Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ras (6.976-7.000)


  1.      túrščica  -e ž (ú) nar. koruza: saditi turščico / ličkati, robkati turščico / postaviti strašilo v turščico ♪
  2.      túrški  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Turke ali Turčijo: turški narod / turški športniki / turški predsednik // nanašajoč se na staro Turčijo: turški imperij / turški paša, sultan / turški vpadi / turški časi časi turških vpadov ● poljud. turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, strok. brkati nagelj; turški polmesec simbol muslimanske vere; pog. biti izmučen, zbit kot turška fana zelo; turška kopel vroča zračna kopel, ki ji sledi masaža in tuširanje; turška sablja sablja z zelo zakrivljenim rezilom; ekspr. turška vera muslimanska vera, islam; redko turško stranišče stranišče na počep ◊ anat. turško sedlo jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza; bot. navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis vicifolia; turška lilija rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov; turška kava kava, ki se kuha navadno s sladkorjem in servira z usedlino; lingv. turški jeziki jeziki, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki; vrtn. turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna; zool. turška grlica grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu, Streptopelia decaocto túrško prisl.: govoriti (po) turško ∙ sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; sam.: popiti turško s smetano turško kavo ♪
  3.      tvarína  -e ž (í) knjiž. 1. snov, materija: telesa so iz tvarine; les je heterogena tvarina / eksplozivne, gorljive tvarine 2. snov, material: zlato in druge tvarine za okrasne izdelke / odvažati tvarino 3. snov, gradivo: urejati tvarino; ima dovolj tvarine za razpravo 4. (učna) snov, vsebina: poglobiti se v tvarino / za izpit je ponovil vso učno tvarino ♪
  4.      tvóravost  -i ž (ọ̑) pojavljanje tvorov po telesu: krastavost in tvoravost / zdraviti tvoravost ♪
  5.      tvórba  -e ž (ọ̑) 1. glagolnik od tvoriti: tvorba se nadaljuje; tvorba kapnikov / tvorba besed 2. kar se naredi, ustvari a) snovnega: tvorba ima obliko krogle; cvetlicam podobne ledene tvorbe na steklu; kopito je rožena tvorba; tvorbe v kraških jamah / naravna tvorba b) duhovnega: jezik, pesem je tvorba duha / junak pripovedi je abstraktna tvorba c) družbenega: gospodarske, politične tvorbe / publ. nastajanje novih državnih tvorb novih držav ◊ geom. geometrijska tvorba; lingv. tvorba primernika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva ♪
  6.      tvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. ustvarjalen: samonikel in tvoren duh / tvorno sodelovanje med narodi ◊ bot. tvorno tkivo rastlinsko tkivo, iz katerega se po celičnih delitvah in diferenciacijah razvijejo vsa druga (trajna) tkiva; lingv. tvorni način glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja; tvornik tvórno prisl.: tvorno se vključevati v delo; tvorno pretekli deležnik ♪
  7.      tvóriti  -im nedov. (ọ̄) knjiž. 1. delati, ustvarjati: tvoriti glasove z govorilnimi organi / tvoriti pojme 2. biti, ustvarjati: skala v strugi tvori jez / lak tvori zaščito / to vprašanje tvori jedro razprave je jedro 3. sestavljati: odbor tvorijo trije člani ◊ geom. stranici tvorita kot 90° delata, oklepata; lingv. tvoriti besede, stavke; mat. tvoriti množice tvóriti se delati se, nastajati: na vratu se mu tvori bula tvorèč -éča -e: ozadje tvoreče kulise tvórjen -a -o: na osnovi dokazov tvorjen sklep; tvorjena beseda ♪
  8.      ú  medm. (ȗ) posnema tuljenje, hud jok: u, u, u, zavija burja okrog oglov; u, u, je prestrašeno jokal otrok // posnema glas sove: u, u, u, se je oglašala sova; sam.: zaslišali so zategli sovji u, u, u ♪
  9.      ubírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive ● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu ♪
  10.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  11.      ubraníti  in ubrániti -im dov. (ȋ á) 1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede: vojaki so ubranili most; ubraniti mesto, položaje; ubraniti s topovi; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci 2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame: ubraniti družinsko čast; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost 3. v zvezi s pred s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje: ubraniti obraz pred čebelami; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi 4. navadno z dajalnikom s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja: tega mi ne bo nihče ubranil; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala ● publ. ubraniti naslov prvaka znova pridobiti ◊ šport., pri nogometu ubraniti enajstmetrovko ubraníti se in ubrániti se s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ubraniti se nenehnega spraševanja; z roko se je ubranil udarca / ubraniti se bolezni; težko se je ubranil strahu / te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva ♪
  12.      ubŕzdati  -am dov. (r̄) knjiž. zadržati z brzdo; obrzdati: s težavo je ubrzdal konja // obvladati, zadržati: ubrzdati strasti; komaj se je ubrzdal ♪
  13.      učenjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na učenjake: učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški učenjáško prisl.: učenjaško opisovati ♪
  14.      učenóst  -i ž (ọ̑) obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: zaradi učenosti so ga spoštovali; s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled / ekspr. temu vprašanju njihova učenost ni bila kos; knjiž. Matija Čop, velikan učenosti / ekspr. kaj bi s takimi učenostmi učenimi spoznanji, ugotovitvami // ekspr. znanje, zlasti šolsko, nepraktično: razlagati mladini učenost; papirnata, siva, šolska, tuja učenost ● star. obesiti učenost na klin, kljuko opustiti študiranje; star. mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj so odhajali študirat; star. hram učenosti šola ♪
  15.      učinkovína  -e ž (í) nav. mn., farm. snov, ki učinkuje zdravilno: pridobivati učinkovine iz rastlin ♪
  16.      učíteljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učitelje: učiteljski priročnik; učiteljska knjižnica / učiteljska konferenca / izhaja iz učiteljske družine / tvoje izpraševanje je čisto učiteljsko ♦ rel. učiteljska služba naloga, poslanstvo papeža, škofov in duhovnikov sploh, da učijo evangelij; šol. ukor po razrednem učiteljskem zboru ♪
  17.      udárjati  -am nedov. (á) 1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival; udarjati po licih; udarjati s palico, z roko; močno, rahlo udarjati; pren. udarjati z besedo, jezikom // sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo; udarjati na boben, po bobnu; s pestjo udarjati po vratih; udarjati s petami ob tla // dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt 2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno 3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah 5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo; podzavestna hotenja udarjajo na dan // pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se // postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem 6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: cene so jih zelo udarjale; udarjale so jih nadloge in nesreče 7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča ● ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne; udarjati v prazno ne da bi zadel udarjajóč -a -e: udarjajoč s palico ob tla; enakomerno, težko udarjajoča ura ♪
  18.      udebelíti  -ím dov., udebélil (ȋ í) zastar. odebeliti, zrediti: udebeliti prašiča ♪
  19.      udejstvováti se  -újem se nedov. (á ȗ) biti dejaven na določenem področju: kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati / dolgo se že udejstvuje v društvu; uspešno se udejstvovati na literarnem področju / udejstvovati se v javnem življenju politično, družbeno delovati; udejstvovati se kot športnik biti športnik udejstvováti star. uresničevati, izvajati, izpolnjevati: udejstvovati gospodarski načrt / udejstvovati čustva, strasti udejstvujóč se -a -e: v športu udejstvujoči se ljudje ♪
  20.      udélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše, ustreznejše: udelati platno; testo še malo udelaj / voda je udelala strugo; udelati pot zgladiti, zravnati, utrditi // z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast rastlin: zapuščeno njivo je treba udelati; polje in vinograd so si morali udelati sami ● star. divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati razmesarili udélati se 1. z delom se utrditi: roke so se jim udelale 2. po določenem procesu doseči potrebno, ustrezno kakovost: gnoj, zemlja se mora udelati udélan -a -o: saditi v udelano prst; roke ima zelo udelane; dobro udelano testo ♪
  21.      udomačeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da postane kaka divja žival domača: lisico smo udomačevali / človek je udomačeval divje živali / ekspr. udomačevati okrasne rastline 2. ekspr. delati, da se kdo prilagodi novemu okolju: bivanje med njimi ga je udomačevalo / pesnik je udomačeval tuje umetnostne novosti ● knjiž. blaga svetloba je udomačevala prostor ga delala domačega, prijetnega udomačeváti se ekspr. prilagajati se novemu okolju: seznanjal se je z ljudmi in se udomačeval; udomačevati se v novem kraju ♪
  22.      udomáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaka divja žival domača: lovec je udomačil srno; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr. udomačiti rastlino 2. ekspr. narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju: sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado udomáčiti se ekspr. prilagoditi se novemu okolju: spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil; v mestu se je dobro udomačil ● ekspr. knjige so se udomačile med ljudmi zelo razširile; jih veliko berejo udomáčen -a -o: udomačeni in divji konji ♪
  23.      udóren  in udôren -rna -o prid. (ọ̑; ȏ) nanašajoč se na udor: udorna vrtača ♦ geol. udorni potres potres zaradi udora stropa kraške jame ♪
  24.      udréti se  udrèm se tudi udêrem se dov., stil. uderó se; udríte se tudi uderíte se; udŕl se (ẹ́ ȅ, é) 1. pod pritiskom, težo pomakniti se v navpični smeri navzdol: led se je udrl; mehek sneg se globoko udre / razmočena tla so se pod vsakim korakom udrla // zaradi lastne teže začeti se pomikati navzdol: v hribih se je udrl plaz // zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj: udreti se v pesek; konj se je udrl v zamet do trebuha; brezoseb. udrlo se mu je do kolen 2. zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spremeniti položaj v smeri navpično navzdol: del strehe se je udrl; zaradi preobremenjenosti se je strop udrl // zaradi dotrajanosti, poškodovanosti pasti navzdol: kjer se je plošča udrla, so velike luknje 3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol: na mestih, kjer je bilo pohištvo, se je preproga udrla // spremeniti obliko v smeri v notranjost: od stradanja so se živalim udrle lakotnice; bolniku so se oči, prsi globoko udrle 4. ekspr. začeti silovito teči: solze so se ji udrle, star. so ji udrle po licih; iz nosa se mu večkrat udre kri ● ekspr. tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal počutil se je zelo ogroženega, nemočnega udréti pog., ekspr., v zvezi z jo hitro steči, oditi: udrl jo je za njimi; udreti jo proti domu, po stopnicah udŕt -a -o: udrt strop kraške jame; od udarca udrta čelada; ustrašila se je njegovih udrtih oči ♪
  25.      ugájati  -am nedov. (ȃ) z dajalnikom 1. biti tak, da vzbuja občutek ugodja: goveja juha mi ugaja; premraženemu človeku ugaja topla kopel; po okusu mi jed ne ugaja; zelo mu ugaja hladna pijača // biti tak, da ustreza okusu, željam, zahtevam koga: ugajajo ji visoki moški; njena koketnost mu ne ugaja; slike zelo ugajajo mlajšim obiskovalcem razstave / ekspr. ritem ugaja tudi razvajenemu ušesu / ekspr. doma se vedem, kakor mi ugaja kakor hočem, želim 2. ugodno vplivati na rast, razvijanje; prijati: tem rastlinam ugaja peščena zemlja ugajajóč -a -e: vsem ugajajoči nasadi ♪

   6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051 7.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA