vraž a) zdravi, preprečuje bolezni: tudi vražar bolniku ni mogel pomagati b) vedežuje: ob pomembnih odločitvah vpraševati za nasvet vražarja ♪
  6.      vrážarica  -e ž (ȃ) ženska, ki na podlagi vraže, vraž a) zdravi, preprečuje bolezni: zdravilo vražarice zoper uroke b) vedežuje: glede pomembne odločitve vprašati za nasvet vražarico / vražarica iz kart, kave ♪
  7.      vrážarka  -e ž (ȃ) ženska, ki na podlagi vraže, vraž a) zdravi, preprečuje bolezni: ozdravila ga je vražarka b) vedežuje: vražarka jo je z napovedmi prestrašila ♪
  8.      vrážji  -a -e prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo // živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji ● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček ◊ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega ♪
  9.      vŕba  -e ž (ŕ) drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi listi: ob potoku rastejo vrbe; stara vrba; upogljive veje vrb; jelše in vrbe / pog. pletarski izdelki iz vrbe iz vrbovega šibja / vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami ♦ bot. vrba dvodomno drevo ali grm z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cveti v pokončnih mačicah, Salix; bela vrba s suličastimi, svilnato dlakavimi listi, Salix alba; krhka vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis ♪
  10.      vrbíčje  -a s (ȋ) vrbovo grmovje, drevje: ob reki je rastlo vrbičje ♪
  11.      vrbína  -e ž (í) vrbovo grmovje, drevje: vrbina ob potoku / hoditi po vrbini po svetu, poraslem z vrbovim grmovjem, drevjem ♪
  12.      vrbínje  -a s (ȋ) vrbovo grmovje, drevje: ob potoku raste mlado vrbinje / narezati vrbinja vrbovega šibja ♪
  13.      vŕbje  -a s (r̄) vrbovo grmovje, drevje: ob bregu raste mlado vrbje; jelševje in vrbje / privezati z vrbjem z vrbovim šibjem ♪
  14.      vŕbovec  -vca m (ŕ) bot. rastlina z nasprotno ali vretenčasto razvrščenimi listi in navadno rožnatimi cveti, Epilobium: ob potoku raste vrbovec / gorski vrbovec ♪
  15.      vrbovolísten  -tna -o prid. (ȋ) knjiž. po obliki podoben vrbovim listom: vrbovolistni okraski ◊ arheol. vrbovolistna konica; bot. vrbovolistni oman rastlina s štrlečimi listi, ki imajo srčasto dno, in rumenimi cveti v koških, Inula salicina ♪
  16.      vŕčica  -e ž (ȓ) bot. rastlina s črtalastimi listi in zvonastimi modrimi ali vijoličastimi cveti, Edraianthus: utrgati vrčico / travnolistna vrčica ♪
  17.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  18.      vréčica  -e ž (ẹ́) manjšalnica od vreča: šivati vrečice; spraviti v vrečico; papirnata, plastična, platnena vrečica; vrečica z dišavami, s semeni / umivalna vrečica; vrečica za led / dati v čaj dve vrečici sladkorja ● ekspr. moški z vrečicami pod očmi z nabreklinami ◊ bot. pelodna vrečica del prašnika, v katerem nastaja pelod; gastr. dresirna vrečica; zool. račja vrečica pod zadkom rakovice živeči zajedavec rak vitičnjak, Sacculina carcini ♪
  19.      vredník  -a m (í) bot. rastlina z enostavnimi, črtalastimi ali pernato deljenimi listi in rumenkastimi, škrlatnimi ali belimi cveti v socvetjih, Teucrium: nabirati vrednik / gorski, navadni vrednik ♪
  20.      vrèl  in vrél vréla -o [eu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) ki vre: kuhati, razkužiti v vreli vodi; cvreti na vrelem olju / ekspr. vrela strast // ekspr. zelo vroč: ne morem jesti vrele juhe / hladiti si vrelo čelo ● hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; prim. vreti ♪
  21.      vrélo  -a s (ẹ́) knjiž. 1. izvir: vrela kraških rek 2. vir, izvor: vrelo svetlobe / vrela kulture, umetnosti ♪
  22.      vrés  -a m (ẹ̑) grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resa: trgati vres ♪
  23.      vrésa  -e ž (ẹ́) grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resa: vresa cvete ◊ bot. jesenska vresa grmičasta rastlina z luskastimi listi in rožnatimi cveti v socvetjih, Calluna vulgaris ♪
  24.      vresíšče  -a s (í) z vreso ali reso porasel svet: hoditi po vresišču ♪
  25.      vrésje  -a s (ẹ̑) grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resje: cvetoče vresje / hoditi po vresju ◊ bot. jesensko vresje jesenska vresa; spomladansko vresje spomladanska resa ♪

   7.201 7.226 7.251 7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA